Jedro

Pritožba utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, pri kateri je presojalo le način odločanja komisije za preizkus ocene in pri tem očitno upoštevalo tudi dogovor o ocenjevanju z oceno odlično. Takšen dogovor ni dopusten in ne more predstavljati podlage za ocenjevanje, sodišče prve stopnje ga pri presoji tožničine ocene ne bi smelo upoštevati (če bi ga ugotovilo), kot tudi ne bi smelo upoštevati, kako je potekalo ocenjevanje in kako je bil ocenjen tožničin sodelavec. Za tožnico oziroma presojo njene ocene je bistveno (le), kako je opravljala delo v ocenjevalnem obdobju, posamezni kriteriji so predpisani z ZSPJS in uredbo. V okviru sodnega varstva, ki ga določa sedmi odstavek 17.a člena ZSPJS, sodišče preizkusi oceno po vsebini. Tako bi moralo v okviru navedb strank ravnati sodišče prve stopnje, pri tem pa upoštevati še, da je na tožnici dokazno breme za njene navedbe, da ocena prav dobro ni zakonita, ker je delo opravljala odlično, torej visoko nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost in razveljavilo sklep Komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti št. ... z dne 15. 3. 2019 ter vrnilo zadevo v ponovno odločanje. Odločilo je, da je dolžna toženka tožnici plačati pravdne stroške v višini 1.736,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da sodišče prve stopnje ocene ni presojalo z vidika vseh predpisanih kriterijev. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Za odločitev oziroma ocenjevanje tožnice je nebistveno, kako je bil ocenjen A. A. Bistveno je, kako je tožnica delo opravljala v ocenjevalnem obdobju. Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo izpoved tožnice o dogovoru, da se policiste, ki so opravljali delo vodja izmene, oceni z oceno odlično. Zmotno je ugotovilo, da je bila tožnica ocenjena z oceno prav dobro zgolj zaradi pričeske in "naftne afere". Zmotno je dokazno ocenilo izpoved priče B. B., ocenjevalca. Izpovedal je o vseh kriterijih in utemeljil, zakaj tožnica ni bila ocenjena z oceno odlično. Tožnica bi morala dokazati, da je delo opravljala visoko nad pričakovanji. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je postopek preizkusa ocene formaliziran. Nepravilnosti pri delu komisije za preizkus ocene ni bilo. Tožnici je bila dana možnost, da se v postopku preizkusa ocene opredeli do vseh bistvenih dejstev. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s komisijo za preizkus ocene presojalo oceno na podlagi vseh predpisanih kriterijev. Komisija je ravnala pristransko. Nobenega razloga ni, da bi bila tožnica drugače ocenjena v primerjavi z drugimi javnimi uslužbenci, konkretno A. A., pri katerem je upoštevan dogovor o oceni odlično in dejstvo, da ni povezan z naftno afero. Komisija mu je zvišala oceno iz ocene zadovoljivo v oceno odlično. Pri tožnici je komisija ravnala v nasprotju z napotki sodišča iz pravnomočne sodbe. B. B. tožničine ocene prav dobro sploh ni utemeljil. Navedel je le ocene po posameznih kriterijih. Upošteval je tožničino pričesko, ki je bila ustrezna, in naftno afero, čeprav tožnica z njo ni bila povezana. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo nezakonitost in razveljavilo sklep komisije za preizkus ocene utemeljeno ter zadevo vrnilo v nov postopek. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tiste, ki jo uveljavlja pritožba. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo najmanj preuranjeno odločitev o utemeljenosti zahtevka.

6. Toženka je tožnico za leto 2016 ocenila z oceno prav dobro. Zoper oceno je uveljavljala sodno varstvo, najprej v sporu I Pd 41/2017, v katerem je uspela. Sodišče prve stopnje je s pravnomočno sodbo z dne 13. 9. 2018 ugotovilo, da je sklep Komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti št. ... z dne 24. 3. 2017 nezakonit; sklep je razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek pred komisijo v drugi sestavi. Komisija za preizkus ocene delovne uspešnosti je v tej drugi sestavi sprejela izpodbijani sklep št. ... z dne 15. 3. 2019, s katerim je potrdila oceno zelo dobro. Sodišče prve stopnje je odločitev o nezakonitosti in razveljavitvi sklepa sprejelo na podlagi sledečih dejstev: – da je komisija pri preizkusu ocene upoštevala pričesko tožnice, ne da bi ugotovila, kakšna je bila; – da je upoštevala naftno afero, za katero ni ugotovila konkretnih očitkov tožnici (mnenje o tem je pred komisijo podal C. C., ki ni bil ocenjevalec), in – da je v zvezi s prijetjem ilegalnih migrantov upoštevala najprej pohvalo in nato kritiko tožničinega dela; ter – da toženka dogovora o ocenjevanju z oceno odlično ni upoštevala oziroma se do njega ni opredelila. Zadevo je vrnilo v ponovno odločanje komisiji z napotki, naj ponovno preizkusi oceno za leto 2016, pri čemer naj upošteva vse v tem letu relevantne okoliščine, tožnico pa naj obravnava enako kot druge delavce.

7. Ocenjevanje javnih uslužbencev ureja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki med drugim v 17. členu določa, da se delovna uspešnost ocenjuje glede na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela. Podrobneje ga ureja Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 in nadalj.), ki v 2. členu določa, da se javne uslužbence oceni enkrat letno, ocene pa so odlično, zelo dobro, dobro, zadovoljivo in nezadovoljivo; ocena zelo dobro pomeni zelo dobro opravljeno delo, to je nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, v ocenjevalnem oziroma napredovalnem obdobju.

8. Pritožba utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, pri kateri je presojalo le način odločanja komisije za preizkus ocene in pri tem očitno upoštevalo tudi dogovor o ocenjevanju z oceno odlično. Takšen dogovor ni dopusten in ne more predstavljati podlage za ocenjevanje, sodišče prve stopnje ga pri presoji tožničine ocene ne bi smelo upoštevati (če bi ga ugotovilo), kot tudi ne bi smelo upoštevati, kako je potekalo ocenjevanje in kako je bil ocenjen tožničin sodelavec A. A. Za tožnico oziroma presojo njene ocene je bistveno (le), kako je opravljala delo v ocenjevalnem obdobju, posamezni kriteriji so predpisani z ZSPJS in uredbo, citirano zgoraj. V okviru sodnega varstva, ki ga določa sedmi odstavek 17.a člena ZSPJS, sodišče preizkusi oceno po vsebini. Tako bi moralo v okviru navedb strank ravnati sodišče prve stopnje, pri tem pa upoštevati še, da je na tožnici dokazno breme za njene navedbe, da ocena prav dobro ni zakonita, ker je delo opravljala odlično, torej visoko nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja.

9. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo dejstev, ki so bistvena za odločitev, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je utemeljeni pritožbi toženke ugodilo, sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ocenilo je, da pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj gre za obsežnejše sklope dejstev, v zvezi s katerimi je sodišče prve stopnje sicer zaslišalo tožnico in nekatere priče (predvsem D. D., ki je bil predsednik komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti), ni pa jih dokazno ocenilo, oziroma v zvezi s katerimi prič ni zaslišalo (B. B., ocenjevalca). Namen instančnega odločanja ni prenos ugotavljanja obsežnejših sklopov dejstev in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve, pri čemer z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

10. V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje v nakazni smeri dopolni dokazni postopek in nato ponovno odloči o utemeljenosti zahtevka (zakonitosti ocene prav dobro tožnice za leto 2016).

11. Pritožbeno sodišče je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.