Jedro

V primeru, če tožnica na naslovu, ki ga je sama navedla v vlogah, dejansko ni prebivala, bi morala CSD sporočiti morebitne spremembe stalnega prebivališča ali naslova za vročanje. Ker tega ni storila, se ne more uspešno sklicevati na to, da ji odločbi nista bili vročeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 24. 8. 2016 in sklep Centra za socialno delo A. št. ... z dne 15. 12. 2015 ter odločba tožene stranke št. ... z dne 21. 9. 2016 in v zvezi s tem sklep Centra za socialno delo A. št. ... z dne 2. 11. 2015 in da se toženi stranki naloži izdajo novih odločb v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe (I. točka izreka) in sklenilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka (II. točka izreka). Štelo je, da je CSD A. odločbi z dne 23. 5. 2014 in 8. 7. 2013 pravilno vročal tožnici na naslovu stalnega prebivališča, ki je bil hkrati naslov za vročanje in sta tako bili pritožbi vloženi prepozno.

2. Pritožuje se tožeča stranka. V obširni pritožbi navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, v posledici tega je napačno uporabilo materialno pravo, izpodbijana sodba je obremenjena s procesnimi kršitvami ter je nepravilna in nezakonita. Obe prvostopenjski odločbi iz leta 2013 sta se na CSD A. vrnili v originalu in bili nato novembra 2015 vročani odvetnikom na zaprosilo tožnice. Tako uporaba člena 2 ZPPReb v predmetni zadevi ne more biti upoštevna, saj tožnica, ki se je bila primorana od staršev odseliti zaradi nasilja, ni mogla sporočiti svojega novega naslova stalnega prebivališča, ker tega ni imela in ga ni mogla pridobiti. Za presojo vročanja pošte sta v kritičnem obdobju neuporabni tudi določbi člena 41 in 43 ZPSTO-2, saj glede na navedeno tožnica ni imela nikjer hišnega predalčnika ali poštnega predala in ni bila lastnica stanovanja, da bi zanjo obstajala dolžnost namestitve označitve in vzdrževanja hišnega predalčnika, kot tudi ni moč upoštevati izjeme, določene v 37. a členu ZUPJS. Tožnica na naslova v B. ni imela hišnega predalčnika, niti ni poštar pustil kakšnega sporočila na vratih stanovanja, niti ni bilo primernega mesta, kjer bi poštar lahko pustil obvestilo za tožnico. Tožničina mati je že naslednji dan, ko je tožnica morala od tam bežati, odstranila tudi njen hišni nabiralnik in hišni nabiralnik očetovega podjetja. V takšnem primeru vročevalec pošiljko vrne pošiljatelju. Tako vročitev tožnici v kritičnem obdobju ni bila mogoča in je bila izvedena šele v letu 2015 njenemu odvetniku. Akt začne učinkovati šele z dnem vročitve stranki in do vročitve nima nobenih pravnih niti dejanskih učinkov. Sodišče ni pojasnilo, v kateri hišni predalčnik naj bi poštar obe odločbi odložil, saj na naslovu B. sploh ni bilo nikakršnega hišnega nabiralnika, tako potem tudi ni jasno, kako sta se obe prvostopni odločbi vrnili na naslov pošiljatelja. Tožnica za odločbi sploh ni vedela. Sodišče tako napačno uporablja določbo 37. a člena ZUPJS v škodo tožnice. Vročanje v danem primeru tako ni bilo izvršeno pravilno. Tožnica je imela v času spornega vročanja prijavljen stalni naslov v B. Zaradi že navedenih okoliščin se ni mogla nikjer drugje prijaviti, ne stalno, ne začasno. Sodišče se s tem, kje je tožnica v kritičnem obdobju bivala, ni ukvarjalo. Tožnica se je v kritičnem času ukvarjala s problemi preživetja in velikokrat ni vedela, kje bo prespala. 27. 3. 2015 je s strani tožničine matere bila podana tudi izjava, da na naslovu v B. ne biva že od aprila 2013. Tožnica je takoj, ko je lahko in ko je imela za to realno možnost, CSD A. zaprosila za vročitev izpodbijanih odločb odvetniku, saj na okoliščine, ki so se ji takrat pripetile ni mogla vplivati, jih ni mogla odpraviti vse do novembra 2015. Nejasna in v nasprotju z listinami v spisu je ugotovitev sodišča v točki 16 izpodbijane sodbe, da gre pri dopisu tožničine matere za več kot enoletni časovni zamik. Pri tem ni pojasnjeno, kakšen zamik ima sodišče v mislih ter tako sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Odločbi CSD A. sta bili tožnici vročeni v letu 2013 s fikcijo in je rok za pritožbo zoper ti dve odločbi lahko pričel teči šele novembra 2015, ko sta odločbi tožnici dejansko bili vročeni. Da je stališče tožnice pravilno, izhaja tudi iz sodne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevah tožnice (sklep opr. št. Psp 401/2015 z dne 19. 11. 2015 ter sklep opr. št. Psp 389/2015 z dne 19. 11. 2015). CSD A. tudi ni opravil poizvedb o dejanskem stalnem prebivališču stranke, ko se je pošiljka vrnila, temveč je vrnjeni odločbi zgolj "pospravil v svoj spis". Bil pa bi dolžan opraviti vročitev z javnim naznanilom. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih v pritožbi navaja tožnica.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitosti dveh dokončnih odločb tožene stranke. Z dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 8. 2016, je bila zavrnjena pritožba zoper sklep Centra za socialno delo (CSD) A. št. ... z dne 15. 12. 2015. S sklepom je bilo odločeno, da se pritožba, ki jo je tožnica vložila zoper odločbo CSD A. št. ... z dne 23. 5. 2013, v zadevi uveljavitve pravice do izredne denarne socialne pomoči, kot prepozna zavrže. Z drugo dokončno odločbo št. ... z dne 21. 9. 2016 je bilo odločeno, v zvezi s sklepom CSD A. št. ... z dne 2. 11. 2015, da se pritožba zavrne. S sklepom je bilo odločeno, da se pritožba, ki jo je tožnica vložila zoper odločbo CSD A. št. ... z dne 8. 7. 2013, v zadevi uveljavitve pravice do denarne socialne pomoči, pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, kot prepozna zavrže. V obeh primerih tožnica meni, da sta ji bili odločbi CSD A. tako z dne 23. 5. 2013 kot z dne 8. 7. 2013 vročeni šele v mesecu novembru 2015 (23. 11. 2015 oziroma 9. 11. 2015), torej šele potem, ko je pri toženi stranki in pri CSD A. zahtevala njuno vročitev. Pritožbi, vloženi 8. 12. 2015 in 23. 11. 2011 sta po zatrjevanju tožnice tako vloženi pravočasno in je nepravilno zavrženje pritožb s strani CSD A. 6. V točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče navedlo, da na odločitev ne more vplivati dejstvo, da je mati tožnice 27. 3. 2015 poslovalnico Pošte Slovenije v B. obvestila, da tožnica ne živi na tem naslovu in posledično ne prevzema pošiljk, saj gre za več kot enoletni časovni zamik. Takšna obrazložitev prvostopenjskega sodišča ni nejasna in se da preizkusiti, saj gre za listino v prilogi spisa pod C1, iz katere izhaja, da je C.C., mati tožnice, dne 27. 3. 2015 Pošto Slovenije obvestila, da tožnica ne prebiva na naslovu B. že od aprila 2013, kar pomeni, da je med datumom obvestila 27. 3. 2015 in dnevom, ko naj bi tožnica še bivala na tem naslovu več kot enoletni časovni zamik.

7. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje tudi ni v nasprotju s tem, kar navaja tožnica v pritožbi. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo tako izpoved tožnice, kakor priče D.D. in listine v spisu.

8. Pravna podlaga za rešitev v predmetni zadevi je Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/10 s spremembami), ki v 34. členu določa, da se o pravicah iz javnih sredstev odloča po ZUP, če posamezna vprašanja niso v tem zakonu drugače urejena. Izjemo od pravil vročanja po ZUP določa 37. a člen ZUPJS. Določa namreč, da se odločba, s katero se odloči o pravici po tem zakonu, vroča z dostavo v hišni predalčnik. Šteje se, da je vročitev opravljena 21. dan od dneva odpreme. Dan odpreme se na odločbi označi. Navedeno pomeni, da se odločba vroči z navadno pošiljko skladno z zakonsko določeno izjemo. Na podlagi Splošnih pogojev izvajanja univerzalne poštne storitve (Ur. l. RS, št. 31/07) se navadne pošiljke ne evidentirajo pri sprejemu in vročitvi. ZUP v 87. členu ureja ravnanje vročevalca, ko pošiljke ne more vročiti osebno, kar smiselno velja tudi za vročanje navadnih pošiljk. V tem primeru pusti v hišnem predalčniku ali na vratih stanovanja pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti v naprej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Če dokumenta ne prevzame v tem roku, velja vročitev za opravljeno s pretekom roka. V primeru, da stranka nima hišnega predalčnika, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. ZUP v 96. členu določa, da mora stranka, ki med postopkom spremeni svoje stalno ali začasno prebivališče oziroma naslov, ki ga je navedla na vlogi, o tem obvestiti organ, ki vodi postopek.

9. Iz zgoraj navedenih materialnih določil glede na ugotovljeno dejansko stanje je jasno, da je bila vročitev prvostopenjskih odločb tožeči stranki opravljena pravilno. Tožnica je vloge za izredno in za redno denarno socialno pomoč ter druge pravice iz javnih sredstev oddala 29. 4. 2013 in 7. 6. 2013, pri čemer je v obeh vlogah kot svoj naslov navedla naslov B., B. V zvezi s tema vlogama tožnice je CSD izdal odločbo z dne 23. 5. 2013, ki je bila odpremljena 24. 5. 2013 in odločbo z dne 8. 7. 2013, ki je bila odpremljena 9. 7. 2013. Sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve pojasni, kako je Pošta Slovenije navedeni odločbi vročala tožnici, v točki 14 pa, da ker tožnica odločb ni dvignila, jih je pošta vrnila na CDS A. kot nedvignjene. Ob upoštevanju 37. a člena ZUPJS se šteje, da dve navedeni pošiljki tožnici vročeni 14. 6. 2013 in 30. 7. 2013. Rok za vložitev pritožbe je v prvem primeru tako potekel 2. 7. 2013, v drugem primeru pa 15. 8. 2013. 10. V času, ko je CSD A. vročal tožnici prvostopenjski odločbi je imela tožnica prijavljeno stalno prebivališče in naslov za vročanje na naslovu B., B., kamor je Pošta Slovenije obe odločbi za tožnici tudi vročala. Če na naslovu, ki ga je tožnica sama navedla v obeh vlogah, dejansko ni prebivala, bi morala CSD A. sporočiti morebitne spremembe stalnega prebivališča ali naslova za vročanje. Ker tega ni storila, kar je zaslišana kot stranka potrdila tudi sama, se ne more uspešno sklicevati na to, da ji odločbi nista bili vročeni. Pritožbeno sodišče ne sprejema stališča tožeče stranke, da je glede na brezupno socialno in ekonomsko situacijo logična posledica, da tožnica ni imela urejenega prebivališča. Ravno obratno, prav zaradi uveljavljanja določenih pravic, pri katerih je pogoj stalno prebivališče, si posamezniki tega uredijo. To, da hišni predalčnik ni urejen, ne more spremeniti odločitve sodišča prve stopnje, saj je dolžnost stranke postopka, da ravna skladno s predpisi in se zaradi opustitve ravnanja ali ravnanj v nasprotju z njimi izpostavi nevarnosti, da jo doletijo negativne pravne posledice.

11. Glede na jasne zakonske norme 37. a člena ZUPJS in 87. in 96. člena ZUP je tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča izpodbijani odločbi pravilno vročala tožeči stranki na naslovu stalnega prebivališča ter so bile tako pritožbe v letu 2015 vložene po preteku 30 dnevnega roka in torej prepozno in je v posledici tega tožena stranka pravilno zavrgla.

12. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in tako ne more slediti pritožbenim navedbam o nepravilni vročiti odločb tožnici.

13. Pritožba nepravilno interpretira sodno prakso v zadevah Psp 401/2015 in Psp 389/2015. Oba judikata sta bila izdana v zvezi z vprašanjem nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki se je nanašalo na to, ali je zakonsko prebivališče, ki je namenjeno izključno registraciji posameznika, ne pomeni pa dejanske nastavitve na naslovu organa ali organizacije (v konkretnem primeru CSD A.) tudi naslov za vročanje. V obeh predmetnih zadevah je bilo kasneje odločeno tako, da je bila tožba tožnice kot prepozna zavržena (Psp 245/2016), kar je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v reviziji opr. št. VIII Ips 264/2016 z dne 7. 3. 2017. 14. Na podlagi do sedaj navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnica, ki v pritožbi ni uspela, krije stroške pritožbe sama (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).