Jedro

Namen revizije kot izrednega pravnega sredstva ni niti ponoven preizkus sodbe sodišča prve stopnje niti podrobno ukvarjanje in odgovarjanje na vsak malenkosten očitek ali na množico takih očitkov, ki so zgolj navidezno ukvarjajo s (procesnimi ali materialnopravnimi) pravnimi vprašanji, v resnici pa pomenijo prikrito izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene. Bistvo revizijskega postopka je sicer odločanje v posamičnih konkretnih zadevah, a vendar z namenom zagotovitve pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoja prava preko sodne prakse. In četudi je v konkretnem primeru revizija dovoljena glede na vrednostni kriterij, ni zgolj sredstvo za varovanje individualnih interesov posameznika in tudi ne spreminja vloge Vrhovnega sodišča kot precedenčnega sodišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe, razveljavilo v tej zadevi izdani sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine Ig 2006/01515 z dne 6. 3. 2006 in razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči 1.386.411,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in od datumov, kot je razvidno iz III. točke izreka sodbe, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim je tožena stranka od tožeče stranke zahtevala plačilo 541.481,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2009 do plačila (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke. Za ta revizijski postopek je relevantni tisti del odločitve sodišča druge stopnje, s katerim je zavrnilo njeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje v odločitvi, da mora tožena stranka plačati 20.452,83 EUR s pripadki (stroški za etažni načrt), 208.702,38 EUR s pripadki (stroški višje kakovosti del) in 5.737,35 EUR s pripadki (stroški priklopa elektrike), ter v odločitvi o nasprotni tožbi (glede plačila 666.613,24 EUR s pripadki).

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo zaradi „zmotne uporabe materialnega (pogodbenega) prava, posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitev določb postopka pred sodiščem 1. in predvsem sodiščem 2. stopnje, ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in s sodbo spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da zahtevek po tožbi v celoti zavrne, zahtevku po nasprotni tožbi pa v celoti ugodi, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka“.

**Dejanski okvir spora in zahtevki strank**

4. Pravdni stranki sta dne 27. 12. 2002 sklenili pogodbo, imenovano prodajna pogodba. Z njo je tožeča stranka kot prodajalec prodala toženi stranki kot kupcu v last in posest 134 stanovanjskih enot v štirih objektih (v skupni neto prodajni izmeri 9.226 m2) s shrambami (670 m2) in atriji (1.400 m2), 80 garažnih mest, 94 zunanjih parkirišč in 16 vrstnih hiš v podaljšani tretji fazi (2.140 m2). Nepremičninam pripada sorazmeren del skupnih delov, prostorov in naprav celotne stavbe in funkcionalnega zemljišča, kar bo definirano v etažnem načrtu. Kupec (tožena stranka) se je zavezal plačati enotno ceno za kvadratni meter vsake od enot, skupna pogodbena cena pa je bila določena na 14.229.350,00 EUR. Stranki sta k pogodbi sklenili 5 dodatkov; s prvimi tremi sta podaljšali rok za izpolnitev obveznosti prodajalca, s četrtim spremenili predmet pogodbe (da gre za 142 stanovanjskih enot in 12 stanovanjskih hiš) in pogodbeno ceno, s petim z dne 6. 1. 2005 pa ugotovili, da sta sklenili dogovor o izvedbi sprememb po željah končnih kupcev, da bo prodajalec do 7. 3. 2005 pridobil uporabno dovoljenje in izročil predmet pogodbe kupcu, določili dinamiko plačil preostanka kupnine, za zadnji obrok kupnine v znesku 559.036,67 EUR pa določili, da zapade v roku osem dni po odpravi napak in pomanjkljivosti in po dokončnem obračunu kupnine in izpolnitvi vseh drugih obveznosti, prevzetih s to pogodbo, vključno s tem, da bo vložen zemljiškoknjižni predlog za vpis objekta in etažne lastnine v zemljiško knjigo, ter s strani prodajalca izstavljeno ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice v korist kupca, plomba za vpis lastninske pravice v korist kupca pa bo v zemljiško knjigo vpisana na prvem mestu ter predložna bančna garancija za opravo napak v garancijski dobi.

5. Dne 12. 3. 2004 (pred sklenitvijo zadnjega dodatka k osnovni pogodbi) so tožena stranka kot kupec, tožeča stranka kot prodajalec in A., d. o. o., kot izvajalec tožeče stranke sklenili dogovor o načinu izvajanja sprememb na željo končnih kupcev, po katerem sta tožeča stranka in izvajalec pripravljena upoštevati in izvajati spremembe na željo drugih kupcev, če ne vplivajo na rok izročitve kupcu (toženi stranki). Dne 20. 4. 2005 sta pravdni stranki sklenili dogovor o pobotu zahtev in prevzemih v soseski N. (v nadaljevanju dogovor o pobotu). Z njim sta se sporazumeli o načinu in višini obračuna pogodbene kazni (3. in 4. člen) in priznanju zahtevka tožeče stranke iz naslova višje kakovosti (6. člen)1. Pred sklenitvijo tega dogovora sta pravdni stranki podpisali protokol pogajanj na podlagi zahtevka za priznanje razlike v ceni, v katerem je tožena stranka višjo kakovost priznala za točno določene zahtevke (dela), za katere je dogovorjena zgornja pavšalna cena, vse ostale stroške pa nosi investitor (tožeča stranka).

6. Tožeča stranka v tem postopku od tožene uveljavlja denarne zneske iz naslova razlike v izmerah površin, višje kakovosti del, vnovčene bančne garancije, za izdelavo etažnega načrta, telefonsko centralo, priklop elektrike in zadnji obrok kupnine. Z nasprotnim tožbenim zahtevkom tožena stranka zahteva povračilo vse škode, ki jo je utrpela zaradi nepravilne in nekvalitetne izvedbe del tožeče stranke.

7. Ker v revizijskem postopku Vrhovno sodišče preizkusi le pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v z revizijo izpodbijanem delu, se v nadaljnji obrazložitvi omejuje le na zahtevke po tožbi, ki se tičejo višje kakovosti del, izdelave etažnega načrta in priklopa elektrike, ter na zahtevek po nasprotni tožbi v delu, o katerem je pravnomočno odločeno.

**Odločitev sodišč prve in druge stopnje**

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da dne 27. 12. 2002 sklenjena pogodba pomeni prodajno in ne gradbeno pogodbo, kot je trdila tožna stranka, predmet pogodbe pa so bile posamezne stanovanjske enote in ne soseska kot celota. Na podlagi listin (zlasti dogovora o pobotu in protokola pogajanj), izpovedb prič in izvedenskega mnenja (o obstoju terjatev in medsebojnem popuščanju strank) je zaključilo, da se je z dogovorom o pobotu tožeča stranka odpovedala le zahtevkom, ki se nanašajo na višjo kakovost del nad 50 mio SIT, ne pa tudi drugim zahtevkom. V 3. členu prodajne pogodbe je zapisano, da v pogodbeno ceno med drugim niso šteti stroški za priklop električne energije, zato je zahtevek za povračilo teh stroškov utemeljen. Etažni načrt se je tožeča stranka zavezala izdelati s posebno pogodbo z dne 21. 3. 2005. Zahtevek po nasprotni tožbi temelji na pomanjkljivi trditveni in dokazni podlagi, zato ga je sodišče zavrnilo.

9. Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje o naravi med pravdnima strankama sklenjene pogodbe, predmetu pogodbe in o obsegu terjatev, pobotanih v dogovoru o pobotu, torej da sta pravdni stranki pobotali le terjatve, ki so v njem izrecno navedene, ne pa vseh medsebojnih terjatev, izvirajočih iz prodajne pogodbe z dodatki. Prav tako je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje o utemeljenosti zahtevka za priklop električne energije. Etažni načrt je tožeča stranka izdelala po posebni podjemni pogodbi. Če je obveznost izpolnila z napakami, to nasprotno stranko upravičuje do jamčevalnih zahtevkov, ne pa do zadržanja poljubnega zneska plačila. Tožena stranka ni trdila, da bi napake grajala. Ob potrditvi odločitve o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka se je strinjalo, da tožena stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede odškodninskega zahtevka zaradi kršitve pogodbe, medtem ko bo škodo zaradi odprave sodno priznanih napak in plačil sodno priznanih manjvrednosti stanovanj (plačil po sodnih poravnavah) moralo sodišče prve stopnje obravnavati v okviru vprašanja zapadlosti in utemeljenosti terjatve za plačilo zadnjega obroka kupnine. Odločitev o tem je namreč razveljavilo.

10. Sodišče druge stopnje je 11. 7. 2017 izdalo dopolnilni sklep, s katerim je sodbo prve stopnje razveljavilo tudi glede zneskov vnovčenih bančnih garancij in kapitaliziranih zamudnih obresti od določenih zneskov.2 **Povzetek revizijskih navedb**

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsežna revizija tožene stranke v resnici prekopirano besedilo pritožbe s poskusom njene omejitve zgolj na obseg, s katerim v pritožbenem postopku ni uspela. Zato zgolj na kratko povzema bistvene poudarke iz te strankine vloge.

12. Tožena stranka kot napačno ocenjuje stališče, da je pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili 27. 12. 2002, po vsebini prodajna in ne gradbena pogodba. Tožeča stranka je res toženi stranki prodala zemljišča, vendar se je zavezala na prodanem zemljišču zgraditi stanovanjsko sosesko, tožnik je nastopal kot izvajalec gradnje, toženec pa kot naročnik. Za presojo narave pogodbe ni pomembno, na čigavem zemljišču se gradi in da zgradba postane del naročnikove nepremičnine. Da je šlo za gradbeno pogodbo, izhaja iz terminologije pogodbe (ki npr. omenja gradbišče) in iz tega, da tožnik zahteva tudi plačilo za višjo kakovost (opravljenih gradbenih) del, da je bil tožnik dolžan pridobiti uporabno dovoljenje za objekte, da sta stranki po končani gradnji pristopili k izdelavi končnega obračuna in da se je med gradnjo izvajal nadzor. Tudi ne drži, da je predmet pogodbe določeno število stanovanj in stanovanjskih hiš. Predmet pogodbe je bila stanovanjska soseska kot zaključena celota. Stranki sta se dogovorili, da bosta število posameznih stanovanj in hiš definirali šele naknadno. Odločitev sodišča je zato v nasprotju z materialnim (pogodbenim) pravom.

13. Odpoved zahtevkom tožnika iz drugega odstavka 6. člena dogovora o pobotu se ne nanaša zgolj na zahtevke glede višje kakovosti del, ampak tudi na ostale, takrat obstoječe ali bodoče zahtevke tožnika. Dogovor predstavlja zaključni akt pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Predmet dogovora zato nista bila le način obračuna pogodbene kazni in zahtevek zaradi višje kakovosti, ampak sta pravdni stranki z njim zajeli vse preostale pogodbene obveznosti vključno z zadnjim obrokom kupnine. Ne drži stališče, da pri kupnini ni mogoč govoriti o zahtevku, ampak o „pogodbeno dogovorjenem plačilu“. Te umetne distinkcije pritožbeno sodišče ni pojasnilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP3). Tožena stranka je pri dogovoru popuščala pri pogodbenem roku in višini pogodbene kazni, sprejela pa je stališče tožeče stranke, da se njena odgovornost pri izročitvi stanovanj presoja glede na izvedene spremembe na željo kupcev ter ji priznala zahtevek iz naslova višje kakovosti del v višini največ 50 milijonov SIT. Zato je razumljiva odpoved tožeče stranke vsem ostalim pogodbenim zahtevkom – tako zadnjemu delu kupnine kot tudi poračunu zaradi razlike v izmerah dejanskih površin, stroškom prostora za Telekom, priklop elektrike in izdelavo etažnega načrta. Dogovor se ni nanašal le na do tedaj zapadle obveznosti, saj govori tudi o „prihodnje nastalih“ zahtevkih. Če bi se nanašal le na višjo kakovost del, bi bila formulacija drugačna. Z izpodbijano sodbo je sodišče prestopilo meje besednega pomena besedila, takšna pa je bila tudi volja strank, kar tožena stranka prikazuje z analizo izpovedb zaslišanih prič. Zaključek je notranje protisloven, saj v primeru, če bi se odpoved nanašala samo na zahtevke glede kakovosti del, drugi odstavek 6. člena dogovora sploh ne bi bil potreben, saj ta posledica izhaja že iz prvega odstavka. Drugače se dogovora, po katerem bi se tožnik odpovedal vsem svojim zahtevkom iz celotnega razmerja, niti ne da ubesediti.

14. Tožena stranka je v 6. členu dogovora priznala zahtevek tožeče stranke iz naslova višje kakovosti v višini maksimalno 50 milijonov SIT. S tem je bil zahtevek, ki je bil sprva precej višji, omejen le navzgor, nikakor pa ni tožeča stranka do tega zneska upravičena, ne da bi višjo kakovost izkazala. Toženec torej ni že kar nepogojno priznal to obveznost. Pritožbeno sodišče se do dogovora in uporabe besede „maksimalno“ sploh ni opredelilo in čemu potemtakem služi. Zaradi neizkazane višje kakovosti in siceršnje slabe kvalitete gradnje ta zahtevek ni utemeljen, pa tudi zato, ker obstajajo napake na samem naselju, ki jih tožeča stranka ni odpravila. To bi lahko potrdile priče, ki pa jih sodišče ni zaslišalo, zaradi česar ni le zmotno ugotovilo dejanskega stanja, ampak je tudi kršilo načelo kontradiktornosti. V nadaljevanju revizije tožena stranka navaja napake, ki so se pokazale pri posameznih kupcih in niso bile odpravljene, in napake na skupnih delih. Trdi, da dopolnitve izvedenskih mnenj izvedencev Bohinca in Marna ni predložila prepozno. Ker se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti. Neutemeljeno je stališče, da se mnenj iz drugih zadev ne sme upoštevati. Zlasti se lahko upoštevajo kot ti. kontrolni dokaz, s katerim se izpodbija v tem postopku pridobljeno mnenje. V nadaljevanju revizije tožena stranka pojasnjuje, da bi moral biti izvedenec Durini zaslišan in zakaj dvomi v pravilnost njegovega mnenja, in to tudi v zvezi z zahtevkom zaradi višje kakovosti del, priklopa elektrike in etažnega načrta in zaradi česar je, ker se do tega nista opredelila niti izvedenec niti sodišče, podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede etažnega načrta še dodatno pojasnjuje, da pravica do zdržanja dogovorjenega plačila izvira iz 638. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem lahko naročnik odstopi od pogodbe, ne da bi zahteval odpravo napake. Etažni načrt je bil neuporaben in narejen v nasprotju z izrecnimi pogoji in prepozno ter je za toženo stranko brez vrednosti. V postopku pred sodiščem prve stopnje je to trdila, zato ni bila dolžna zahtevati odprave napake. Stroški za priklop električne energije pa sodijo v pogodbeno ceno.

15. V zvezi z odločitvijo o nasprotnem tožbenem zahtevku tožena stranka vztraja, da je bila trditvena in dokazna podlaga ustrezna, da iz navedb jasno izhajajo pogodbene obveznosti tožnika, njegovo protipravno ravnanje, vzročna zveza in tudi škoda.

16. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

**Odločitev o reviziji**

17. Revizija ni utemeljena.

18. Že je bilo navedeno, da je revizija pravzaprav prepis pritožbe z le manjšimi korekturami. Na pretežen del (sedaj ponovljenih) trditev je torej tožena stranka dobila odgovor v sodbi druge stopnje. Namen revizije kot izrednega pravnega sredstva ni niti ponoven preizkus sodbe sodišča prve stopnje niti podrobno ukvarjanje in odgovarjanje na vsak malenkosten očitek ali na množico takih očitkov, ki se zgolj navidezno ukvarjajo s (procesnimi ali materialnopravnimi) pravnimi vprašanji, v resnici pa pomenijo prikrito izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene. Bistvo revizijskega postopka je sicer odločanje v posamičnih konkretnih zadevah, a vendar z namenom zagotovitve pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoja prava preko sodne prakse. In četudi je v konkretnem primeru revizija (upoštevajoč peti odstavek 367. člena ZPP) dovoljena glede na vrednostni kriterij, ni zgolj sredstvo za varovanje individualnih interesov posameznika in tudi ne spreminja vloge Vrhovnega sodišča kot precedenčnega sodišča (in ne tretje sodne instance, ki bi znova v vseh podrobnostih preizkušala pravilnost in zakonitost pravnomočne odločitve, izdane na drugi stopnji). Izhajajoč iz takega položaja Vrhovno sodišče ne odgovarja niti na tiste trditve, s katerimi tožena stranka (prikrito) izpodbija dejansko stanje, saj iz tega razloga revizije sploh ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP), niti na tiste, na katere je tožena stranka že dobila odgovor v sodbi druge stopnje. Zgolj s ponovitvijo (kopiranjem) pritožbenih navedb, s katerimi je izpodbijala sodbo prve stopnje, se namreč sploh ne sooča z argumenti pravnomočne drugostopenjske sodbe.

19. Sodišče druge stopnje je toženi stranki pravilno pojasnilo bistvene značilnosti prodajne in bistvene značilnosti gradbene pogodbe kot podvrste podjemne pogodbe. Ne glede na to, da pogodba vsebuje določene izraze in elemente, ki so bolj značilni za gradbeno kot pa prodajno pogodbo, je bistvena vsebina pogodbe v pridobitvi lastninske pravice tožene stranke, ki je nato nepremičnine (s stanovanjskimi objekti) prodajala končnim kupcem. Sicer pa revident ob vztrajanju, da sta pravdni stranki sklenili gradbeno pogodbo in ne prodajne, niti ne obrazloži, v čem konkretno naj bi pravilna opredelitev pravne narave pogodbe vplivala na utemeljenost posameznih zahtevkov – zlasti tistih, ki po dejanskih zaključkih sodišč prve in druge stopnje temeljijo na posebnih dogovorih, pogodbah oziroma so plod pogajanj med strankama osnovne pogodbe. Zahtevek iz naslova višje kakovosti del ima tako temelj v dogovoru o pobotu, zahtevek za povrnitev stroškov izdelave etažnega načrta v posebni pogodbi z dne 21. 3. 2005, stroški priklopa električne energije pa prav tako niso odvisni od narave pogodbe, ampak od presoje, ali so zajeti s pogodbeno ceno osnovne pogodbe ali ne. Tudi odločitev o nasprotnem odškodninskem zahtevku tožene stranke ni odvisna od tega vprašanja. Enako velja za opredelitev predmeta osnovne pogodbe. Vrhovno sodišče je o tem vprašanju že odločilo v zadevi III Ips 143/20144, na katero se sklicujeta tudi sodišči prve in druge stopnje, in v kateri je pojasnilo, da pogodbeno besedilo ne daje osnove za sklepanje o prodaji soseske. Ta se v pogodbi ne omenja, samo zato, ker so se prodajale vse stanovanjske enote v soseski, pa to ne pomeni, da se je prodajala že kar soseska kot taka. Dokončanje in prevzem posamezne stanovanjske enote je pomenilo delno, a vendarle samostojno izpolnitev; tudi se ni prevzemala soseska, pač pa posamezna stanovanja. Navedbe tožene stranke v tej zadevi ne utemeljujejo razlogov za odstop od že zavzetega stališča. 20. Tožena stranka uveljavlja zmotno uporabo (pogodbenega) materialnega prava v zvezi z razlago dogovora o pobotu in z njim zajetih medsebojnih terjatev strank. Pri tem se zavzema za strogo besedno razlago določila 6. člena dogovora o pobotu, s katerim naj bi se tožeča odpovedala vsem (obstoječim in bodočim) zahtevkom iz medsebojnega pogodbenega razmerja. Iz celotnega besedila dogovora izvzeto besedilo drugega odstavka 6. člena dogovora o pobotu bi lahko celo vodilo do takšnega zaključka. Vendar pa se je po navedbah tožeče stranke in njenem prikazu namena pogodbenega določila izkazalo, da je določilo sporno. Pri razlagi spornih določil pogodbe pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (drugi odstavek 82. člena OZ). Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali tudi druge dokaze in s tem nista prestopili meja dopustne razlage, kot meni revident. Tako sta sodišči na podlagi listin, zlasti predhodnega protokola pogajanj, in izpovedb prič zaključili, da sta stranki pobotali oziroma priznali zgolj tiste zahtevke, na katere se dogovor o pobotu nanaša, torej na zahtevek tožeče stranke glede višje kakovosti in na zahtevek tožene stranke glede pogodbene kazni. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o tem v 15. in 16. točki obrazložitve in so očitki o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeni. Ti zaključki sodišč so dejanske narave in že zaradi tega ni upošteven in utemeljen revizijski sklop trditev o tem, da je dogovor predstavljal dokončno ureditev pogodbenega razmerja med strankama. Enako velja za sklop trditev o tem, da bi morala tožeča stranka dokazati „obstoj višje kakovosti del“, torej temelj za ta zahtevek, medtem ko sta sodišči prve in druge stopnje temelj ugotovili že v samem dogovoru o pobotu. Trditev v zvezi s tem o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je torej spet zgolj skonstruirana z namenom izpodbijanja teh dejanskih ugotovitev.

21. Nadaljnji očitki (kršitev načela kontradiktornosti zaradi opustitve izvedbe dokaza z zaslišanjem prič, neupoštevanje predloženih dopolnitev izvedenskih mnenj, izostanek razlogov o odločilnih dejstvih, opustitev zaslišanja izvedenca, pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju) in navedbe revizije se nanašajo na obstoj stvarnih napak na prevzetih objektih, njihovo neodpravo in zahtevek tožeče stranke za plačilo zadnjega obroka kupnine. Odločitev sodišča prve stopnje je bila v tem delu razveljavljena,5 zato ne morejo biti predmet odločanja v revizijskem postopku. Vrhovno sodišče zato na te navedbe ne odgovarja.

22. Izdelava etažnega načrta je bila predmet posebne podjemne pogodbe. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi toženi stranki pojasnilo, da ima zaradi zatrjevanih napak tega načrta, pravico uveljavljati ugovore zaradi stvarnih napak, ne pa enostavno enostransko zadržati plačila po pogodbi. Tožena stranka sedaj v reviziji trdi, da ji ta pravica pripada po 638. členu OZ, vendar pa je predpogoj za to naročnikov odstop od pogodbe. Kljub trditvam, da je etažni načrt zanjo neuporaben, tožena stranka doslej ni trdila, da bi od pogodbe odstopila. Druge revizijske navedbe v zvezi z etažnim načrtom in navedbe v zvezi s stroški za priklop elektrike pa so povsem enake pritožbenim. Nanje je že odgovorilo višje sodišče, njegovih razlogov pa revizija vsebinsko ne načenja.

23. Pravnomočna odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku se nanaša na škodo, ki naj bi jo tožena stranka utrpela zaradi nepravilne izpolnitve pogodbe (prepozno in s stvarnimi napakami predmeta pogodbe), pri čemer je sodišče druge stopnje pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, da so glede na povsem konkretizirano nasprotovanje tožeče stranke, njene trditve presplošne in jih dokazni postopek ne bi mogel nadomestiti, kar je nadalje natančno obrazložilo po posameznih postavkah tega dela nasprotne tožbe v 48. in 49. točki obrazložitve. Tožena stranka v reviziji zgolj ponavlja navedbe iz nasprotne tožbe in pritožbe, argumente, ki jih je v odgovor na njene pritožbene trditve navedlo sodišče druge stopnje, pa enostavno prezre in jih vsebinsko ne napada. Nova je le revizijska navedba, da je njena tožba sklepčna. Vendar pa sodišče druge stopnje ni ocenilo, da nasprotna tožba ni sklepčna, torej, da iz navedenih dejstev ne izhaja pravna posledica, ki jo tožena stranka uveljavlja z nasprotnim tožbenim zahtevkom, ampak da je opis dejstev premalo individualiziran in konkretiziran. Dolžnost substanciranja in s tem trditveno breme sta namreč odvisna od aktivnega ravnanja nasprotne stranke. Četudi je tožba sklepčna, ker so v njej navedena konstitutivna dejstva, ki utemeljujejo s tožbenim zahtevkom uveljavljeno pravno posledico, mora v primeru, ko nasprotna stranka temu obrazloženo, substancirano ugovarja, stranka svoje prvotne trditve nadalje ustrezno razčleniti in konkretizirati. V obravnavanem primeru je tako sodišče druge stopnje presodilo, da se je zaradi aktivnosti tožeče stranke trditveno breme prevalilo na toženo stranko, ki pa nadaljnjih konkretnejših trditev ni zmogla in bi morebitni dokazni postopek nujno pomenil tudi zapolnitev vrzeli v trditveni podlagi. Kot rečeno, se s temi razlogi tožena stranka vsebinsko ne sooča, nasprotno, iz pritožbe nekritično prepiše tudi tiste navedbe, s katerimi je uveljavljala povrnitev zneskov, ki jih je priznala in plačala svojim kupcem po sodnih poravnavah, in s katerimi je v pritožbenem postopku uspela, saj je bila odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku v tem delu razveljavljena.

24. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

1 Ta se glasi: B. in C. se dogovorita za priznanje zahtevka B. iz naslova višje kakovosti v višini maksimalno 50 mio tolarjev vključujoč DDV. Plačilo dogovorjenega zneska se izvrši na račun B. po zaključku primopredaje celotnega predmeta pogodbe z dne 27. 12. 2002 in dodatkov ter s pravnomočno odločbo GURS o vpisu v kataster stavb in zemljišč.B. se zaradi izvedbe tega pobota v celoti odpoveduje vsem ostalim zahtevkom nasproti C., ki jih je že podal v zvezi s projektom izgradnje soseske N. oziroma zahtevkom, ki so že ali bi lahko še v prihodnje nastali iz tega razmerja. 2 Tožena stranka je v tem delu vložila revizijo „iz previdnosti“. Vrhovno sodišče teh navedb ne povzema, saj razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje ne more biti predmet revizijskega preizkusa. 3 Glede na prehodno določbo 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi določb ZPP, ki so veljale do uveljavitve te novele. 4 Šlo je za spor med istima strankama, v katerem je tožena stranka zahtevala od tožeče stranke plačilo pogodbene kazni zaradi zamude. Pravnomočno je bilo razsojeno, da mora tožeča stranka toženi plačati 838.712,54 EUR. 5 Razlogi za to so v odločbi sodišča druge stopnje v točkah 32. - 39 in 47.