Jedro

Predlog za obnovo postopka ni utemeljen, ker tožena stranka ne navaja novih dejstev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da morata tožnici plačati tolarsko vrednost zneska 12.900,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z zamudnimi obrestmi od 11.4.1991 dalje do plačila po obrestni meri, ki jih plačuje Ljubljanska banka, Splošna banka Celje, Ekspozitura Žalec za hranilne vloge za DEM na vpogled. V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo. Omenjena sodba, izdana dne 8.10.1993, je po poteku pritožbenega roka postala pravnomočna. Tožena stranka je dne 2.4.1998 podala predlog na obnovno pravdnega postopka iz razlogov 9. točke 421. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku, 1977). Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožene stranke in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da so bila vsa dejstva, ki jih tožena stranka navaja v predlogu za obnovno postopka, tej znana že pred pravnomočnostjo sodbe in bi jih lahko tedaj navajala.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje, ali pa spremembo v skladu s predlogom za obnovno postopka. Sodba sodišča prve stopnje je postala pravnomočna dne 26.11.1993. Na podlagi te sodbe je v teku izvršilni postopek. Šele v tem postopku si je tožena stranka poiskala strokovno pomoč in dojela, kaj pomenijo posamezne sodne odločbe. Zato bi bilo treba v obnovitvenem postopku zaslišati izvedenca K., ki je ocenjeval sporno nepremičnino. Njegova izpoved bi pomenila novo dejstvo, pomembno za odločitev o obnovi postopka. Tudi potrdilo z dne 16.12.1990 je tožena stranka res priložila že odgovoru na tožbo, vendar pa je za vsebino tega potrdila izvedela šele veliko kasneje. Pomembno je tudi to, da je tožena stranka z odgovorom na tožbo obenem vložila tudi nasprotno tožbo zaradi zmanjšanja kupnine, ki pa je sodišče prve stopnje ni obravnavalo. Končno pa je pri izdaji izpodbijanega sklepa sodeloval sodnik, ki bi po zakonu moral biti izločen, saj je kot prejšnji okrajni sodnik Okrajnega sodišča v Žalcu sodeloval v izvršilnem postopku zaradi izvršitve sodbe, ki jo sedaj tožena stranka izpodbija s predlogom za obnovo postopka.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila v pravdi, ki se je pravnomočno končala, sporna le neplačana kupnina in da je samo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka in pravnomočne sodne odločbe (421. člen ZPP) mogoče predlagati obnovno postopka. Problem veljavnosti kupoprodajne pogodbe, iz katere izvira neplačana kupnina, ni bil predmet postopka, katerega obnova se zahteva. V tem okviru pa je sodišče prve stopnje na opravljenih narokih ugotovilo, da dokazi, ki jih tožena stranka ponuja, niso novi in da ni mogoče trditi, da tožena stranka zanje ni vedela že med tekom pravnomočno končanega postopka. Revizija s ponovnim sklicevanjem na potrdilo z dne 16.12.1990 sama prizna, da tožena stranka z njim ni samo razpolagala, ko je vložila odgovor na tožbo, temveč ga je odgovoru celo priložila. Izvedenec K. je cenitev nepremičnine opravil pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe, kasneje pa je toženki bila ves čas postopka pred pravnomočnostjo sodbe bila dana možnost, da predlaga njegovo zaslišanje (drugi odstavek 422. člena ZPP). "Nerazumevanje sodnih pisanj" in zaupanje v pravičnost sojenja ni stvar, o kateri bi bilo mogoče utemeljeno razpravljati v obnovitvenem postopku. Tožena stranka torej ni navedla nič takega, kar bi kot razlog za obnovo postopka bilo mogoče opredeliti s sklicevanjem na določbo 9. točke 421. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje ima prav, ko ugotavlja, da bi tožena stranka vse, kar uveljavlja v predlogu za obnovno postopka, lahko uveljavila že pred pravnomočnostjo sodbe, najkasneje s pritožbo proti njej.

Trditev pa, da v postopku pred pravnomočnostjo ni bila upoštevana domnevna toženkina nasprotna tožba, pritožbeno ni bila uveljavljana. Čeprav je tožena stranka z revizijskim uveljavljanjem te okoliščine (nedopustno) preskočila možno enako pritožbeno navedbo, obvelja, da je sodišče prve stopnje navedlo potrebne razloge o tem, da nasprotna tožba ni bila vložena.

Po določbi 5. točke 71. člena ZPP sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča. Predsedniku senata sodišča druge stopnje, ki je odločal o zadevi, je v reviziji očitano, da je prekršil navedeno določbo zato, ker je kot okrajni sodnik sodeloval v izvršilnem postopku na podlagi pravnomočne sodbe, ki je predmet obnovitvenega postopka. Zatrjevana kršitev pa ni podana. Predsednik senata pritožbenega sodišča, kot izvršilni sodnik ni v ničemer sodeloval pri izdaji sklepa sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za obnovno postopka. Okoliščine iz 6. točke 71. člena ZPP pa se v tem obsegu ne zatrjujejo.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo na podlagi določbe 393. člena ZPP.