Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno kot materialno pravo v konkretni zadevi uporabilo prvi odstavek 131. člena OZ, ter se je ukvarjalo s predpostavkami odškodninske obveznosti, in sicer nastankom škode, nedopustnim ravnanjem, vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornostjo povzročitelja škode.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnici sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki v roku 15 dni nerazdelno plačati znesek 4.231,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 9. 2009 dalje do plačila (I točka izreka sodbe) in ji v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje nerazdelno povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 3.289,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka do plačila (II točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), vsaka po svojem pooblaščencu, pritožujeta prvotoženka in drugotoženka.

3. Prvotožena stranka izpostavlja, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je odločitev protispisna oziroma v nasprotju z izvedenimi dokazi, listinami, dokumenti ter zapisniki v spisu, ki ne dajejo podlage za izpodbijano odločitev. Prav tako je zmotno in napačno ugotovilo dejansko stanje stvari v zadevi, saj za „ugotovljeno dejansko stanje v sodbi ni podlage v podatkih iz dokumentov, listinah ter zapisnikov v spisu“. Napačno je tudi uporabljeno materialno pravo, saj je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe 131. in 186. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter 8., 11., 154., 155., 180. in 286. člena ZPP. Očita sodišču prve stopnje, da je z odločitvijo „zaščitilo“ očitno izživljanje tožeče stranke nad toženo stranko, s povsem neutemeljenim in nesklepčnim tožbenim zahtevkom. Prepričana je, da izvedeni postopek ni potrdil trditev in očitkov tožeče stranke, in sicer: - da so se predmeti oziroma premičnine v času izselitve tožene stranke nahajale v stanovanjski hiši na naslovu Z. 19b, - da je bila tožeča stranka lastnik predmetov oz. premičnin, navedenih v tožbi, - da sta te predmete oz. premičnine res odtujili toženi stranki ter, - da je vrednost predmetov oziroma premičnin res takšna, kot je to navedel tožnik v tožbenih zahtevkih.

Prepričana je, da je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno utemeljilo na ugotovitvah kazenskega spisa Okrajnega sodišča na P K 272/2004, vendar pa je pri tem sodišče prve stopnje „spregledalo“, da sta bili „v tej zadevi izdani dvakrat sodbi sodišča prve stopnje, vendar sta le-ti bili s strani Višjega sodišča v Mariboru razveljavljeni“. Predlaga, da „pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne, s stroškovnimi posledicami, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo in odločanje.“ Priglaša in terja povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Drugotožena stranka izpostavlja, da je izpodbijana sodba nepravilna, saj je sodišče prve stopnje prezrlo več dejstev, ki izhajajo iz dokumentov, listin ter zapisnikov, ter so ta odločilna za razjasnitev spornega primera. Prepričana je, da tožnik ni izkazal in dokazal pravnega temelja in njegove višine in da gre za očitno pomanjkanje trditvene podlage. Z ničemer namreč ni natančno opredelil predmetov, katerih odtujitev in povrnitev škode je vtoževal in jih zato ni mogoče individualizirati. Dejstvo je, da je tožnik v tožbi zatrjeval, da sta mu toženki 27. 3. 2004 odnesli iz hiše premičnine, razvidne iz tožbenega petita, in kot dokaz navedel, da je isti dan poklical policijo, ki je prišla in opravila ogled, medtem ko iz zapisnikov o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon Policijske postaje Podlehnik z dne 1. 4. 2004 izhaja, da je tožnik primer policiji prijavil 1. 4. 2004, torej šele pet dni zatem, ko sta se toženki že izselili iz hiše, kar potrjuje tudi izpovedba policista V.F. Prav tako tudi izpostavljata, da sta toženki dne 27. 3. 2004 poklicali policijo, in sicer, da tožnik ovira izselitev toženk, vendar pa policija na kraju samem ni ugotovila znakov kaznivega dejanja. Prepričana je, da je tožbeni zahtevek tožnika izmišljen in skonstruiran ter zato neutemeljen. Prav tako je prepričana, da tožnik z ničemer ni dokazal, da so premičnine v stanovanjski hiši Z. 19b bile njegova last. Neobrazložena je tudi odločitev prvostopnega sodišča, ki v dokaznem postopku ni pribavilo spisa Okrajnega sodišča na P opr. št. N 67/97, kot tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, ko le-to ni vpogledalo v predloženi račun za pralni stroj, ki ga je drugotoženka v spis predložila 18. 4. 2008, ker je ta dokaz ob sklicevanju na določbo 286. člena ZPP napačno štelo za prepoznega. Izpostavlja tudi, da se cenitev cenilca J.L. ne bi smelo upoštevati pri odločitvi. Sodišče prve stopnje je namreč kršilo določbo 286. člena ZPP, saj sta pooblaščenca toženih strank izrecno nasprotovala izvedbi tega dokaza in dokazovala, da je izvedba tega dokaza zamujena, ter da je drugotožena stranka pojasnila zakaj odklanja in nasprotuje cenitvi izvedenca. Nerazumljivo je stališče sodišča prve stopnje, ko le-to pojasnjuje, da sta toženki izvedenskemu mnenju ugovarjali zgolj pavšalno. Prepričana je, da predmetni spor sodišče prve stopnje ni rešilo objektivno, nepristransko in po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh skupaj. Predlaga, da „pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje in razsojanje pred drugim sodnikom.“ Priglaša in terja povrnitev pritožbenih stroškov.

5. Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni podala.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbi očitata sodišču prve stopnje da je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pritožbama ni mogoče pritrditi. Sodba namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe in v sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju. Prav tako o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin, zapisniku o izvedbi dokazov ali prepisu zvočnih postopkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi po uradni dolžnosti in pri tem ni ugotovilo nobene druge uradoma upoštevne absolutne bistvene kršitve (člen 350/II ZPP).

8. Nadaljnji pregled zadeve je pokazal, da tudi nista podana v pritožbi uveljavljana pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva pomembna za razsojo in tudi pravilno uporabilo materialnopravne določbe. Pravilni razlogi prvostopne sodbe se povzemajo. Pritožbene navedbe sodišče druge stopnje pojasnjuje:

9. Sodišče prve stopnje je pravilno kot materialno pravo v konkretni zadevi uporabilo prvi odstavek 131. člena OZ, ter se je ukvarjalo s predpostavkami odškodninske obveznosti, in sicer nastankom škode, nedopustnim ravnanjem, vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornostjo povzročitelja škode.

10. V konkretni zadevi je ugotovilo naslednjo dejansko stanje, ki je med pravdnima strankama nesporno: - tožnik in prvotoženka sta si solastno premoženje razdelila s poravnavo, ki je bila sklenjena pri Okrajnem sodišču na P pod opr. št. N 67/97 z dne 11. 10. 2003 ter se dogovorila, da vse premičnine, ki se nahajajo v stanovanjski hiši na naslovu Z. 19b, razen oprema celotne spalnice in osebni predmeti prvotoženke, ostanejo last tožnika v trenutku, ko izplača prvotoženki 7.300,00 EUR, - 26. 2. 2004 je tožnik izplačal prvotoženki dogovorjeni znesek in postal lastnik nepremičnine Z. 19b ter vseh premičnin, ki so se nahajale v stanovanjski hiši, medtem ko je prvotoženka obdržala lastninsko pravico na opremi celotne spalnice in na svojih osebnih predmetih.

11. Iz kazenskega spisa Okrajnega sodišča na Ptuju K 272/2004 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zoper prvotoženko teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja tatvine, in sicer, ker je v noči od 26. 3. 2004 na 27. 3. 2004 iz stanovanjske hiše Z. 19b tožniku odtujila predmete, in sicer pralni stroj, tri lestence, vse preproge, vso posodo, kuhinjski mizo, demontirala in odpeljala 24 metrov lesenega dela balkonske ograje, izpulila in odpeljala okrasno grmičevje in rože iz škarpnikov ter odpeljala več drobnih predmetov, vendar ta kazenski postopek še ni pravnomočno zaključen.

12. Sodišče prve stopnje je tudi vpogledalo v dopis pooblaščenca prvotoženke (priloga A8), iz katerega izhaja, da zato, ker tožnik ni priznaval investicijskih vlaganj prvotoženke po razvezi zakonske zveze, bosta toženki „vgrajeni material odstranili“. Iz poročila Policijske postaje Podlehnik z dne 29. 6. 2004 pa izhaja, da sta toženki priznali odtujitev pralnega stroja, dveh lestencev, talne obloge iz otroške sobe, lesene mize ter da sta iz balkona demontirali lesene zaščitne letve (priloga C5 kazenskega spisa).

13. Na podlagi vseh izvedenih in ocenjenih dokazov, med drugim zaslišanja pravdnih strank ter prič, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, ko je ugotovilo, da sta toženi stranki v času izselitve protipravno odpeljali pralni stroj, kuhinjsko mizo, leseni del balkonske ograje ter uničili živo mejo, cvetlično gredo in grmovnice, vse last tožnika. Obširni pritožbeni ugovori, ki uveljavljajo, da tožeča stranka ni dokazala, da sta toženi stranki odpeljali premičnine iz stanovanjske hiše ter da nista porezali cipres, grmičevja in odpeljali rož, so se namreč ob izvedbi in ocenitvi vseh dokazov izkazali za neutemeljene.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da tožbeni zahtevek ni sklepčen, saj so predmeti, za katere uveljavlja tožnik odškodnino določljivi. Sodišče prve stopnje je zaradi določitve višine škode pritegnilo izvedenca J.L.. Dokaz z izvedencem je tožnik predlagal pravočasno in zato ni potrditi pritožbama, da je sodišče prve stopnje kršilo 286. člen ZPP. Prav tako je neutemeljen pritožbeni ugovor, da je sodišče storilo relativno kršitev, s tem ko ni upoštevalo, da tožena stranka cenitve ne povzema ter ji je ugovarjala, vendar drugega izvedenca ni predlagala, zato je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja J.L. ugotovilo višino škode, ko je predtem pravilno zaključilo, da je izvedensko mnenje objektivno.

15. Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, da je drugotožena stranka pravočasno predložila račun o nakupu pralnega stroja. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ta dokaz skladno z 286. členom ZPP štelo kot prepoznega.

16. Sodišče je tako upoštevalo vrednost posameznih predmetov in pravilno odločilo, da sta toženi stranki dolžni plačati tožeči stranki 4.231,90 EUR ter pri tem upoštevalo prvi odstavek 186. člena OZ, ki določa, da za škodo, ki jo je povzročilo več oseb, skupaj odgovarjajo vsi udeleženci solidarno.

17. Po obrazloženem je višje sodišče pritožbi prvotožene stranke in drugotožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Po členu 165/I ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP krijeta stroške neuspelih pritožb prvotožena in drugotožena stranka sami.