Jedro

Dopuščena je revizija glede vprašanj iz izreka odločbe.

Izrek

Revizija se dopusti glede pravnih vprašanj: - Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede teka zakonskih zamudnih obresti za škodo zaradi manjvrednosti objekta, katere višina je bila ugotovljena šele tekom pravdnega postopka z izvedenskim mnenjem z dne 14. 6. 2012, pri čemer je izvedenec višino te škode ocenil po tržnih cenah na dan izdelave izvedenskega mnenja; - Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pravilo o trditvenem bremenu glede odločitve o povrnitvi škode zaradi manjvrednosti objekta; - Ali je sodišče druge stopnje s tem, ko je pritrdilo sodbi sodišča prve stopnje in na pritožbene očitke glede (neutemeljeno) priznane odškodnine za manjvrednost nepremičnin ni konkretno odgovorilo, storilo kršitev iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oz. ali sodba sodišča druge stopnje ustreza zahtevam po obrazloženi sodni odločbi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo nerazdelno plačilo 22.792,45 EUR (in sicer 19.264,45 EUR iz naslova potrebnih stroškov za sanacijo, 2.787 EUR za škodo zaradi manjvrednosti objekta in 650 EUR za stroške selitve za čas sanacije) z zakonskimi zamudnimi obresti od dne vložitve tožbe dalje, tj. 3. 7. 2007. 2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo glede odločitev o stroških sanacije in odškodnine za manjvrednost objekta zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov selitve v času sanacije pa je pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka s predlogom za dopustitev revizije izpodbija pravnomočno sodbo v obrestnem delu in glede prisojene odškodnine iz naslova manjvrednosti objekta. Izpostavlja naslednja pravna vprašanja: - Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede teka zakonskih zamudnih obresti za premoženjsko škodo, katere višina je bila ugotovljena šele tekom pravdnega postopka z izvedenskim mnenjem z dne 14. 6. 2012, pri čemer je izvedenec višino premoženjske škode ocenil po tržnih cenah na dan izdelave izvedenskega mnenja; - Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pravilo o trditvenem bremenu, ko je ob izostanku trditvene podlage v zvezi z manjvrednostjo nepremičnin tožnikoma ob odškodnini iz naslova sanacije poškodb na nepremičnini priznalo tudi škodo iz naslova manjvrednosti objekta v višini 2.878 EUR; - Ali je sodišče druge stopnje s tem, ko je pritrdilo sodbi sodišča prve stopnje in na pritožbene očitke glede na neutemeljeno priznane odškodnine za manjvrednost nepremičnin ni konkretno odgovorilo, storilo kršitev določb po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, oziroma ali sodba sodišča druge stopnje ustreza zahtevam po obrazloženi sodni odločbi. Glede prvega vprašanja zatrjuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča II Ips 638/2004, II Ips 88/2002, II Ips 242/2005 in II Ips 595/2001. Ker je bila višina škode ugotovljena s cenitvijo, v okviru katere so bile upoštevane razmere ob izdelavi cenitve (tj. 14. 6. 2012), je določitev zakonskih zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe, napačna. V trenutku vložitve tožbe višina vtoževane odškodnine še ni bila znana, zato toženka takrat še ni bila v zamudi. Ob upoštevanju teh okoliščin določilo drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni pravilna pravna podlaga za odločitev o teku zakonskih zamudnih obrestih. Upoštevati je treba določilo drugega odstavka 168. člena OZ, v skladu s katerim se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodbe, razen če zakon ne določa kaj drugega. Tožnika trditvene podlage v smeri manjvrednosti objekta nista podala. Konkretnih dejstev, s katerimi bi to škodo utemeljila, nista navedla. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov v smeri pritožbenih navedb, na kakšni trditveni in pravni podlagi je sodišče prisodilo škodo zaradi manjvrednosti objekta. Zatrjuje, da je obravnavano stališče višjega sodišča arbitrarno in samovoljno ter v nasprotju z določilom 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče je odstopilo od sodne prakse III Ips 28/2010. Na podlagi stališč pravne teorije in sodne prakse (II Ips 87/2006 in II Ips 360/92) pojasnjuje, da je odškodnina iz naslova manjvrednosti lahko utemeljena, če s popravilom (sanacijo) ni mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja (pred poškodbo) oz. stvar tudi po popravilu nima več enake vrednoti, ko jo je imela pred poškodbo. Sodni izvedenec ni ugotovil, da se škode na nepremičnini tožnikov ne bi dalo odpraviti.

4. Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP izpolnjeni glede pravnih vprašanj, opredeljenih v izreku tega sklepa. Zato je revizijo na podlagi tretjega odstavka 367.c člena ZPP v tako začrtanem obsegu dopustilo.