Jedro

Tožnik, kot solastnik vinograda, ki ga je sam obdeloval, ima pravico zahtevati povrnitev škode, ki so mu jo povzročile toženčeve koze s tem, ko so obžrle trte.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 60.690,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.2004 dalje do plačila ter pravdne stroške, odmerjene na 69.900,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.2004 dalje do plačila, da ne bo izvršbe. Odločilo je še, da se zavrne, kar je tožeča stranka več zahtevala (zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe do dneva sojenja).

Zoper takšno sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka. Navaja, da sodbo izpodbija zaradi kršitve določb ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve, zaradi plačila odškodnine in napačne uporabe ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi, zavrže ali vrne zadevo v ponovno odločanje ali pa naj pritožbeno sodišče sodbo z dne 16.9.2004 zavrže. Iz obrazložitve pritožbe je razvidno, da sodišču prvenstveno očita, da je sodba politične narave, po mnenju pritožbe je bila sodnica pristranska in je delala po naročilu naročnika. Oporeka mnenju izvedenca L.K., češ da je izvedensko mnenje izmišljeno, saj takrat, ko je bilo izvedencu naloženo, da izdela novo izvedensko mnenje, trt v vinogradu ni bilo več.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec ni uspel omajati dokazne ocene prvostopenjskega sodišča in v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je v navedeni pravdni zadevi izvedlo in skrbno presodilo dokaze ter ugotovilo vse pomembne okoliščine, potrebne za odločitev o tožbenem zahtevku in je odločitev pravilna. Podlaga za odgovornost toženca je v 154. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (1060. člen OZ). ZOR v 1. odstavku 154. člena določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ima tožnik, kot solastnik vinograda, ki ga je sam obdeloval, pravico zahtevati povrnitev škode, ki so mu jo povzročile toženčeve koze s tem, ko so obžrle trte. Zato se pritožbeno sodišče s ponovljenimi in neargumentiranimi toženčenimi navedbami v pritožbi, ki tudi niso pomembne za obravnavano pravdno zadevo (da tožnik nima zakupne pogodbe s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije; da naj bi bil zapuščinski postopek glede parcele 838/2 k.o. L., nezakonit), ni ukvarjalo. Tožena stranka se ne strinja z izvedenskim mnenjem, ki ga je izdelal L.K. in zatrjuje, da takrat, ko je izvedenec dobil nalogo, da izdela izvedensko mnenje, spornih trt v vinogradu ni bilo več (uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja). Takšna toženčeva pritožbena navedba pa sodbe ne more omajati. Iz obrazložitve je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo izvedensko mnenje, ki ga je podal L.K., potem ko je še ugotovilo, da stranke glede tega izvedenskega mnenja, do konca glavne obravnave niso podale nobenih konkretnih ugovorov. Glede podlag za izvedensko mnenje, pa je že izvedenec v izvedenskem mnenju z dne 25.8.2004 (priloga C) pojasnil, da je bil za izvedenca določen že v letu 1994 in si je že takrat ogledal škodo ter naredil cenilni zapisnik, svoje vedenje pa je uporabil tudi pri izdelavi izvedenskega mnenja, ki ga je izdelal 25.8.2004. Glede na povedano, je pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ugotovilo, da pritožba ni utemeljena. Ker ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).