Jedro

Tudi pripadniki Slovenske vojske na misijah v tujini imajo v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur (prvi odstavek 156. člena ZDR). Tožena stranka se svoje obveznosti o zagotavljanju tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, ki so povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji v tujini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati znesek 2.371,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2013 do plačila v 8 dneh. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo 193,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti njegove stroške v znesku 1.209,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti njegove stroške stroške postopka, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zavrne tožnikov tožbeni zahtevek oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da so bili tožniku zagotovljeni dnevi tedenskega počitka in da se postroj ni štel za delovno obveznost. Jutranji postroj je bil del hišnega reda v bazi, v kateri je tožnik opravljal dolžnosti, s katerim se izraža pripadnost vojaškim dolžnostim na mednarodni vojaški misiji, zato se slednje ne more šteti kot delovna naloga. Pripravljenost Slovenske vojske in s tem tožnika je naravno stalno stanje vojske oziroma stanje, ki naj bi ga dosegla vojska, da bi bila sploh sposobna izvrševati svoje poslanstvo. To pa ne pomeni, da njeni pripadniki ves čas tudi opravljajo delo za delodajalca. Ta pripravljenost ni delovni čas oziroma ne gre za pripravljenost v delovnopravnem smislu in je tudi ne gre zamenjevati z njo. Povišana pripravljenost pomeni potrebno ali zahtevano stanje v poveljstvu, enoti ali zavodu, ki izraža sposobnost, da se v skladu z načrti uporabe organizira in pravočasno začne izvajati zaukazano delovanje, ne glede na razmere, kraj ali nasprotnika. Povišana pripravljenost ni neko posebno delo ali posebej odrejeno delo, temveč gre za splošen status kontingenta na vsaki misiji. Sodna praksa je že izpostavila, da gre pri opravljanju vojaške službe v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske. Gre za specialno pravno ureditev, pri službovanju v tujini pa gre za drugačno vsebino dolžnosti in delovnih nalog, kot v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za opravljanje vojaške službe v domači državi. Že sodna praksa je iz pojma opravljanja dela izločila bivanje oziroma prisotnost v vojašnici. V zvezi s tem se tožena stranka v pritožbi sklicuje na več odločitev pritožbenega sodišča in navaja, da je takšno situacijo mogoče primerjati s pripadniki na misiji. Pripadniki Slovenske vojske so na misijah v tujini vsak dan 24 ur na dan 7 dni v tednu, ne odhajajo na delo od doma in se ne vračajo z dela nazaj domov. Njihovo celotno življenje se tudi po opravljenem delu odvija v vojaški bazi v tujini. Iz tega razloga dan tedenskega počitka na vojaški misiji v tujini ne more imeti enake izraznosti, kot jo ima v Sloveniji, predvsem tudi ne z vidika varnostnih razmer. Tedenski počitek ne pomeni, da lahko posameznik dela prav vse, kar se mu zahoče. Življenje pripadnikov Slovenske vojske na misiji je pogojeno z določenimi varnostnimi protokoli. Ti protokoli so varnostni standard, ki je postavljen za zaščito pripadnikov in v njihovo korist, ne pa z namenom krnenja njihovega tedenskega počitka. To, da se je pri življenju v vojaški bazi treba nujno soočiti z določenimi omejitvami, ki izhajajo iz narave njene organizacije, še ne pomeni, da ne gre za tedenski počitek v smislu 156. člena ZDR. Ker pripadniki kontingenta ves čas, tudi ko ne opravljajo svojega dela, bivajo na območju delovanja, že po sami naravi stvari zanje veljajo določeni drugačni pogoji življenja in pravila bivanja, ki vsebujejo tudi pravila medsebojnega obnašanja. Hišni red ne predpisuje delovnih obveznosti, pač pa način življenja oziroma bivanja v večjih skupnostih, s tem pa ne more biti okrnjena regeneracija po delu, ki naj jo zagotavlja tedenski počitek. Dejstvo nošenja uniforme ne pomeni, da je pripadnik Slovenske vojske opravljal delo, temveč je to dejstvo izraz povišane pripravljenosti kontingentov na misijah. Ker se je sodišče prve stopnje do materialnopravnih ugovorov tožene stranke le pavšalno opredelilo, je podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožniku s tem, ko se je moral udeleževati postrojev, obveznih sestankov z nadrejenim o nalogah za naslednji dan, ali čistiti orožje, onemogočeno koriščenje tedenskega počitka. Nevzdržna je razlaga sodišča prve stopnje, da je dan tedenskega počitka enak prostemu dnevu, prav tako pa je nevzdržno stališče sodišče prve stopnje, da navedene udeležbe tožnika pomenijo opravljanje delovne obveznosti. Čiščenje orožja, je bilo prepuščeno tožnikovi presoji, le redko, kar je prikazano v evidenci, je bilo odrejeno. Sodišče tudi ni pravilno povzelo izpovedi priče A.A., saj ta ni izpovedala, da bi bil tožnik vedno ob odhodih v B. predviden za varovanje, sploh pa je priča C.C. izpovedala, da udeležba na izletu ni bila obvezna in da se je tožnik izletov dne 23. 12. 2012, 23. 1. 2013 in dne 24. 2. 2013 teh izletov udeležil prostovoljno. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, ki se nanašajo na odstopanja skladno s 17. členom Direktive 2003/88/ES in posledično 53. člena ZSSloV, kar pa je kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in posledično 22. člena Ustave RS. Pri višini odškodnine sodišče ne bi smelo upoštevati dodatkov k plači. Sodišče prve stopnje je napačno izračunalo tudi vrednost odškodnine za dan neizkoriščenega tedenskega počitka, saj bi morala biti metodologija za izračun tega postavljena ob upoštevanju 30 dni na mesec in vseh ur dela na dan. Tudi zakonske zamudne obresti bi šle tožniku kvečjemu od vložitve tožbe, saj je tožena stranka šele takrat prišla v zamudo, ne pa že z dnem vrnitve z misije. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj izpodbijana sodba ne bi bila dovolj obrazložena v zvezi z materialnopravnimi ugovori tožene stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe odgovorilo na vse odločilne ugovore tožene stranke in jih kot neutemeljene pravilno zavrnilo, to svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, tako da izpodbijani sodbi bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče očitati. Tožena stranka sicer v pritožbi niti ni konkretizirano navedla, na katere njene ugovore, ki so odločilni za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, sodišče prve stopnje ni odgovorilo. Neutemeljeno pritožba tudi očita kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pomembnih ugovorov tožene stranke, zato ni bilo kršeno niti načelo kontradiktornosti, toženi stranka pa tudi ni bila kršena ustavna pravica do enakega varstva.

6. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal odškodnino, ker mu v obdobju, ko je bil napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru mirovnih sil KFOR Kosovo v času od 30. 9. 2012 do 22. 3. 2013 ni bila omogočena izraba tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da tožniku v obdobju dela na misiji v tujini ni bilo omogočeno izkoristiti 21 dni tedenskega počitka, tožniku za navedene dneve utemeljeno prisodilo 2.371,74 EUR, prav tako pa je utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka s plačilom navedenega zneska prišla v zamudo s prvim dnem, ko se je tožnik z misije vrnil. Pri svoji odločitvi se oprlo na pravilne materialnopravne predpise (tretji odstavek 156. člena ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.; drugi odstavek 97.f člena Zakona o obrambi - ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.; 53. člen Zakona o službi v Slovenski vojski - ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/07 in nadalj.). Presoja utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka pa je tudi skladna z dosedanjo sodno prakso (odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 30/2016 z dne 8. 3. 2016, sodba VDSS, opr. št. Pdp 1158/2015 z dne 24. 3. 2016, ...).

7. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotavljalo, če je bil tožnik dejansko brez delovnih obveznosti v dnevih, za katere to izhaja iz misijskega načrta za ..., ki pa sicer ni uradna evidenca, zato ga je dokazno ocenilo kot ostale izvedene dokaze. Ugotovilo je, da so v njem v veliki meri zabeležene naloge, ki jih je tožnik opravljal na misiji, vendar pa niso bile zabeležene vse njegove naloge. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je tožnik v 21 dnevih, ki jih je tožena stranka vodila kot tožnikove proste dneve, dejansko opravljal svoje delovne obveznosti, kar pomeni, da tožniku ni bila omogočena izraba tedenskega počitka. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se je sodišče prve stopnje opredelilo do vsakega posameznega dneva, ki ga je tožena stranka evidentirala kot tožnikov prosti dan in (kot je bilo že ugotovljeno) zaključilo, da tožniku v 21 dneh, ki so bili evidentirani kot prosti dnevi, ni bilo omogočeno 24 urno neprekinjeno koriščenje tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo za delovno obveznost tudi jutranji postroj in dvig zastave, saj je ugotovilo, da so bile za neizvedbo te obveznosti predvidene sankcije (pri prvi neudeležbi na postroju opozorilo, pri naslednji udeležbi pa bi se moral tožnik vrniti v domovino). Pravilno je povzelo tudi izpoved priče A.A., ki je izpovedal, da se ne spomni nobenega izleta, da tožnik ne bi bil na nalogi varovanja, kar je smiselno enako, kot zapis sodišča prve stopnje, da je bil tožnik vedno ob odhodih v B. predviden kot varovanje. Posledično je utemeljeno zaključilo, da tožniku tudi v dnevih, ko je moral biti na postroju, ni bil omogočen 24 urni neprekinjeni počitek. Enako stališče je bilo zavzeto že v več sodnih odločbah pritožbenega sodišča (npr. opr. št. Pdp 1258/2015 z dne 24. 3. 2016, Pdp 205/2016 z dne 20. 10. 2016). Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s posameznimi dnevi neizkoriščenega prostega dneva iz naslova tedenskega počitka.

8. Glede na to, da je že Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da tožena stranka pripadnikom Slovenske vojske na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka (VIII Ips 30/2016 z dne 8. 3. 2016), so neutemeljene obširne pritožbene navedbe tožene stranke o posebnem pravnem in dejanskem položaju pripadnikov Slovenske vojske na misijah v tujini. To pomeni, da imajo tudi pripadniki Slovenske vojske na misijah v tujini v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur (prvi odstavek 156. člena ZDR). Tožena stranka se svoje obveznosti o zagotavljanju tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, ki so povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji v tujini. Tožniku ni bil omogočen tedenski počitek niti v dneh, ko je bil v povišani pripravljenosti, zato so tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene (tako npr. tudi sodba VDSS, opr. št. Pdp 220/2017 z dne 18. 5. 2017 oziroma Pdp 333/2017 z dne 18. 5. 2017).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o višini odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek. Glede na drugi odstavek 98.c člena ZObr (ki določa, da se pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada RS) se plača obračunava po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Ob upoštevanju te pravne podlage je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo tožnikovo urno postavko tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom 174 ur in tožniku prisodilo odškodnino za 19 dni na misiji (upoštevaje 8 ur dnevno). Pri tem utemeljeno ni upoštevalo mesečne 30 dnevne obveznosti namesto 174 ur, kolikor je znašala mesečna obračunska urna postavka, saj za to ni materialnopravne podlage. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 226/2017 izhaja, da je relevantna celotna plača, tako osnovna plača kot dodatki, opredeljena v odločbi o plači, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku za 174 ur, kot povprečni mesečni obveznosti. To pa pomeni, da je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje pri izračunu urne postavke ne bi smelo upoštevati dodatkov k plači, do katerih je bil tožnik upravičen.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnik prišel v zamudo šele z vložitvijo tožbe. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar izhaja iz 165. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Ta določba se upošteva v obravnavani zadevi glede na določbo 246. člena OZ, po kateri se za povrnitev škode, ki nastane s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe OZ o povrnitvi nepogodbene škode, če v določbah odseka OZ, ki ureja pravico do povračila škode zaradi kršitve pogodbe, ni določeno drugače. Glede na to, da je bil tožnikov zadnji dan na misiji 22. 3. 2013, mu je s prvim naslednjim dnem nastala škoda zaradi nemožnosti izrabe pripadajočih dni tedenskega počitka, bi lahko tožnik tožbo za izplačilo odškodnine zaradi neizkoriščenih dni tedenskega počitka vložil 23. 3. 2013. Ker pa je bila tožba vložena 21. 10. 2015 je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno, skladno s tožbenim zahtevkom tožnika, prisodilo obresti od pripadajočega zneska za obdobje od 1. 4. 2013 dalje (prvi odstavek 347. člena OZ). Ob upoštevanju zgoraj navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o zakonskih zamudnih obrestih upoštevati drugi odstavek 299. člena OZ, oziroma da so te zakonske zamudne obresti začele teči šele z vložitvijo tožbe.

11. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.