Jedro

Tožnica je ves čas postopka kot protipravno oziroma nedopustno ravnanje toženke uveljavljala kršitev tako imenovane pojasnilne dolžnosti. Tožnici so bila že ob vložitvi tožbe znana dejstva, ki se nanašajo na strokovno napako, in sicer tako na podlagi odpustnega pisma kot tudi pred pravdo pridobljenega mnenja izvedenca, ki ga je tožnica ponudila kot dokaz. Zatrjevanja o tem, da bi naj toženka oziroma delavci njenega zavarovanca naredili strokovno napako, so bila podana šele s pripravljalno vlogo z dne 10. 7. 2009. Upoštevanje prepoznih navedb tožnice, glede na obrazložen obstoj okoliščin, ki nedvoumno kažejo na to, da ni izpolnjen pogoj nekrivdnega ravnanja tožnice, pomeni obstoj relativne kršitve 286. člena, v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ki jo pritožbi utemeljeno uveljavljata. Omenjena kršitev je vplivala na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je obsodilni del sodbe oprlo prav na ugotovljeno strokovno napako.

Izrek

I. Pritožbama toženke in stranskega intervenienta se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tč. I. izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožbeni zahtevek, po katerem je toženka dolžna tožnici plačati 24.000,00 € (štiriindvajset tisoč 00/100) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2002 do plačila, v roku 15 dni,“ se zavrne.

II. Tožnica je dolžna plačati toženki 292,57 € (dvesto dvaindevetdeset 57/100) in stranskemu intervenientu 3.035,12 (tri tisoč petintrideset 12/100) € stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

III. Pritožba tožnice zoper II. tč. Izreka se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Tožnica je dolžna roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, povrniti toženki 490,00 € (štiristo devetdeset 00/100) stroškov pritožbenega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka pa do plačila ter stranskemu intervenientu 1.271,52 € (tisoč dvesto enainsedemdeset 52/100).

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 24.000,00 EUR odškodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2002 do plačila (prvi odstavek izreka pod točko I) ter da je toženka dolžna tožnici povrniti 2.774,94 EUR pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek izreka pod točko I). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v presežku za znesek 11.469,87 EUR in za zakonske zamudne obrestmi za čas od 28.11.2001 do 12.2.2002 (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki in stranski intervenient. 3. Tožnica se pravočasno, po pooblaščenki, pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi poudarja, da je zadovoljna s temeljem odškodninske obveznosti, pritožuje pa se zaradi prenizko odmerjene odškodnine. V pritožbi nato po posameznih vrstah nepremoženjske škode navaja razloge, zaradi katerih meni, da je denarna odškodnina prenizko odmerjena. Tako v zvezi s telesnimi bolečinami ponavlja dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in meni, da bi ji moralo sodišče prisoditi celoten znesek, in sicer 6.259,39 EUR. Enako navaja tako v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zahteva celoten znesek 20.210,48 EUR ter iz naslova skaženosti zahteva vtoževanih 6.000,00 EUR. Tožnica predlaga, da se sodba spremeni tako, da se ji prisodi še v pritožbi uveljavljana denarna odškodnina, vse s stroškovno posledico ter priglašenimi pritožbenimi stroški.

4. Toženka se pritožuje zoper celoten obsodilni del, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je bila trditev s strani tožnice o storjeni strokovni napaki postavljena v nasprotju s prvim odstavkom 286. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Dejstva v zvezi s strokovno napako so bila tožnici znana že ob vložitvi tožbe in se zato ne more uspešno sklicevati, da zanje ni mogla vedeti najkasneje do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo, še posebej ob dejstvu, da je pred vložitvijo tožbe očitno pridobivala različna strokovna mnenja. Sodišče prve stopnje je odločitev namreč oprlo na pridobljeno izvedeniško mnenje v predmetni pravdni zadevi, pri čemer je to mnenje izdelano v nasprotju z dokaznim predlogom tožnice, ki je na naroku dne 26.1.2007 predlagala pritegnitev izvedenca medicinske stroke izključno zaradi ugotavljanja višine škode. Ne glede na to pa se je izvedenec v mnenju opredelil tudi glede temelja tožbenega zahtevka. Prav tako tožnica ni izkazala vzročne zveze, saj v svojih navedbah ni zatrjevala, da se za operacijo ne bi odločila, v kolikor bi bila seznanjena z možnostjo poškodbe živca. Pomanjkljivih navedb tožnice pa ne more nadomestiti izpovedba tožnice same. Podrejeno in iz previdnosti pa toženka navaja, da je sodišče tudi neopravičeno zavrnilo dokazni predlog po pritegnitvi novega izvedenca medicinske stroke. Toženka in stranski intervenient sta namreč argumentiran dokazni predlog po pritegnitvi izvedenca medicinske stroke podala na podlagi konkretnih razlogov, na katera izvedeniško mnenje in njegova dopolnitev nista odgovorili in so ta vprašanja ostala nepojasnjena. Toženka se pritožuje tudi glede višine denarne odškodnine in meni, da je previsoko odmerjena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti ter odškodnina za strah in zaradi skaženosti ter tudi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče v okviru odločanja o denarni odškodnini namreč ni upoštevalo nekaterih odločilnih dejstev, ki jih pritožba pri posameznih vrstah nepremoženjske škode tudi navaja. Toženka zato predlaga, da se pritožbi ugodi ter sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5. Pravočasno pritožbo je vložil tudi stranski intervenient, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožnica dne 26.1.2007 predlagala izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, izključno glede višine tožbenega zahtevka. Izvedenec se je v nasprotju z dokaznim predlogom tožnice opredelil tudi do temelja odškodninske odgovornosti, kar je sodišče povzelo v svoji obrazložitvi in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 212. členu ZPP v povezavi s 7. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na ugotovitev izvedenca, vezano na temelj – strokovno napako, katero pa tožnica sploh ni zatrjevala, izvedenca pa predlagala zgolj zaradi dokazovanja višine škode. Dejstva o domnevni strokovni napaki so bila naključno odkrita, v nasprotju z dokaznim predlogom tožnice, zato se jih ne bi smelo vključiti v podlago odločitve in dokazno gradivo. V danem primeru tudi ne gre za izjemo prekluzije in sodišče napačno tolmači 286. člen ZPP. Tudi če so prepozno zatrjevana dejstva obstajala pred prvim narokom, stranka ne more izhajati iz pričakovanj, da bo šele tekom postopka zbrala informacije – navedbe in dokaze, ki bi jih morala imeti pred začetkom pravde, ko se odloča o sodnem varstvu.

6. Nadalje pritožba navaja, da je tožba nesklepčna, ker bi tožnica morala navesti dejstva in dokaze, da se v primeru seznanitve z možnostjo poškodbe živca ishiadikusa in posledicami poškodbe ne bi odločila za operacijo, česar pa v konkretnem primeru ni storila. Že sodišče samo je pojasnilo, da tožnica navedb v tej smeri ni podala in da izpovedba stranke ne more nadomestiti nepopolnih tožbenih navedb. Pravila o dokaznem bremenu se ne morejo ravnati po individualni pravičnosti, biti morajo posplošena in abstraktna. Pri tožnici ni šlo za življenjsko nujno operacijo, kot jo definira 48. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti. Tožnica je imela možnost odločati o operacijskem posegu, kot je na naroku dne 26.1.2007 izpovedala. Nadalje pritožba izpostavlja v zvezi s strokovno napako, da je mnenje izvedenca Komisije za fakultetna izvedenska mnenja in njegova dopolnitev, bilo nepopolno. V tem mnenju namreč niso bile upoštevane okoliščine, vezane na strokovno napako, in sicer tožničine predhodne operacije, prisotne okvare tkiva in dejstvo, da gre za izjemno težak revizijski poseg zamenjave kolka. Izvedenec bi moral tožnici pojasniti, kakšne ukrepe in na kakšen način bi moral lečeči zdravnik izpeljati operativni poseg, da ne bi govorili o strokovni napaki. V zvezi s pojasnilno dolžnostjo navaja, da je dejstvo, da je bila ta dolžnost opravljena, kot izhaja iz izpovedb prič P., T. in K.. Kljub jasnim izpovedbam zaslišanih prič pa je sodišče zaključilo, da pojasnilna dolžnost ni bila podana.

7. Pritožba graja tudi višino odškodnine, in sicer odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, strah, skaženost in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri vsaki izmed vrst nepremoženjske škode navaja pritožba določena dejstva, na podlagi katerih meni, da bi morala biti denarna odškodnina nižje odmerjena. Pritožba predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da se razveljavi in vrne v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico in plačilom oziroma povrnitvijo stroškov postopka.

8. Pravdni stranki in stranski intervenient odgovorov na pritožbe niso podali.

9. Pritožba toženke in stranskega intervenienta je utemeljena, pritožba tožnice pa neutemeljena.

10. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D).

11. V pravdni zadevi ni sporno, da tožnica zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela dne 15.5.2000 pri operaciji na oddelku za ortopedijo v Splošni bolnišnici Maribor. Med operativnim posegom, in sicer reinplantacijo totalne endoproteze desnega kolka, je prišlo do poškodbe obkolčnega živca ishiadikusa s posledično popolno parezo desnega stopala. V sodbi sodišče prve stopnje povzema tožbene navedbe tožnice, ki so se ponavljale tudi v nadaljevanju postopka, in sicer je tožnica navajala, da je poškodbo obkolčnega živca ishiadikus opredelila kot komplikacijo, s katero, glede na verjetnost nastanka take poškodbe pri revizijah, ni bila seznanjena, zaradi česar je bila kršena pojasnilna dolžnost operaterja. Sodišče je v zvezi s takšnimi trditvami izvajalo tudi dokaze in nato po dokazni oceni teh dokazov zaključilo, da pri tožnici pojasnilna dolžnost ni bila opravljena, s čemer je operacija bila izvedena protipravno. Ugotovilo je namreč, da gre pri poškodbi živca ishiadikusa za statistično dovolj pogosto poškodbo (3 – 8,5%), da bi tožnica na ta zaplet morala biti opozorjena, pri čemer to dejstvo niti ni prerekano, oziroma nasprotno, v postopku zaslišane priče so jo potrdile, vsled česar ga je šteti za priznanega (drugi odstavek obrazložitve sodbe na strani 5).

12. Nadalje pa sodišče zaključuje, da bi poleg protipravnega oz. nedopustnega ravnanja, tožnica morala dokazati še druge predpostavke, in sicer pravno priznano škodo, vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost. Sodišče meni, da so tožničine trditve v tožbi in nadaljnjih navedbah o obstoju vzročne zveze, torej da se tožnica v primeru popolne pojasnilne dolžnosti ne bi odločila za operacijo, pomanjkljive oziroma jih sploh ni. Sodišče je nato ugotavljalo, ali je bila operacija nujna in je pri tem dokazno ocenilo izpovedbo priče S. K., dr. med., ki je navedeni poseg opravil ter izvedeniško mnenje prof. dr. V. P., dr. med.. Iz zaslišanja priče ter iz izvedenskega mnenja izhaja, da je obravnavana operacija morala biti opravljena in da je bila zato nujno potrebna. Tako sodišče ugotavlja, da tožnica zaradi slabega stanja ni imela veliko možnosti izbire, ali se bo za operacijo odločila ali ne in je zato operacija bila nujna. Zaključek sodišča prve stopnje je torej, da med sicer ugotovljeno kršitvijo pojasnilne dolžnosti in nastalo škodo ni podana vzročna zveza, saj je operacija morala biti opravljena in je bila torej nujna (iz prvega odstavka obrazložitve sodbe na strani 6).

13. Je pa v nadaljevanju sodišče prve stopnje protipravnost oziroma nedopustnost ravnanja toženke ugotovilo tako, da je dokazno ocenilo ugotovitve izvedenca medicinske stroke, in sicer že omenjenega dr. V. P. oziroma Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki je ugotovil, da operacija dne 15.5.2000 ni bila izvedena lege artis, zaradi česar je prišlo do poslabšanje njenega zdravstvenega stanja. Iz mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo, namreč izhaja, da je strokovna napaka nastala zaradi: „najverjetneje se je zgodilo zaradi pritiska instrumentov na ishiadični živec, zaradi česar je prišlo posledično do pareze peronealnega živca.“ (prvi odstavek obrazložitve sodbe na strani 7).

14. Nato sodišče, glede na konkretne okoliščine primera, razlaga uporabo prvega odstavka 286. člena ZPP. V zvezi s tem ugotavlja, da je trditev o storjeni napaki bila sicer postavljena v nasprotju z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP, vendar jo je sodišče vseeno upoštevalo, ker je bilo ugotovljeno: „šele na podlagi strokovnega mnenja v pravdi postavljenega izvedenca, da škoda ni nastala zaradi pomanjkljive pojasnilne dolžnosti.“. V nadaljevanju sodišče še ugotavlja: „Tožnica pa je lahko, glede na to, da je laik, izvedela, da je pri njej dejansko bila storjena strokovna napaka, šele po prejemu izvedeniškega mnenja. To dejstvo, da je tožena stranka odgovorna tudi zaradi klasične strokovne napake, ki je bila storjena tekom operacije, pa je nato tožnica navedla v prvi pripravljalni vlogi, podani po prejemu izvedeniškega mnenja, in s tem pravočasno.“ (prvi odstavek obrazložitve sodbe na strani 6).

15. Pritožba toženke in stranskega intervenienta utemeljeno opozarjata na zmotnost stališč sodišča prve stopnje. 7. člen ZPP v zvezi z 212. členom ZPP postavljata temeljna pravila v zvezi z razpravnim načelom in povezanosti trditvenega ter dokaznega bremena v pravdi; 286. člen ZPP pa vzpostavlja tudi odgovornost strank, da s svojim aktivnim ravnanjem v postopku pripomorejo k uresničevanju lastnih pravic, z uvedbo sankcije prekluzije. Učinki te sankcije so v tem, da se strankino navajanje dejstev in dokazov potem, ko je opravljeno določeno procesno dejanja, na katerega ZPP veže omenjeno sankcijo, ne upošteva. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožnica ves čas postopka, kot protipravno oziroma nedopustno ravnanje toženke, uveljavljala kršitev t.i. pojasnilne dolžnosti. Zatrjevanja oziroma navedbe o tem, da bi naj toženka oziroma delavci njenega zavarovanca naredili strokovno napako, so bila podana šele s pripravljalno vlogo dne 10.7.2009, in sicer z navedbo: „Glede na jasnost in nedvoumnost odgovora dr. Pavlovčiča tožeča stranka podaja odgovornost tožene stranke tudi zaradi klasične strokovne napake, ki je bila storjena tekom operacije.“.

16. Pritožba toženke pravilno navaja, da so bila tožnici že ob vložitvi tožbe znana dejstva, ki se nanašajo na zgoraj povzeto strokovno napako:“....še posebej ob dejstvu, da je pred vložitvijo tožbe očitno pridobivala različna strokovna mnenja.“. Sodišče prve stopnje je med dokaze, ki bi jih naj dokazno ocenilo, vključilo tudi odpustno pismo (šesti odst. obrazložitve sodbe na strani 3), ki ga je predložila tožnica že ob vložitvi tožbe. Na strani 2 tega odpustnega pisma piše:“Ugotovimo tudi peroneus parezo, ki je najverjetneje posledica pritiska instrumentov med posegom.....“. V procesnem pravu je uveljavljeno stališče, da se pred pravdo (enostransko) pridobljeno izvedeniško mnenje lahko upošteva le kot del strankinih navedb (1), ne pa kot dokaz. Sodišče prve stopnje pred pravdo pridobljenega mnenja izvedenca Marka Kralja, ki ga je tožnica ponudila kot dokaz, ni vključilo v dokazno oceno. Zgolj v potrditev pravilnosti pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje navaja, da tudi iz omenjenega mnenja, in sicer na več mestih, še posebej pa pri odgovoru na izrecno vprašanje (tč. Ad 6) izhaja, da je:“...okvara verjetno posledica pritiska inštrumenta na živec v kombinaciji s prisotnimi rizičnimi faktorji.“. Ob tem tudi iz predloženega pravnega mnenja, ki ga je prav tako predložila tožnica, izhaja:“Vzrok okvare je po mnenju izvedenca najpogosteje pritisk z instrumenti na živec med samim posegom.“ (str. 10). Odpustno pismo, ponujeno kot dokaz ter obe mnenji, s katerimi je tožnica razpolagala že ob vložitvi tožbe, in je torej imela vse možnosti poznati tudi njihovo vsebino, torej potrjujejo, da so tožnici že ob vložitvi tožbe bila znana dejstva, ki bi lahko utemeljevala tudi obstoj t.i. strokovne napake, zato odgovor izvedenca Pavlovčiča pod tč. 7 mnenja, ki le ponovi prej citirane ugotovitve, nikakor ni mogoče upoštevati kot novo dejstvo, ki tožnici pred tem ni oz. ni moglo biti znano. Iz navedenih razlogov se tožnica tudi ne bi mogla sklicevati na obstoj nekrivdnega razloga, ki bi lahko izključil učinke 286. člena ZPP. Pritožba toženke in stranskega intervenienta torej utemeljeno grajata razlago 286. člena ZPP, kot jo je izoblikovalo sodišče prve stopnje (2). Oba sta po prejemu izvedenskega mnenja le-temu tudi ugovarjala ter kljub dopolnitvi, predlagala tudi izvedbo dokaza z novim izvedenskim mnenjem. Res je, da nista izrecno uveljavljala, da so trditve (navedbe) tožnice v zvezi s strokovno napako prepozne, vendar tega niti nista mogla storiti, saj sodišče prve stopnje v zvezi s to novo dejansko podlago ni izvajalo materialnega procesnega vodstva in je šele v sodbi razkrilo svoje dejanske in pravne zaključke in nato obsodilni del sodbe oprlo izključno na omenjeno strokovno napako. Zato tudi niso podani pogoji iz 286.b člena ZPP, zaradi katerih bi toženka in stranski intervenient izgubila možnost uveljavljanja te kršitve šele v pritožbenem postopku (3). Sodišče druge stopnje na tem mestu zgolj navaja (ker tega nobena od pritožb ne graja), da sodišče prve stopnje že povzete navedbe tožnice iz pripravljalne vloge z dne 10.7.2009 ni obravnavalo v smislu morebitne spremembe tožbenega zahtevka, vendar tudi morebitna kršitev določb ZPP, ki urejajo pogoje za uporabo tega instituta, sodi v okvir relativnih kršitev, ki niso bile grajane s strani nobene pravdne stranke, niti v postopku pred sodiščem prve stopnje (286.b člen ZPP).

17. Upoštevanje prepoznih navedb tožnice, ob zgoraj obrazloženem obstoju okoliščin, ki nedvoumno kažejo na to, da ni izpolnjen pogoj nekrivdnega ravnanja tožnice, pomeni obstoj relativne kršitve po 286. členu v zvezi s prvim odst. 339. člena ZPP, ki jo pritožbi toženke in stranskega intervenienta utemeljeno uveljavljata. Omenjena kršitev je vplivala na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je obsodilni del sodbe oprlo prav na ugotovljeno strokovno napako. Sodišče druge stopnje je to kršitev lahko odpravilo (prvi odst. 354. člena ZPP) tako, da prepoznih navedb (in s tem tudi dokazov glede teh navedb) ni upoštevalo v okviru konkretnega dejanskega stanu temveč je ta trditveni (in dokazni) presežek prezrlo. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da na podlagi izvedenih dokazov, v zvezi z uveljavljanjem kršitve pojasnilne dolžnosti, ni dokazana predpostavka vzročne zveze med kršitvijo in nastankom škode, je moralo sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da jo je spremenilo v obsodilnem delu in tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker takšna sprememba ni zahtevala posega v dejansko stanje, je sodišče druge stopnje to odločitev lahko sprejelo na seji (smiselna uporaba 358. člena ZPP v zvezi s 351. členom ZPP).

18. Zaradi takšne odločitve je odpadel preizkus preostalih pritožbenih kršitev, ki sta jih uveljavljala toženka in stranski intervenient, kot tudi pritožbena graja vseh pritožnikov glede odmere pravične denarne odškodnine (prvi odst. 360. člena ZPP). Kljub temu, torej brez preizkusa višine denarne odškodnine, je moralo sodišče druge stopnje posebej odločiti še o pritožbi tožnice, ki se je nanašala na zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. Odločitev o zavrnitvi v tem delu je pravilna, vendar iz razlogov, ki so bili navedeni zgoraj in se nanašajo na sam temelj (353. člen ZPP).

19. Nobena izmed pritožb ni grajala odmere posameznih postavk v zvezi s stroški postopka. Zato je sodišče druge stopnje upoštevalo kot izhodišče stroškovno odmero sodišča prve stopnje, v katero je poseglo zaradi spremenjene odločitve. Tožnica v postopku ni uspela, zato krije sama svoje stroške postopka, toženki in stranskemu intervenientu pa je dolžna povrniti njune potrebne pravdne stroške (154. in 155. člen ZPP). Celotni stroški toženke znašajo tako 292,57 €, stranskega intervenienta pa 3.035,12 €. Zakonske zamudne obrestih od stroškov niso bile zahtevane, zato o njih ni bilo odločeno (163. člen ZPP).

20. Toženka in stranski intervenient sta v celoti uspela v pritožbenem postopku, zato jima je tožnica dolžna povrniti vse priglašene stroške, glede katerih je sodišče druge stopnje ugotovilo, da so bili potrebni v celoti (154. in 155. člen ZPP). Stroški toženke so odmerjeni v znesku 490,00 € (taksa za pritožbo in materialni stroški), stranskega intervenienta pa v znesku 561,82 € (vključno z materialnimi stroški in DDV), skupaj s takso za pritožbo pa 1.271,52 €. Zamudne obresti je zahtevala le toženka, zato je odločeno le o njih, v skladu s 313. členom ZPP. Tožnica zaradi pritožbenega neuspeha krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): II Ips 780/2006 z dne 26.2.2009. Op. št. (2): Galič A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 604. Op. št. (3): Galič A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, str. 240.