Jedro

Fikcija vročitve je zakonsko vzpostavljena le v primeru, če so podane predpostavke zanjo - v primeru vročanja po 37.a členu ZUPJS je to znan naslov in vročanje z dostavo v hišni predalčnik na tem naslovu, v primeru 87. člena ZUP pa je to znan naslov in posebej predviden postopek z izrecno določenimi opravili vročevalca. Ob ugotovitvi sodišč, da tožeča stranka oz. njena starša na naslovu vročanja nista imela poštnega predalčnika, fikcije vročitve po 37. a členu ZUPJS ni bilo mogoče vzpostaviti. Enako velja za vročanje po 87.oziroma 96. členu ZUP, saj tožena stranka ni dokazala, da bi bila vročitev opravljena ob upoštevanju vseh potrebnih postopkov in opravil po teh zakonskih določbah.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se spremenita tako, da se odpravijo odločba tožene stranke z dne 24. 8. 2016 in sklep z dne 15. 12. 2015 ter odločba z dne 21. 9. 2016 in sklep z dne 2. 11. 2015, tožena stranka pa mora izdati nov upravni akt v roku 30 dni od prejema te sodbe.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške postopka v višini 1462,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke z dne 24. 8. 2016 v zvezi s sklepom z dne 15. 12. 2015 in odločbe z dne 21. 9. 2016 v zvezi s sklepom z dne 2. 11. 2015 ter da se toženi stranki naloži izdajo novih odločb v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Štelo je, da sta bili tožeči stranki odločbi tožene stranke z dne 23. 5. 2013 in 8. 7. 2013 pravilno vročeni na podlagi fikcije vročitve na naslov, ki ga je sama navedla v obeh vlogah, spremembe naslova pa ni javila toženi stranki.

2. Sodišče druge stopnje je pritrdilo dejanskim razlogom in pravni presoji sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo.

3. Tožeča stranka zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS)1 ureja vročanje pošiljk v 37. a členu. Sodišče druge stopnje pa je navedeni člen dopolnilo z 87. členom Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)2, čeprav gre za različen način vročanja. Prvi določa neosebno vročanje, drugi pa osebno, določata tudi različne roke za določitev nastopa fikcije vročitve. Ker nima hišnega predalčnika na naslovu stalnega prebivališča, ji pošiljke in tudi pisnega obvestila o tem, kje se pošiljka nahaja, ni bilo mogoče pustiti. Zaslišana priča pa je potrdila, da sta bili pošiljki vrnjeni na Center za socialno delo A. (v nadaljevanju CSD) in je nista čakali na pošti. Pošiljka zato ni bila vročena pravilno, zato tudi ni pravilen datum, ko naj bi bili pošiljki vročeni. Dejansko sta ji bili pošiljki vročeni šele po njenem odvetniku leta 2015. Tožeča stranka zaradi družinskega nasilja ni prebivala na naslovu ..., čeprav je ta naslov navedla na svojih vlogah. Da v času izdaje odločb ni živela na tem naslovu, je potrdila tudi njena mati v izjavi leta 2015, pri čemer je sodišče upoštevalo datum podane izjave, ne pa njene vsebine. V dosedanjem postopku je obširno pojasnila, da naslova ni mogla sporočiti, ker ga ni imela, saj je kot žrtev nasilja odšla neznano kam. Pošiljke so se dostavljale na ta naslov, niso pa ji bile vročene, za dan vročitve pa šteje le dejanska vročitev. To potrjujejo tudi sklepi Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 401/2015 in Psp 389/2015 z dne 19. 11. 2015. Zaradi navedenega sta izpodbijani sodbi nepravilni, protispisni, nezakoniti in neustavni, z njima pa so ji kršene tudi temeljne ustavne pravice.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP)3. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, torej ko gre za napako pri povzemanju vsebine in sodišče listinam ali zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Revizijsko sodišče ugotavlja, da očitana kršitev ni podana, saj nasprotij med obrazložitvijo sodbe in vsebino listin ali zapisnikov o zaslišanju ni. Sodišči druge in prve stopnje nista napačno povzeli izjave zaslišane priče. Priča je izpovedala, da misli, da se je pošiljka vrnila na CSD kot nedvignjena, da je bilo to označeno na kuverti, kar pomeni, da je naslovnik znan, oziroma da je naslov pravi, vendar pošiljke ni dvignil. Priča ni izpovedala kot zatrjuje tožeča stranka, da se je pošiljka takoj vrnila nazaj na CSD4. 7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka na CSD 29. 4. 2013 naslovila vlogo za izredno denarno socialno pomoč, 17. 6. 2013 pa za denarno socialno pomoč, pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in pravico do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. V obeh vlogah je kot naslov stalnega bivališča navedla ... V prvi vlogi z dne 29. 4. 2013 je v rubriki, ki se nanaša na namen potrebne pomoči, navedla, da je je „ob novem fizičnem napadu, ki ga je kot žrtev (pošastnega) nasilja v družini utrpela 13. 4. 2013 še istega dne – ob posredovanju in pomoči policije - ušla z naslova ...“ in da denar „nujno potrebuje za preživetje in plačilo strehe nad glavo.“ CSD je glede prve vloge izdal odločbo 23. 5. 2013, ki je bila odposlana 24. 5. 2013, in odločbo z dne 8. 7. 2013, ki je bila odposlana 9. 7. 2013. Tožena stranka je tožeči stranki vročala pošiljki na naslov stalnega prebivališča5. Tožeča stranka je zoper navedeni odločbi vložila pritožbi 23. 11. 2015 in 8. 12. 2015. CSD je obe pritožbi zavrgel s sklepoma z dne 15. 12. 2015 in 2. 11. 2015 kot prepozni, njuno pravilnost (zavrnitev pritožbe) pa potrdil organ druge stopnje z odločbama z dne 24. 8. 2016 in 21. 9. 2016. 8. Revizija kot napačno izpodbija odločitev o zavrženju pritožb zoper odločbi CSD z dne 23. 5. 2013 in 8. 7. 2013 s sklepoma z dne 15. 12. 2015 in 2.11. 2015 ter potrditvi teh sklepov z odločbama drugostopenjskega organa z dne 24. 8. 2016 in 21. 9. 2016. 9. Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre)6 v 3. členu določa, da imajo pravico do denarne socialne pomoči državljani in državljanke, ki imajo v Sloveniji urejeno stalno prebivališče. Stalno prebivališče, njegovo prijavo in odjavo ureja Zakon o prijavi prebivališča (ZPPreb)7. V 2. členu določa obveznost prijave oziroma odjave stalnega prebivališča in spremembo naslova stanovanja pristojnemu organu ter določitev naslova za vročanje. Če ima posameznik v Sloveniji prijavljeno le stalno prebivališče, se naslov stalnega prebivališča šteje tudi za naslov za vročanje (17.a člen ZPPreb). Nadaljnjo pravno podlago za odločitev predstavlja Zakon o poštnih storitvah (ZPSto)8, ki kot pravilo v 41. členu določa, da se poštne pošiljke dostavljajo v hišni predalčnik ali poštni predal. V 43. členu je določena dolžnost lastnikov stanovanj glede namestitve, označitve in vzdrževanja hišnega predalčnika.

10. O pravicah iz javnih sredstev se skladno s 34. členom ZUPJS odloča po ZUP, razen če so posamezna vprašanja v ZUPJS drugače urejena. Po 37. a členu ZUPJS se odločba, s katero se odloči o pravici po tem zakonu, vroča z dostavo v hišni predalčnik. ZUPJS ne določa, kako ravnati, če stranka nima hišnega predalčnika. Zato se v skladu s 34. členom ZUPJS uporabi ZUP. Glede na to, da je odločba CSD dokument, od vročitve katerega začnejo teči roki, v primeru nemožnosti vročitve po 37.a členu ZUPJS pride v poštev določba ZUP o osebnem vročanju; naslovniku se takšna odločba vroča osebno. V zvezi s tem iz drugega odstavka 87. člena ZUP izhaja, da je o vročitvi treba obvestiti organ, ki je vročitev odredil, z vročilnico. Po tretjem odstavku 87. člena ZUP v primeru, če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena (torej osebno tistemu, ki mu je pisanje namenjeno), pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše. Iz četrtega odstavka te določbe pa izhaja, da vročitev po prejšnjem odstavku tega člena velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. Pisno sporočilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja.

11. Za presojo odločitve v konkretni zadevi je lahko pomembna tudi določba 96. člena ZUP (na katero se poleg 37. člena ZUPJS in 87. člena ZUP sklicujeta tudi sodišči druge in prve stopnje), po kateri mora v primeru, če stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec, ki ga je postavila stranka, med postopkom spremeni svoje stalno ali začasno prebivališče, sedež oziroma naslov, ki ga je navedel v vlogi ali pooblastilu, o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek (prvi odstavek). Če vročevalec ugotovi, da se je oseba iz prvega odstavka odselila iz naslova, kjer naj se opravi vročitev, oziroma je na naslovu neznana, mora o tem obvestiti organ in mu sporočiti naslov, če ga izve na podlagi opravljenega poizvedovanja, ali kako drugače (drugi odstavek). Če oseba iz prvega odstavka tega člena ne obvesti organa o spremembi prebivališča, sedeža ali naslova, ki ga je navedla v vlogi ali v pooblastilu in vročevalec v skladu z drugim odstavkom tega člena ne sporoči naslova, organ pa na podlagi podatkov iz uradnih evidenc ugotovi, da je naslov za vročanje, prijavljen na podlagi zakona, ki ureja prijavo prebivališča (v nadaljnjem besedilu naslov za vročanje) oziroma sedež enak naslovu, kjer je bil opravljen poizkus vročitve, odredi, da se vse nadaljnje vročitve v postopku opravljajo tako, da se na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, v katerem se navedejo podatki o vzrokih za tako vročanje, organ, ki je dokument izdal, številka, datum in vrsta dokumenta, osebno ime oziroma firma naslovnika, naslov za vročanje oziroma drugo stalno ali začasno prebivališče, če naslovnik nima naslova za vročanje, sedež pravne ali fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti, navedba upravne zadeve, datum javne objave sporočila z opozorilom, da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh, posledice iz petega odstavka tega člena in kraj, kje je dokument (tretji odstavek). Če je iz uradnih evidenc razvidno, da je naslov za vročanje oziroma sedež drugačen kot naslov, na katerem je bil opravljen poizkus vročitve, se vročitev ponovno opravi na tem naslovu. Če vročitev ni možna iz razlogov iz drugega odstavka, organ odredi, da se vročitev opravi tako, da se na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, ki vsebuje podatke iz prejšnjega odstavka (četrti odstavek). Vročitev velja za opravljeno po poteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski organa, ki vodi postopek in na enotnem državnem portalu e-uprava (peti odstavek).

12. V upravnem postopku je poudarjena sodelovalna dolžnost strank, kar se odraža tudi v ureditvi pravil vročanja. Dolžnost stranke je, da v primeru sprememb javljenih podatkov po začetku postopka, to sporoči pristojnim organom (96. člen ZUP); torej tudi v primeru, če na naslovu stalnega prebivališča dejansko ne živi. Na drugi strani pa je kljub zahtevani ustrezni skrbnosti vlagatelja9 treba upoštevati tudi, da je tožnica jasno navedla, da na navedenem naslovu sploh ne biva (in se je zaradi družinskega nasilja izselila), zaradi česar bi morala biti tudi tožena stranka še posebej previdna pri vročanju odločbe tožnici. Dolžnost tožene stranke je namreč, da po izdaji odločbe o pravicah, strankam zagotovi tudi pravilno vročitev te odločbe - vse v skladu z zakonskimi določbami o vročanju, pri čemer je dokazno breme pravilne vročitve na njeni strani.

13. Zmotno je stališče revizije, da je odločba zakonito vročena šele takrat, ko jo stranka prejme. ZUPJS in ZUP namreč v nekaterih primerih predvidevata tudi nastop fikcije vročitve. Do nje pride v primerih, ko vročevalec postopa po predpisanih pravilih vročanja, pa pošiljke ni mogoče vročiti naslovniku, razlogi za nemožnost vročitve pa so na njegovi strani. Zato v tem primeru nastopi fikcija vročitve in se šteje, da je bila pošiljka vročena in je naslovnik z njo seznanjen10. V tem primeru ni odločilno, ali je naslovnik dejansko prejel odločbo in se z njo pravočasno seznanil11. 14. Fikcija vročitve pa je zakonsko vzpostavljena le v primeru, če so podane predpostavke zanjo – v primeru vročanja po 37.a členu ZUPJS je to znan naslov in vročanje z dostavo v hišni predalčnik na tem naslovu, v primeru 87. člena ZUP pa je to znan naslov in posebej predviden postopek z izrecno določenimi opravili vročevalca, pravilnem sosledju teh opravil itd. (glej povzetek zakonskega teksta v 10. točki obrazložitve). Ob ugotovitvi sodišč, da tožeča stranka oz. njena starša na naslovu vročanja nista imela poštnega predalčnika, fikcije vročitve po 37. a členu ZUPJS ni bilo mogoče vzpostaviti. Enako velja za vročanje po 87. členu ZUP, saj tožena stranka ni dokazala, da bi bila vročitev opravljena ob upoštevanju vseh potrebnih postopkov in opravil po tej zakonski določbi.12 Glede vročanja po 96. členu ZUP13 pa je prvenstveno pomembno, da tožena stranka postopanja po tej določbi (objava na oglasni deski itd.) kljub temu, da je tožeča stranka že v vlogi napisala, da na kraju stalnega prebivališča ne prebiva več, sploh ni zatrjevala in da tega zaradi prekluzije tudi sicer ne bi mogla več uveljavljati.

15. Zato je revizijsko sodišče (ne glede na neskrbno postopanje tožnice ob obeh vlogah za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev) ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo odločitev sodišč druge in prve stopnje, tako da je odpravilo odločbo tožene stranke z dne 24. 8. 2016 in sklep z dne 15. 12. 2015 ter odločbo z dne 21. 9. 2016 in sklep z dne 2. 11. 2015 ter vrnilo zadevi toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v roku 30 dni od vročitve te sodbe.14

16. Posledica te odločitve je tudi sprememba odločitve o stroških postopka na vseh treh stopnjah stopnjah, kot to izhaja iz drugega odstavka 165. člena ZPP.

17. Glede na spremembo sodb nižjih sodišč je revizijsko sodišče odločilo o stroških postopka. Ker je tožeča stranka v celoti uspela s tožbenim zahtevkom, ji je tožena stranka dolžna povrniti priglašene potrebne stroške postopka (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP) po določbah Odvetniške tarife (OdvT)15. Priznani stroški postopka pred sodiščem prve stopnje znašajo 896,58 EUR (2 krat po 300 točk za tožbo, 225 točk za pripravljalno vlogo, 300 točk za prvi narok, 150 točk za drugi narok, 150 točk za urnino, odsotnost iz pisane 40 točk in 2% za materialne stroške). V te stroške sodišče ni štelo in priznalo priglašenih stroškov tožeče stranke pred sodnim postopkom, saj bodo ti lahko predmet ponovnega odločanja upravnega organa in bodo seveda odvisni od uspeha tožeče stranke. Priznani stroški pred sodiščem druge stopnje znašajo 229,50 EUR (375 točk za pritožbo in 2% za materialne stroške), revizijski stroški pa 335,99 EUR (450 točk za revizijo, 2% za materialne stroške in 22% DDV) oziroma skupaj 1462,07 EUR. Te stroške mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške postopka v 15 dneh, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Ur. l. RS, št. 62/10 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 V spisu je potrdilo pošte, iz katerega je razvidno, da je bila pošiljka vrnjena CSD 27. 6. 2013, označeno je, da naslovnik pošte ni dvignil. 5 ZUP v 89. členu določa, da lahko stranka imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj. Na podlagi 8. člena ZPPreb si posameznik, ki nima stalnega prebivališča, lahko uredi naslov za vročanje na naslovu pristojnega centra za socialno delo. Lahko pa se odloči za uporabo storitev Pošte Slovenije, ki omogoča, da se pošiljke hranijo poštno ležeče ali se s t.i. naslovnikovim naročilom dostavijo na drug naslov. 6 Ur. l. RS, št. 61/10 s spremembami. 7 Ur. l. RS, št. 9/01 s spremembami. 8 Ur. l. RS, št. 51/09 s spremembami. 9 Kot navedeno bi si tožnica lahko uredila naslov za vročanje, tudi če si morda prav v tistem času ni mogla zagotoviti začasnega ali stalnega bivališča. 10 Ob presojanju določb o vročanju po ZPP je Ustavno sodišče pojasnilo, da je bila ureditev namenjena varstvu tožnika, torej osebe, na katere pobudo se je postopek začel, in za položaj, ko nasprotna stranka (toženec) ne ve, da je začet postopek proti njej, za kar pa ne gre v tem primeru (odločba US U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009). 11 Perihan in Mezopotamya Basin Yayin A.S. v. TurkeY, št. 21377/03 z dne 21. 1. 2014. 12 V zvezi s tem ne zadošča le obvestilo pošte (list št. 18), da so bila ob odsotnosti hišnega predalčnika tožnici puščena obvestila o prispelem pismu. 13 V tej določbo urejen primer spremembe bivališča med postopkom sicer ni povsem enak konkretni situaciji, je pa smiselno zelo podoben, saj je tožnica naslov podala, istočasno pa navedla, da na njem ne živi oziroma je zaradi nasilja celo morala pobegniti s tega naslova že nekaj dni pred prvo vlogo za uveljavljanje pravice. 14 Glej drugi odstavek 82. člena ZDSS-1; ta sicer za izdajo novega upravnega akta določa rok 30 dni od pravnomočnosti sodbe, vendar je ob ustreznem tolmačenju v konkretnem primeru to lahko le rok, ki teče šele od vročitve pravnomočne sodbe toženi stranki. Glej tudi mag. Aleksandra Hočevar Vinski: Nekaj postopkovnih dilem pri odločanju v socialnih sporih, Pravna praksa, št. 16-17/2010, str. 6-9. 15 Ur. l. RS, št. 2/15 s spremembami.