Jedro

Upravičeni zakonec mora najkasneje v roku enega leta po prenehanju življenjske skupnosti s tožbo zahtevati od drugega zakonca preživnino, sicer to pravico izgubi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama in zavrnilo tožbeni zahtevek po toženkini nasprotni tožbi za plačevanje preživnine v znesku 120.000 SIT mesečno.

Sodišče druge stopnje je s sklepom (pravilno: s sodbo) zavrnilo pritožbo tožene stranke - tožeče stranke po nasprotni tožbi M. K. - in v izpodbijanih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je glede preživnine vložila revizijo toženka (tožnica po nasprotni tožbi) in uveljavlja vse revizijske razloge. V reviziji predvsem navaja, da ji je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, ker so bili zavrnjeni vsi njeni dokazni predlogi in gre zato za kršitev Ustave in Zakona o pravdnem postopku. Tako ni mogla dokazati utemeljenosti svojega zahtevka. Od razpada življenjske skupnosti se je dejansko preživljala tako, da je za hrano in stanovanje opravljala gospodinjska dela pri družini v Avstriji, vendar si eksistence ni mogla zagotoviti in ni sposobna preživljati sama sebe. Zaradi neizvedbe predlaganih dokazov je sodišče napačno ugotovilo, da bi bilo krivično določiti preživnino, ker tako ni bilo mogoče ugotoviti, kateri vzroki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze. Namesto z izvajanjem dokazov je sodišče svojo sodbo utemeljilo z oceno osebnosti toženke. Obrazložitev sodb je tudi protispisna, saj sta sodišči odločali o preživninskem zahtevku, ki je bil postavljen leta 2005, na temelju podatkov o tem, kaj je toženka počela od leta 2000 do 2004. Pravica posameznika do preživnine pa se ugotavlja v času vložitve zahtevka pred sodiščem in v času razsoje.

V odgovoru na revizijo tožnik (toženec po nasprotni tožbi) zatrjuje neutemeljenost revizije in poudarja pravilnost ugotovljenih dejstev o medsebojnih razmerjih med pravdnima strankama. Zaradi pravilne odločitve obeh sodišč predlaga zavrnitev revizije.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Uradni list RS št. 73/2007) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V tej pravdni zadevi je tožnik vložil tožbo za razvezo zakonske zveze, toženka pa nasprotno tožbo za določitev preživnine. Zaradi jasnosti in razumljivosti revizijsko sodišče ohranja naziv tožnik za K. K., naziv toženka pa za M. K..

Revizijski očitek protispisnosti je neutemeljen. Za protispisnost bi šlo, če bi sodišče v razlogih sodbe navajalo tako vsebino listin ali zapisnikov, ki bi bila v nasprotju z dejansko vsebino teh listin oziroma zapisnikov. Takih nasprotij revizija ne navaja. V okviru trditev o protispisnosti izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Kot bo razvidno iz nadaljevanja, so vse tovrstne trditve neutemeljene.

Toženka v reviziji predvsem uveljavlja kršitev Ustave in ZPP s trditvijo, da so bili neutemeljeno zavrnjeni toženkini dokazni predlogi. Tu bi lahko šlo za kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, čeprav toženka v reviziji ne navaja, katere dokaze in zakaj je predlagala in katerih dokazov sodišče ni izvedlo. V resnici je predlagala štiri priče, ki naj bi izpovedale o tožnikovem nasilju v družini (list. št. 34). Vendar so ti dokazni predlogi, ki sta jih sodišči obrazloženo zavrnili, nerelevantni, zato po presoji revizijskega sodišča ne gre za nikakršno kršitev postopka.

Sodišči prve in druge stopnje sta zavrnili toženkin preživninski zahtevek, ki se je opiral na 81. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR - UPB1, Uradni list RS št. 69/2004), po katerem ima zakonec, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, po razvezi zakonske zveze pravico zahtevati preživnino. Ocenili sta, da ni dokazano dejansko stanje iz 81. člena ZZZDR. Toženka od leta 2000 dalje ne živi v življenjski skupnosti s tožnikom, se sama preživlja z delom v Avstriji in je zdrava ter za delo sposobna. Razveza zakonske zveze ne pomeni bistvene spremembe njenega socialnega položaja. Poleg tega bi bilo krivično naložiti preživnino v breme tožniku.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev o zavrnitvi preživninskega zahtevka materialnopravno pravilna. Odločilna je dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki ni bila izpodbijana, da je življenjska skupnost med zakoncema prenehala leta 2000 in se ni nikoli več obnovila. Dne 29.8.2005 je tožnik vložil tožbo na razvezo zakonske zveze, dne 4.10.2005 pa je toženka vložila nasprotno tožbo. V tem obdobju, od leta 2000 dalje, je toženka ves čas sama skrbela zase in ni zahtevala nobene preživnine. Glede na dotedanje stanje je pravilno stališče nižjih sodišč, da formalna razveza zakonske zveze ne prinaša nobene spremembe glede toženkinega preživljanja. Predvsem pa je odločilna določba prvega odstavka 81.a člena ZZZDR, po kateri sme nepreskrbljeni zakonec zahtevati preživnino v postopku za razvezo zakonske zveze, s posebno tožbo pa najkasneje v enem letu, odkar je bila zakonska zveza pravnomočno razvezana. Navedeno določbo je prinesla novela ZZZDR - C, ki je pričela veljati dne 1.5.2004, šlo pa je le za uzakonitev predhodne sodne prakse z enako vsebino (sodne odločbe II Ips 15/93, II Ips 902/94, II Ips 570/95, II Ips 683/2004). Določba prvega odstavka 81.a člena ZZZDR pa se po 50.a členu ZZZDR smiselno uporablja tudi za preživninska razmerja med zakoncema po prenehanju življenjske skupnosti. Navedeno pomeni, da tudi za razpad življenjske skupnosti zakoncev velja smiselno enako, kot za razvezo zakonske zveze, da mora upravičenec najkasneje v enem letu po prenehanju življenjske skupnosti s tožbo zahtevati preživnino (primerjaj: dr. Barbara Novak, Spremembe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih glede preživljanja, str. 87, v knjigi Predpisi o ZZZDR, Ljubljana, 2004). Ob nikoli izpodbijanih ugotovitvah, da je življenjska skupnost med pravdnima strankama prenehala leta 2000, nakar je toženka delno živela v Avstriji, delno pa bila v priporu in se tudi v letu 2004 ni obnovila, ker je toženka odšla nazaj v Avstrijo, je očitno potekel enoletni rok za uveljavljanje preživnine. Toženka po prenehanju življenjske skupnosti leta 2000 ni zahtevala preživnine ne takoj in ne v letu 2004, ko je tožniku potrdila dokončno odselitev v Avstrijo in ko je najkasneje s 1.5.2004 (začetek veljavnosti novele ZZZDR - C) začel teči enoletni rok za vložitev tožbe iz prvega odstavka 81.a člena ZZZDR v zvezi z 50.a členom ZZZDR. V tem roku tožbe za preživnino ni vložila. Nasprotno tožbo je vložila 4.10.2005, ko je rok že potekel in je bila pravica do preživljanja izgubljena. Zato je tudi nerelevanten vzrok, zakaj se je toženka leta 2000 odselila v Avstrijo in je bilo ugotavljanje tožnikove morebitne nasilnosti z zaslišanjem prič, kot je bilo predlagano, zares nepotrebno.

Na podlagi pravkar opisanega revizijsko sodišče torej pritrjuje odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka za določitev preživnine. Ker navedeni razlogi zadoščajo za presojo v obravnavani zadevi, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z nadaljnjimi (dodatnimi) razlogi nižjih sodišč o neutemeljenosti preživnine v smislu tretjega odstavka 81.a člena ZZZDR in z njihovo revizijsko kritiko. Neutemeljeno revizijo tožene stranke je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Revizijsko sodišče je odločilo, da stranki sami v skladu s 413. členom ZPP krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.