Jedro

Razlogi za omejitev gibanja zaradi izročitve tožnika tretji varni državi morajo biti zanesljivi in ugotovljeni. Učinke ima le pravnomočna sodba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi, izpodbijani sklep tožene stranke, št. 2142-326/2012/4 (1013-09) z dne 20. 12. 2012, odpravilo in zadevo vrnila toženi stranki v nov postopek. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s prvim odstavkom 63. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) - na podlagi te določbe je tudi zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito - tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44, Postojna, do prenehanja razlogov, vendar najdlje za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 18. 12. 2012 od 18.30 ure do dne 18. 3. 2013 do 18.30 ure.

2. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevala le dva listinska dokaza, ne pa tudi listine hrvaške policije z dne 17. 12. 2012. Na razgovoru na policiji ni bilo prevajalca za jezik, ki ga tožnik razume. Na zaslišanju pred sodiščem je tožnik prepričljivo opisal svojo pot in to drugače kot na policiji. Pojasnil je ilegalni prehod iz Grčije v Italijo. Navedel je tudi razloge glede različnega opisa identitete. Nujnost ukrepa ni bila obrazložena. Ni utemeljenih razlogov za izrečeni ukrep. Učinkuje še sodba prve stopnje.

3. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbo tožnika zoper sklep tožene stranke zavrne. Pomembno je, da je bil tožnik prijet v neposredni bližini slovensko – hrvaške državne meje. Pri razgovoru na policijski postaji res ni bilo prevajalca za jezik, ki ga tožnik razume, vendar to ni bistveno. Izjava tožnika na policijski postaji je bila natančna in individualizirana. Ni razlogov za dvom o tem, da je tožnik prišel iz Hrvaške. Ne drži ugotovitev, da ni obrazložila, zakaj ni bil izrečen blažji ukrep. Ni pravilno stališče o takojšnjem učinku vročene sodbe prve stopnje.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V času pritožbenega postopka je bil pritožbenemu sodišču predložen v vednost še sklep tožene stranke z dne 22. 1. 2013, s katerim je bil razveljavljen sklep o omejitvi gibanja in tožnik premeščen v Azilni dom. Toda glede na vsebino tožbenega predloga (odprava sklepa) in vsebino sklepa z dne 22. 1. 2013 (razveljavitev sklepa), pritožbeno sodišče ni imelo podlage, da bi toženi stranki (ki pritožbe ni umaknila) odreklo pravni interes za pritožbo. Zato je pritožbo obravnavalo po vsebini.

7. Stališče sodišča prve stopnje (25. točka obrazložitve sodbe) o takojšnjem učinku sodbe je sicer napačna. Ker izpodbijana sodba v skladu s 319. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporablja za vprašanje postopka, ki niso urejena s tem zakonom, še ni pravnomočna, v skladu s 320. členom ZPP še ne učinkuje. To pa - kot pravilno opozarja pritožba - pomeni, da sklep tožene stranke še ni (bil) pravnomočno odpravljen.

8. Ne glede na navedeno pa je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev o odpravi sklepa tožene stranke, imajo podlago v opravljeni glavni obravnavi in v podatkih predloženega upravnega spisa in so z njimi skladni.

9. Odločitev tožene stranke o omejitvi gibanja tožniku je bila namenjena zagotovitvi predaje tožnika Hrvaški ob ugotovitvi, da je v Slovenijo prišel iz Hrvaške kot tretje države. Toda ta ugotovitev tudi po presoji pritožbenega sodišča v izpodbijanem postopku nima zanesljive podlage.

10. Sam kraj prijetja v obravnavanem primeru ne more biti odločilen. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu tako ni navedla, zakaj ni upoštevala listine hrvaške policije z dne 17. 12. 2012, ki kažejo na dejstvo zavrnitve sprejema tožnika s strani hrvaških organov in to iz razloga, ker ni dokazov, da bi se tožnik zadrževal na Hrvaškem. Nadaljnji dvom izhaja iz pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dala nobene teže tožnikovemu pojasnilu v prošnji za azil, da na razgovoru na policiji ni bilo prevajalca za jezik, ki ga tožnik razume. To je zlasti pomembno, ker je tožnik tako v prošnji, ko je že bil prisoten prevajalec za jezik, ki ga razume, pa tudi na sodišču, podal drugačen opis svoje poti v Slovenijo, pri čemer je pomembno to, da je zatrjeval, da na Hrvaškem nikoli ni bil. Sporno je ostalo tudi, ali je imel pri sebi ob prijetju karto za vlak in kovanec za 10 lip. To pa so tudi dejstva, s katerimi je tožena stranka tudi utemeljevala svojo odločitev.

11. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni obrazložila, zakaj ni možno z milejšim ukrepom uresničiti cilja določbe četrte alineje prvega odstavka 31. člena ZMZ in izreči milejši ukrep, ki je predpisan v prvi alineji navedene določbe.

12. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka z razlogi, ki jih je navedla, ni imela zakonite podlage za omejitev gibanja zaradi zagotovitve predaje tožnika Hrvaški kot tretji varni državi. Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

13. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 76. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.