Jedro

Upravni organ je na ugotovitveno odločbo pristojnega organa o državljanstvu vezan. V postopku denacionalizacije v skladu z določbo 3. odstavka 62. člena ZDen mora organ v primeru, da upravičenec ni vpisan v evidenco o državljanstvu, kot v obravnavanem primeru, zahtevati izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu od organa, pristojnega za notranje zadeve, in sam tega vprašanja ne more reševati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Maribor je z odločbo, št. 321-894/93-31 (7307) z dne 28. 1. 2010 odločila, da se zavrne zahteva za denacionalizacijo premoženja razlaščencev A.A. in B.B. v k.o. ... in k.o. ... (1. točka izreka), prav tako se zavrne zahteva za plačilo odškodnine iz naslova zmanjšanja vrednosti nepremičnine (2. točka izreka). Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo, ker ni izpolnjen pogoj jugoslovanskega državljanstva v času podržavljenja in s tem tudi ne pogoj po 1. odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) oziroma 12. členu ZDen ne za A.A., kot tudi ne za njegovo ženo B.B., ki jima je bilo premoženje podržavljeno, kot tudi ne za njune otroke C.C., D.D. in E.E. Za vse navedene je bilo namreč s pravnomočnimi odločbami o jugoslovanskem državljanstvu, izdanimi na podlagi 3. odstavka 63. člen ZDen ugotovljeno, da se nihče od njih ni štel za jugoslovanskega državljana od 28. 8. 1945. Organ, ki vodi postopek denacionalizacije, je namreč na pravnomočne negativne odločbe o jugoslovanskem državljanstvu vezan, zato je dokazovanje obstoja jugoslovanskega državljanstva s sodbo Vojaškega sodišča za mesto Maribor št. SOD 988/45 z dne 9. 11. 1946 ter sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. K 300/97 z dne 11. 12. 1997, s katerim je bila ta sodba razveljavljena, brezpredmetno. Drugostopni organ je zavrnil pritožbo tožnice zoper prvostopno odločbo.

Tožnica v tožbi navaja, da je odločitev tožene stranke napačna in nezakonita. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje, napačno uporabljeno materialno pravo, bistveno pa so kršena tudi pravila upravnega postopka. Ugotovitev pogojev za pridobitev statusa upravičenca do denacionalizacije je dejansko vprašanje postopka denacionalizacije, od katerega je odvisna pravilna uporaba materialnega prava. ZDen v 1. odstavku 63. člena določa, da če ne obstajajo listine iz 62. člena, organ prve stopnje po uradni dolžnosti zahteva od zavezanca ali tretjih oseb dokazila o verjetnosti obstoja pravice. Zakon o upravnem postopku (ZUP/86), ki se uporablja tudi v postopkih denacionalizacije, v 159. členu določa, da se dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotovijo z dokazi. Kot dokazila se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, kot so listine oziroma mikrofilmska kopija listine ali reprodukcija te kopije, priče, izjave stranke, izvedenci, ogledi. Tožnica je že v postopku denacionalizacije trdila, da A.A. izpolnjuje pogoje za denacionalizacijskega upravičenca po 9. členu ZDen, saj je bil jugoslovanski državljan tako v času podržavljenja premoženja, kot tudi po 9. 5. 1945. Kot dokaz za to svojo trditev je predložila kopije sodbe Vojaškega sodišča za mesto Maribor, opr. št. SOD 988/45 z dne 9. 11. 1946, iz katere izreka izhaja ugotovitev, da je A.A. jugoslovanskega državljanstva in mu je poleg kazni zaplembe premoženja izreklo tudi kazen izgube državljanstva. Ker je bila v obnovljenem postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru s sklepom opr. št. K 300/97 z dne 11. 12. 1997 citirana sodba Vojaškega sodišča za mesto Maribor, opr. št. SOD 988/45 z dne 9. 11. 1946 razveljavljena, pomeni, da je bila razveljavljena tudi kazen odvzema državljanstva. Tako je evidentno, da je bil A.A. jugoslovanski državljan tako v času zaplembe premoženja dne 6. 2. 1945, kot tudi po 9. 5. 1945, vse do 10. 2. 1956, ko mu je le to zaradi smrti prenehalo. Upravna enota Maribor pri svojem odločanju tega dejstva sploh ni upoštevala, zaradi česar je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, posledično pa je napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Napačno je stališče, da je organ, ki vodi postopek denacionalizacije, vezan na pravnomočno negativno odločbo o državljanstvu. Niti ZDen in tudi ne ZUP/86 ne določata uporabe dokaznih pravil ali še manj nekakšne vezanosti samo na dejstvo, ki izhaja iz upravne odločbe, ne pa tudi na dejstva, ki izhajajo iz sodbe sodišča. Nasprotno, na temelju 159. člena ZUP/86 lahko stranka v postopku dokazuje dejstvo z vsemi dokaznimi sredstvi in pri tem lahko uporabi vse, kar je primerno za dokazovanje stanja. Tožena stranka bi se morala vsaj opredeliti in pojasniti, zakaj je štela, da A.A. ne izpolnjuje pogojev po 9. členu ZDen in zakaj je svojo odločitev oprla dejstva, ki izhajajo iz nepravnomočne odločbe o državljanstvu Upravne enote Maribor, št. 201-16/94 z dne 19. 7. 1995, ne pa na dejstva, ki izhajajo iz pravnomočne sodbe vojaškega sodišča. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi zaradi razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter predlaga sodišču zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru ni sporno, da so bile v postopku ugotovitve državljanstva izdane ugotovitvene odločbe o državljanstvu za razlaščenca A.A. in njegovo ženo B.B. ter njune otroke C.C., D.D. in E.E., s katerimi je bilo ugotovljeno, da navedeni po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28. 8. 1945 niso šteli za jugoslovanske državljane. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da so vse navedene odločbe postale pravnomočne, tudi za razlaščenca A.A., zato je protispisna tožbena navedba, da izpodbijana odločba temelji na nepravnomočni odločbi o državljanstvu za A.A. Pravnomočna je postala s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 317/2004 z dne 15. 3. 2006. Sporno pa je, ali je bil upravni organ, kljub izdani in pravnomočni ugotovitveni odločbi o državljanstvu za razlaščenca A.A., v postopku denacionalizacije dolžan presojati še dokaze (sodbo vojaškega sodišča za mesto Maribor v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru), iz katerih naj bi se izkazalo državljanstvo navedenega in hkrati upravičenost do denacionalizacije. Tudi po presoji sodišča je upravni organ na ugotovitveno odločbo pristojnega organa o državljanstvu vezan. V postopku denacionalizacije v skladu z določbo 3. odstavka 62. člena ZDen mora organ v primeru, da upravičenec ni vpisan v evidenco o državljanstvu, kot v obravnavanem primeru, zahtevati izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu od organa, pristojnega za notranje zadeve, in sam tega vprašanja ne more reševati. Takšno stališče je potrdila tudi sodna praksa. Glede na navedeno je organ na takšno odločbo pravno vezan, zato tožnik v tem postopku ne more uspeti z dokazili, ki se nanašajo na državljanstvo A.A., saj le to ni predmet presoje v tem postopku. Drugače povedano, dokazi, s katerimi tožnica dokazuje jugoslovansko državljanstvo A.A., bi morali biti predmet presoje v postopku ugotavljanja njegovega državljanstva in ne v tem postopku, kjer je upravni organ na izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu v skladu z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen vezan.

Ker je bil, glede na navedeno, postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, pravilna in na zakonu utemeljena pa je tudi izpodbijana odločba, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS št. 105/06, 119/08-odl. US, 107/09-odl.US in 62/10).