Jedro

Pravnega instituta wilful misconduct naše pravo ne pozna. Tega instituta ni mogoče enostavno uvrstiti niti pod hudo malomarnost niti pod naklep. Opis ravnanja, ki ga zajema ta institut presega pojem ravnanja s hudo malomarnostjo in je po mnenju pritožbenega sodišča bližje naklepu. Obstajati mora namreč element zavesti, vedenja, da bo škoda nastala. Prevoznik izgubi pravico, da se sklicuje na omejitev odgovornosti le v primeru, ko je ravnal hudo malomarno in se je pri tem zavedal, da bi škoda lahko nastala. Pritožbeno sodišče soglaša z argumentacijo tožene stranke, da je treba izjeme tolmačiti ozko. Ker je izključitev omejitve odgovornosti izjema od splošnega pravila iz 3. točke 23. člena CMR Konvencije, je pravilnejša razlaga, da pride izključitev omejitve odgovornosti prevoznika v poštev le pri naklepnem ravnanju oziroma pri takem ravnanju, kjer je podana zavest o nastanku škode.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v točki II izreka, tako da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 161039/2013 z dne 10. 10. 2013 razveljavi v prvem odstavku izreka še za plačilo zneska 849,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2013 dalje do plačila in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne; - v točki III izreka, tako da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 161039/2013 z dne 10. 10. 2013 ostane v veljavi v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 65,68 EUR, v presežku pa se razveljavi in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne; - v točki IV izreka, tako da je dolžna tožena stranka v 15 dneh povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 399,66 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 120,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 161039/2013 z dne 10. 10. 2013 v prvem odstavku izreka zaradi umika razveljavilo za znesek 3.220,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2013 dalje do plačila in postopek v tem delu ustavilo (točka I izreka). Navedeni sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani je v prvem odstavku izreka obdržalo v veljavi za plačilo 849,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2013 dalje do plačila, v presežku pa je sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Sklep je vzdržalo v veljavi še za izvršilne stroške v tretjem odstavku izreka (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 532,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2. Tožeča stranka je s tožbo od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine v znesku 9.274,16 EUR. Navedla je, da je pri toženi stranki naročila prevoz pocinkanih kovinskih izdelkov iz Švedske v Slovenijo. Pri pretovarjanju izdelkov je paleta padla z viličarja v sneg, kar je povzročilo uničenje izdelkov zaradi rjavenja. Po mnenju tožeče stranke je predmetno ravnanje tožene stranke bilo storjeno iz hude malomarnosti, če ne kar naklepno, zato je tožeča stranka upravičena do celotne odškodnine. Tožena stranka se je tožbenemu zahtevku upirala. Navedla je, da je tožeči stranki poravnala dolgovani znesek 3.829,07 EUR, saj je njena odgovornost omejena po določilih Konvencije CMR(1).

3. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da v obravnavanem primeru omejitev odgovornosti glede na določila 29. člena Konvencije CMR ne pride v poštev. Podani so namreč razlogi, zaradi katerih se tožena stranka ne more sklicevati na omejitev odgovornosti. Sledilo je stališču slovenske pravne teorije(2), da poleg naklepa tudi huda malomarnost izključuje omejitev odškodnine v skladu z določili 29. člena Konvencije CMR. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožena stranka v obravnavanem primeru ravnala hudo malomarno, saj bi povprečna oseba, ki se ukvarja s prevozi, kovinske izdelke, ki so prišli v stik z vodo, očistila in jih zapakirala ločeno od ostalih. Tega delavec tožene stranke ni storil, kljub temu, da se je zavedal, da v primeru stika kovinskih izdelkov z vodo lahko pride do korozije. Ugotovilo je še, da sta v obravnavanem primeru obe pravdni stranki kot prevoznika ravnali s hudo malomarnostjo, saj je tudi voznik tožeče stranke videl raztres in zložitev izdelkov z ostalimi na paleti ter sodeloval pri pobiranju ulitkov. Odločilo je, da sta za nastalo škodo pravdni stranki odgovorni v enakem deležu, to je v višini 4.637,08 EUR.

4. Proti sodbi (točka II, III in IV izreka) je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožbo vložila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v izreku sodbe navedeni sklep o izvršbi v celoti razveljavi in tožeči stranki v plačilo naložiti celotne stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v nov postopek, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v pritožbi navaja: - da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je treba pravni standard wilful misconduct iz 29. člena Konvencije CMR razlagati tako, da je omejitev odškodnine izključena le v primeru naklepnega ravnanja.(3) Pritožnik zagovarja stališče, da lahko govorimo o wilful misconduct le v primeru, če sta podani naslednji predpostavki: (1) zavest ali namen, da se ravna protipravno ter (2) ravnodušnost do posledic, do katerih lahko pripelje tako ravnanje. Glede na navedeno se wilful misconduct uvršča v sfero dolusa. Skladno z navedenim stališčem tudi Konvencija o pogodbi o mednarodnem cestnem prevozu potnikov in prtljage v 18. členu razlikuje med willful misconduct in gross negligence oziroma dol ou d'une faute lourde. Razlaga v 29. členu Konvencije CMR navedenega pravnega pravila wilful misconduct se ne more raztegniti do te mere, da bi šla onkraj primerljivih mednarodnih ureditev. Poleg tega teleološka razlaga tega pravnega pravila zahteva restriktivno tolmačenje, saj gre za izjemo od splošnega pravila. Namen zakonodajalca je, da je odgovornost omejena in da so primeri, ko odgovornost ni omejena, zgolj izjeme. Zato je izjemoma uporabnik prevoza upravičen do polne odškodnine, kadar je prevoznikovo ravnanje tako zavržno, da v splošnem duhu obligacijskih razmerij ne bi bilo prav, če bi lahko odgovarjal omejeno; - glede na okoliščine primera, da je pretovarjanje potekalo v oteženih razmerah, ker je snežilo in je zaradi snega prišlo do zdrsa viličarja, kar se večkrat zgodi, obravnavanega dogodka ni mogoče šteti kot ekscesa, še manj pa kot zlonamerno napačno ravnanje. Upoštevati je treba tudi, da je škoda na tovoru nastala kasneje, ko tovor ni bil več v sferi tožene stranke, temveč v sferi tožeče stranke. Od razsutja kovinskih delov dalje, ko sta jih zaposleni tožene in tožeče stranke skupaj pobrala in jih je prevzel zaposleni tožeče stranke, ni mogla tožena stranka narediti ničesar več, da bi zmanjšala škodo, to bi kvečjemu lahko storila tožeča stranka. Če bi tožeča stranka toženo kakorkoli opozorila, da mora kaj narediti, bi to tudi naredila. Tožeča stranka pa je zgolj prevzela tovor in nadaljevala s prevozom proti Bosni. Sodišče prve stopnje je zato zmotno zaključilo, da je tožena stranka ravnala s hudo malomarnostjo; - zmotna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožeča stranka v pravdi uspela le glede zneska 849,05 EUR, kar je 14,02 % in ne 43,87%, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. O stroških pravdnega postopka je treba odločiti upoštevaje uspeh pravdnih strank v postopku.

6. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožba je utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo pri pretovarjanju blaga z vozila tožene stranke na vozilo tožeče stranke. Ugotovilo je tudi, da je do prevrnitve palet prišlo zaradi snega in sta izdelke, ki so se raztresli in padli v sneg, pobrala skupaj voznik tožeče in tožene stranke (točka 10 obrazložitve). Zaključek o podani hudi malomarnosti tožene stranke je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi ocene, da bi povprečna oseba, ki se ukvarja s prevozi, kovinske izdelke, ki so prišli v stik z vodo, očistila in jih zapakirala ločeno od ostalih in ker naj bi se zakoniti zastopnik tožene stranke zavedal, da v primeru stika kovinskih izdelkov z vodo pride do korozije.

9. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje: 1) da tožeča stranka izdelkov ni namenoma izpostavila snegu in so bile vzrok za raztres tovora zimske razmere, 2) da je do razsutja tovora prišlo pri pretovarjanju blaga iz vozila tožene stranke na vozilo tožeče stranke in 3) je bil ob dogodku prisoten tudi delavec tožeče stranke, ki je blago potem, ko je bilo ponovno zapakirano, brez ugovora prevzel, je zaključek prvostopenjskega sodišča glede ravnanja tožene stranke s hudo malomarnostjo v obravnavanem primeru materialnopravno zmoten.

10. Huda malomarnost je skrajna nepazljivost in pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega človeka. Pri strokovnjakih je treba upoštevati strokovno znanje in sposobnosti strokovnjaka. V obravnavanem primeru strokovnjaka s področja prevoza tovorov v cestnem prometu.

11. Utemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo dejstva, da je do zdrsa viličarja prišlo zaradi slabih vremenskih razmer in sneženja. Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da v zvezi z zdrsom viličarja toženi stranki ni moč očitati namernega napačnega ravnanja in tudi ne opustitve dolžne skrbnosti, tega tudi tožeča stranka ni zatrjevala. Upoštevati je tudi treba, da je tožeča stranka tovor brez ugovora prevzela in nadaljevala s prevozom proti Bosni ter je škoda na tovoru nastala kasneje, ko je bil tovor v sferi tožeče stranke. Tudi ni mogoče slediti razlogom prvostopenjskega sodišča, da je splošno znano dejstvo, da pride ob stiku kovinskih izdelkov s snegom oziroma vodo do korozije. Ker je šlo za pocinkane izdelke, je kvečjemu utemeljeno nasprotno sklepanje, da do korozije izdelkov ob stiku z vodo ne bo prišlo, saj so kovinski izdelki zaščiteni. Cinkanje je ena izmed najučinkovitejših, najbolj okolju prijaznih in dolgoročno učinkovitih zaščit pred fizikalno-kemijsko reakcijo med materialom in njegovim okoljem, ki jo označujemo kot rja oziroma korozija(4).

12. Očitek sodišča prve stopnje toženi stranki, da je ravnala hudo malomarno, ker izdelkov ni očistila, posušila in na novo zapakirala ter izročila tožeči stranki, je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen. Prevoznik ni mogel vedeti, da bo zaradi prisotnosti vode prišlo do rjavenja izdelkov. Upoštevati je treba, da je bil tudi voznik tožeče stranke prisoten pri raztresu in zložitvi izdelkov na paleto ter je videl in vedel, da so ulitki mokri. Če bi bilo vsem vpletenim v incident jasno, da je treba ulitke obrisati, bi delavec tožeče stranke gotovo to zahteval od tožene stranke ali pa sam obrisal ulitke oziroma opažane nepravilnosti označil v tovornem listu.

13. Prvi odstavek 29. člena CMR Konvencije določa, da se prevoznik nima pravice sklicevati na določbe iz tega poglavja, ki izključujejo ali omejujejo njegovo odgovornost ali prevračajo dokazno breme, če je škoda nastala zaradi njegovega namerno nepravilnega ravnanja (wilful misconduct) ali takega ravnanja (opustitve), ki se po pravu sodišča, ki odloča o zadevi, šteje za enakovredno temu ravnanju (wilful misconduct)(5).

14. Pravnega instituta wilful misconduct naše pravo ne pozna. Tega instituta ni mogoče enostavno uvrstiti niti pod hudo malomarnost niti pod naklep. Opis ravnanja, ki ga zajema ta institut presega pojem ravnanja s hudo malomarnostjo in je po mnenju pritožbenega sodišča bližje naklepu. Obstajati mora namreč element zavesti, vedenja, da bo škoda nastala. Prevoznik izgubi pravico, da se sklicuje na omejitev odgovornosti le v primeru, ko je ravnal hudo malomarno in se je pri tem zavedal (vedel), da bi škoda lahko nastala. Pritožbeno sodišče soglaša z argumentacijo tožene stranke, da je treba izjeme tolmačiti ozko. Ker je izključitev omejitve odgovornosti izjema od splošnega pravila iz 3. točke 23. člena CMR Konvencije, je pravilnejša razlaga, da pride izključitev omejitve odgovornosti prevoznika v poštev le pri naklepnem ravnanju oziroma pri takem ravnanju, kjer je podana zavest (vedenje) o nastanku škode.

15. Ker v obravnavanem primeru tožena stranka ni ravnala naklepno in tudi ne hudo malomarno, izključitev oziroma omejitev odgovornosti prevoznika po prvem odstavku 29. člena CMR Konvencije ni utemeljena. Zato se tožena stranka pravilno sklicuje na omejitev prevoznikove odgovornosti po 3. točki 23. člena CMR Konvencije, ki določa, da odškodnina ne sme presegati 8,33 računskih enot za kilogram kosmate teže primanjkljaja.

16. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da se tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v višini 849,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2013 dalje do plačila zavrne (5. alineja 358. člena ZPP).

17. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Tožeča stranka je predlog za izvršbo vložila v zvezi s plačilom zneska 9.276,16 EUR. V nadaljevanju je tožbo umaknila za plačilo zneska 3.220,00 EUR, v preostalem delu pa s tožbenim zahtevkom ni uspela. Tožena stranka je sklep o izvršbi prejela 17. oktobra 2013, izjavo o kompenzaciji pa je tožeči stranki podala 23. 10. 2013, to je po prejemu sklepa o izvršbi. Ker je umik tožbe posledica toženčeve izpolnitve zahtevka, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da mora v zvezi s tem delom zahtevka tožena stranka po načelu uspeha povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka (158. člen ZPP). Upoštevaje navedeno je tožeča stranka v postopku uspela z zahtevkom v višini 34,7 %. Glede na stroške, ki jih je sodišče prve stopnje tožeči stranki odmerilo v znesku 1.345,70 EUR ji je pritožbeno sodišče prisodilo stroške v višini 466,96 EUR. Toženi stranki, ki ji je sodišče priznalo stroške skupaj v višini 100,3 EUR pa glede na njen uspeh v pravdi v višini 67,30 %, stroške v višini 67,30 EUR. Po medsebojnem pobotanju tožena stranka tožeči stranki iz naslova pravdnih stroškov dolguje še 399,66 EUR. Utemeljena je tudi pritožba v zvezi z višino priznanih izvršilnih stroškov, ki gredo tožeči stranki prav tako v višini deleža, s katerim je uspela v postopku in sicer v znesku 65,68 EUR glede na njen 34,7 % uspeh v pravdi.

18. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji mora tožeča stranka povrniti pritožbene stroške v znesku 120,00 EUR, kolikor znaša sodna taksa za pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz tovora po cesti, Uradni list FLRJ - Mednarodne pogodbe, št. 11/58, 1/59, 12/61, 1/63, 4/63 in 12/75. Op. št. (2): Šker, Voglar, Simoniti: Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz tovora po cesti s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, GZS 2005, komentar k 29. členu, str. 88. Op. št. (3): Patrick Vlačič: Omejitve višine odgovornosti v prevoznem pravu, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2007, stran 163 in 134. Op. št. (4): Več o tem na http://www.pocinkovalnica.si/cinkanje/kaj-je-cinkanje/.

Op. št. (5): CMR Konvencija ni uradno prevedena v slovenščino. Prav to je razlog za različna stališča glede vsebine prvega odstavka 29. člena CMR Konvencije. Avtentično besedilo prvega odstavka 29. člena Konvencije CMR se glasi: „1) The carrier shall not be entitled to avail himself of the provisions of this chapter which exclude or limit his liability or which shift the burden of proof if the damage was caused by his willful misconduct or by such default in hid part as, in accordance with thw law of the court or tribunal seized of the case, is considered as equivalent to willful misconduct.“ Naše pravo instituta wilful misconduct ne pozna. V praksi angleških sodišč se institut wilful misconduct razlaga tako :“ For wilful misconduct to be proved there must be either:" 1) an intention to do something which the actor knows to be wrong or 2) a reckless act in the sense that the actor is aware that loss may result from his act and yet does not care whether loss will result or not ", pa tudi na primer " Wilful misconduct…means misconduct to which the will is party as contradistinguished from accident, and is far beyond any negligence, even gross or culpable negligence, and involves that a person wilfully misconducts himself, who knows and appreciates that it is wrong conduct in his part in the existing circumstances to do, or to fail to omit to do (as the case may be), a particular thing, and yet intentionally does or fails or omits to do it, or persists in the act, failure or omission, regardless of the consequences ". (več o tem http://www.linklaters.com/ Insights/Publication1403Newsletter/ PublicationIssue20070605/Pages/PublicationIssueItem2384.aspx).