Jedro

Začetek teka zastaralnega roka je neločljivo povezan z zapadlostjo terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika in mu naložilo, da toženki v 15 dneh povrne 1302,35 EUR za stroške postopka.

2. Zoper to sodbo se je tožnik pritožil, in sicer iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico za toženko. Priglasil je tudi pritožbene stroške. V pritožbi sodišču očita napačno uporabo 3. odst. 48. čl. SPZ, češ da se ta nanaša le na zastaranje, nikjer pa ni navedeno, da vlagatelj nima pravice zahtevati povračila vlaganj, dokler nepremičnino še souporablja, ter 190. čl. OZ, saj je bila po mnenju pritožnika korist na toženko prenešena že z njeno pridobitvijo lastninske pravice (toženka je pridobila solastni del na nepremičnini do ½ z dedovanjem po materi, umrli 2. 1. 2009); korist lastnika izhaja iz lastnine.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava.

6. Pritožba ne vsebuje nobenih navedb v zvezi z uveljavljanim pritožbenim razlogom bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja le navedbe glede zmotne uporabe materialnega prava.

7. Prvostopno sodišče je pravilno, v skladu z ustaljeno sodno prakso, uporabilo materialno pravo, in sicer določbe 3. odst. 48. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ter 190. čl. Obligacijskega zakonika (OZ).

8. V 3. odst. 48. čl. SPZ določa, da zastaralni roki za zahtevke graditelja za povečanje vrednosti nepremičnine tečejo od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine. Pritožba se moti, ko trdi, da se navedena določba nanaša le na zastaranje terjatve graditelja (vlagatelja) iz naslova neupravičene obogatitve, torej da je datum izgube posesti graditelja nad nepremičnino vezan le na začetek teka zastaralnega roka za zahtevke graditelja, ne pa na samo pravico graditelja, da zahteva povrnitev vrednosti vlaganj, torej na trenutek dospelosti oziroma zapadlosti njegove terjatve. Gre namreč za neločljivo povezano vprašanje, saj je za začetek teka zastaralnega roka odločilna dospelost oz. zapadlost terjatve (1. odst. 336. čl. OZ).

9. Dejanske obogatitve lastnika zaradi vlaganj v njegovo stvar (oziroma njen del) ni mogoče natančno ugotoviti, dokler to stvar uporablja (oziroma jo ima v posesti) tisti, ki naj bi ta vlaganja opravil. Koristi lastnika zaradi povečanja vrednosti njegove stvari namreč ni mogoče ovrednotiti neodvisno od koristi oziroma prikrajšanja, ki izvira iz posesti in uporabe (zaradi vlaganj več vredne) stvari. Predpostavka za zapadlost v plačilo zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve po 190. čl. OZ je prehod koristi, do katere pa bo tudi v obravnavani zadevi prišlo šele ob predaji posesti stanovanja. Takšna je enotna ustaljena praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (glej na primer odločbe II Ips 174/2014, II Ips 268/2012, II Ips 808/2007 in II Ips 711/2005) ter višjih sodišč (glej na primer odločbe tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 723/2010, I Cp 2527/2009 in I Cp 3647/2011). Pravilen je torej zaključek prvostopenjskega sodišča, da je zahtevek tožnika preuranjen, ker do prenehanja njegove posesti na sporni nepremičnini vse do zaključka glavne obravnave v tej zadevi ni prišlo. Sklep o njegovem prikrajšanju zato še ni mogoč, posledično pa se tudi morebitna korist za toženko še en da ugotoviti.

10. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).