Jedro

Sprejeti je treba zaključek v pravnomočni sodbi, da številna nesoglasja in spori med družbeniki, ki jih je sodišče v pravnomočni sodbi natančno analiziralo, utemeljujejo sklepanje, da soglasja družbenikov, na katerega se sklicuje vložnik, ki naj bi bilo jasno, dano vnaprej, ni bilo. Zato je na mestu konkluzija v pravnomočni sodbi, da se v obsojenčevem ravnanju odraža njegova poslovna nezvestoba, kot nosilca poslovodske funkcije do družbe in da je bilo njegovo ravnanje v očitnem nasprotju z njenimi interesi. Obsojenčevo ravnanje je imelo za posledico nezakonito zmanjšanje premoženja družbe O. na eni in povečanje premoženja T., v kateri je bil obsojenec edini družbenik, na drugi strani. Obsojenčevo ravnanje pri prodaji delnic očitno kaže na njegovo nezakonito izvajanje funkcije ravno zaradi vključevanja svojega ekonomskega interesa. Razlogi, s katerimi je sodišče v pravnomočni sodbi utemeljilo tako stališče so razumni, obsojenčev zagovornik pa z lastno interpretacijo o danem soglasju, ki ga ni bilo, in zatrjevanjem na tej podlagi, da obsojenčevo ravnanje ni bilo protipravno, z zahtevo ne more uspeti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 1.200,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo V K 29970/2010 z dne 14. 9. 2017 obsojenega J. P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu na podlagi drugega odstavka iste zakonske določbe izreklo kazen dve leti in štiri mesece zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati oškodovani gospodarski družbi O., d.o.o. (pravilno d.d., opomba Vrhovnega sodišča, v nadaljevanju O.)) znesek v višini 1.357.944,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer za znesek 943,215,00 EUR za čas od 24. 5. 2007 do plačila in za znesek 414,729,00 EUR za čas od 26. 11. 2007 do plačila. S presežkom premoženjskopravnega zahtevka je oškodovanca napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodno takso, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 29970/2010 z dne 26. 4. 2018 pritožbi obsojenčevega zagovornika deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je oškodovano družbo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. V ostalem je zagovornikovo pritožbo, v celoti pa pritožbe obsojenca, državne tožilke in pooblaščenca oškodovanca zavrnilo kot neutemeljene ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da je oškodovana družba O. dolžna plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik dr. Blaž Kovačič Mlinar. V zahtevi uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in po drugem odstavku 371. člena ZKP ter kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni ter obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. Predlagal je tudi, da Vrhovno sodišče odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe odločbe prekine.

4. Vrhovni državni tožilec mag. Alojz Ferlinc v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ta ni utemeljena. Izpostavlja, da obsojenec kot član uprave družbe O. ni imel soglasja za prodajo delnic, pri čemer pa je bila prodaja pod realno ceno za družbo škodljivo dejanje. Poudarja, da obsojenec ni imel upravičenja po tako nizki ceni prodati delnic družbe I., d.d. (v nadaljevanju I. in IM.) in z njimi razpolagati kot z lastnim, ne pa družbenim premoženjem. Dejstvo, da sta druga dva družbenika prodala večinski delež delnic IM. ne da bi zato imela soglasje skupščine delničarjev, ne vpliva na nezakonitost obsojenčevega ravnanja. Glede trditev v zahtevi, da je obsojenec ravnal v skrajni sili, pa po videnju vrhovnega državnega tožilca uveljavljanje te kršitve ni dovoljeno, saj ni podan pogoj materialne izčrpanosti. Navaja tudi, da je sodišče z razumnimi razlogi zavrnilo dokazne predloge obrambe, tako da nasprotne trditve vložnika niso utemeljene. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

5. Obsojenčev zagovornik v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

6. Obsojeni J. P. je v vlogi, ki jo Vrhovno sodišče prejelo 24. 2. 2014, opisal dejanja družbe O., do katerih je prišlo že po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

7. Obsojenčev zagovornik v zahtevi kršitev kazenskega zakona utemeljuje z navedbami, da obsojenčevo ravnanje ni protipravno, saj je delnice odsvajal v okoliščinah skrajne sile, obenem pa je tudi glede lastništva delnic IM. med družbeniki O. obstajal konsenz, da je njihov edini ekonomski upravičenec ravno obsojeni J. P. in da zato lahko z njimi prosto razpolaga. Navaja, da je Vrhovno sodišče sodbi I Ips 141/2006 sprejelo razlago, da se lahko s soglasjem družbenikov protipravnost škodljivih ravnanj poslovodje izključi, pod pogojem, da je soglasje družbenikov jasno, dano v naprej in ni protipravno. Zato je pravno zmotno stališče višjega sodišča, da je protipravno sleherno ravnanje poslovodje, čeprav izvedeno ob soglasju družbenikov. V sodbi I Ips 35999/2015 pa je Vrhovno sodišče sicer sprejelo stališče, da je treba premoženje družbe ne le navzven, temveč tudi nasproti njenim družbenikom šteti za tuje premoženje in da se z ustanovitvijo družbe družbenik odpove nekaterim svojim pravicam na lastnem premoženju in se zaveže k spoštovanju pravil zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) in pravic in obveznosti družbe kot samostojne oziroma osamosvojene osebe zasebnega prava, vendar pa pri tem ni moglo spregledati dejstva, da se prek ustanavljanja in vodenja družb zrcali ekonomski interes njenih lastnikov, katerih končni cilj je vedno prav izčrpanje družbenega premoženja, bodisi prek črpanja dobička, bodisi z likvidacijo in razdelitvijo v času poslovanja družbe ustvarjenega kapitala. Poudarja, da sta družbenika M. J. in F. G. „svoje“ delnice IM. v družbi 18. 5. 2007 prodala družbi I., d.d. (v nadaljevanju I.), pri čemer odstotek prodanih delnic natančno ustreza njunemu deležu v družbi O. S prodajo teh delnic sta tudi izčrpala svoja lastniška upravičenja, zato je povsem vseeno, na kakšen način in po kakšni ceni je preostale delnice prodal obsojeni J. P. Navaja tudi, da so vsi delničarji družbe z razpolaganjem s premoženjem izključno v svojo korist in ne v korist družbe v času od prodaje delnic soglašali, zato je nemogoče trditi, da je bil z zmanjšanjem družbenega premoženja prizadet njen osamosvojeni ekonomski interes. Soglasja, ki izključuje protipravnost obsojenčevega ravnanja, pa sodišči nista upoštevali in sta zato po stališču vložnika kršili kazenski zakon.

8. Sodbi sodišč prve in druge stopnje sta izjemno obsežni, dokazna ocena pa naravnost filigransko natančna, vendar pa je za presojo utemeljenosti vloženega izrednega pravnega sredstva treba zaradi jasnosti in v skladu z načelom jedrnatosti izpostaviti naslednje bistvene dejstvene ugotovitve v pravnomočni sodbi: - osnovi namen ustanovitve družbe O. je bil upravljanje z delnicami I., d.d., ni pa bil to njen končni namen; - edini družbenik družbe T., d.o.o. (v nadaljevanju T.), je bil v času storitve kaznivih dejanj obsojeni J. P.; - direktor družbe O. je bil od 9. 12. 2004 do 22. 5. 2007 D. P., poslej pa do 27. 11. 2007 obsojeni J. P.; - družba O. je v začetku leta 2005 v obliki tiskanih listin izdala imenske obveznice v skupni nominalni vrednosti 3.750,000,00 EUR, ki jih je kupila družba I., pri čemer je bil rok dospelosti za izplačilo glavnice 10.2.2012, obresti pa so dospevale v plačilo vsakega 10.2. v letu, tako da je imela družba O. obveznosti do navedene družbe; - pred prodajo delnic 18. 5. 2007, ko je bila sklenjena prodajna pogodba med družbo O. in I., je družba I. zašla v začasne likvidnostne težave, saj klub prizadevanjem pri bankah ni uspela doseči reprogramiranja kreditov; - v interesu O. je bilo, da se stanje obvladovane ekonomsko zdrave združbe I. ne poslabša; - glede predčasnega poplačila obveznosti I., ki so izvirale iz naslova kupljenih obveznic, s prodajo delnic IKGM med družbenikoma F. G. in M. J. na eni ter obsojencem na drugi strani, ni bilo soglasja; - znaten del kupnine od 18. 5. 2007 prodanih delnic IM., ki jih je direktor O. P., ne da bi v skladu s 330. členom ZGD-1 tak sklep sprejela skupščina delničarjev, prodal I., je O. nakazal I., za sanacijo njenega likvidnostnega položaja, ta pa je sredstva porabila za plačilo treh kreditov Banki Celje; - dne 18. 5. je bila sklenjena še opcijska pogodba med opcijskim upravičencem O. in opcijskim zavezancem I., pri čemer pa je bila dogovorjena prodajna opcija, po kateri se je opcijski zavezanec obvezal v roku 8 dni po prejemu poziva opcijskega upravičenca in predložitvi originala opcijske pogodbe, kupiti od opcijskega upravičenca najmanj 65.294 delnic IM. po ceni 21,00 EUR za delnico, pri čemer lahko opcijski upravičenec opcijo uveljavi kadarkoli v obdobju od 1. 6. do 31. 12. 2007; - obsojenec je kot edini član uprave družbe O. dne 23. 5. 2007, 24. 5. 2007 z družbo T., v kateri je bil edini družbenik, sklenil pogodbo o prodaji in nakupu delnic, s katero je O. prodal T. delnice po bistveno nižji ceni, kot jo je zagotavljala opcijska pogodba, pri čemer pa ni poskrbel niti za plačilo že tako skrajno prenizkih dogovorjenih kupnin; - da obsojenec v zvezi s prodajo teh delnic pod opcijsko ceno z ničemer ni izkazal ves čas postopka zatrjevanega varovanja interesa družbe O., ki pa ga je po ugotovitvah obeh sodišč zmotno enačil z lastnimi premoženjskimi interesi; - da je bil obsojenec v času sklenitve pogodb o prodaji delnic T. poslovodja oškodovane družbe in zato v tem obdobju ni pretila nikakršna nevarnost, da bi kdo drug neznano kam odtujil preostalih 65.294 delnic IM. ter da bi G. in J. prek P. to lahko storila že 18. 5. 2007, če bi imela takšne „škodoželjne“ namene ter da zato ni bilo nobenih utemeljenih razlogov za prodajo teh delnic pod opcijsko ceno.

9. Družba O. je delniška družba, v taki družbi pa delničarji v skladu z 292. členom ZGD-1 uresničujejo svoje pravice pri zadevah družbe na skupščini, če v zakonu ni drugače odločeno. Kot je razvidno iz dejanskega stanja, ugotovljenega v izpodbijani pravnomočni sodbi, družbeniki na skupščini niso sprejeli sklepa o tem, da so ekonomski upravičenci do delnic in da lahko z njim prosto razpolagajo. Sicer tudi sama zahteva navaja, da sklepa skupščine o prodaji delnic ni bilo. Če je družba lastnik delnic, lahko le ona z njimi razpolaga in prejme kupnino. Zato je že na prvi pogled nelogično, da bi lahko vsak družbenik prodajal „svoje“ delnice.

10. Družbeniki bi si lahko razdelili premoženje družbe s prenehanjem družbe in likvidacijo, v okviru katere bi prodali vse njeno premoženje ter si v skladu s prvim odstavkom 418. člena ZGD-1 po poplačilu vseh obveznosti preostalo premoženje razdelili v skladu s svojimi poslovnimi deleži. Nobene zakonske podlage pa ni, da bi vsak od družbenikov kar tako prodajal delnice, ki mu „gredo“ po nekem tihem dogovoru.

11. Obsojenemu J. P. se pravzaprav ne očita, da je prodajal delnice, pač pa da jih je družbi T. prodal po bistveno prenizki ceni in s tem oškodoval družbo O. To vprašanje pa zahteva za varstvo zakonitosti pušča nekako ob strani. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 141/2006, v kateri je zavzelo stališče, da se lahko s soglasjem družbenikov protipravnost škodljivih ravnanj poslovodje vendarle izključi, pod pogojem, da je soglasje družbenikov jasno, dano vnaprej in ni protipravno. Nobenega soglasja ostalih družbenikov, da lahko obsojenec „razprodaja“ delnice na način, opisan v izreku sodbe, sodišče ni ugotovilo. Prvostopenjsko sodišče je dopustilo, da je bil med družbeniki dogovor, da jim v enakih deležih, kot imajo delnice O. pripadajo tudi delnice IM., sodišče druge stopnje pa pojasnilo, da morebitni interni dogovori med družbeniki O., v kakšnem notranjem razmerju naj bi delničarjem „pripadale“ tudi delnice IM., ni imelo nobene pravnoformalne teže ali pravnega učinka navzven. Načelno soglasje glede tega koliko delnic IM. „pripada“ kateremu od družbenikov, pa nikakor ne pomeni tudi soglasja glede razpolaganja s temi delnicami. To je razvidno že iz očitnega obsojenčevega nestrinjanja s prodajo 116.887 delnic IM. I., prav tako pa je iz pravnomočne sodbe razvidno, da tudi ni bilo soglasja, da bi z ostankom delnic obsojenec razpolagal kot z lastnim premoženjem, saj bi v skladu s takšno razlago, bil obsojenec osebno dolžan poravnati tretjinski dolg O. do družbe I., nastal z izdajo obveznic, s katerimi je O. financiral nakup delnic IM.. Tega pa ni storil, ampak je oškodovano družbo premoženjsko izčrpal. V pravnomočni sodbi je sodišče tudi ugotovilo, da so bili nadaljnji prenosi delnic IM., ki jih je obsojenec prodal družbi T., motivirani z namenom onemogočanja sledljivosti oziroma možnosti vrnitve delnic O. Sodišče je ugotovilo, da nihče od nadaljnjih pridobiteljev delnic ni izkazal, da bi zanje plačal dejansko vrednost ali vsaj kompenziral plačilo z obstoječimi terjatvami do prodajalcev. Višje sodišče je tudi razumno utemeljilo ugotovitev, da naknadna razpolaganja s pretežnim deležem 65.294 delnic IM. negirajo obsojenčev zagovor o iskreni nameri vrnitve in kažejo, da je obsojenec to počel z frauduloznim namenom. Sprejeti je treba zaključek v pravnomočni sodbi, da številna nesoglasja in spori med družbeniki, ki jih je sodišče v pravnomočni sodbi natančno analiziralo, utemeljujejo sklepanje, da takšnega soglasja družbenikov, na katerega se sklicuje vložnik, ki naj bi bilo jasno, dano vnaprej, ni bilo. Zato je na mestu konkluzija v pravnomočni sodbi, da se v obsojenčevem ravnanju odraža njegova poslovna nezvestoba, kot nosilca poslovodske funkcije do družbe in da je bilo njegovo ravnanje v očitnem nasprotju z njenimi interesi. Obsojenčevo ravnanje je imelo za posledico nezakonito zmanjšanje premoženja družbe O. na eni in povečanje premoženja T., v kateri je bil obsojenec edini družbenik, na drugi strani. Obsojenčevo ravnanje pri prodaji delnic očitno kaže na njegovo nezakonito izvajanje funkcije ravno zaradi vključevanja svojega ekonomskega interesa. Razlogi, s katerimi je sodišče v pravnomočni sodbi utemeljilo tako stališče so razumni, obsojenčev zagovornik pa z lastno interpretacijo o danem soglasju, ki ga ni bilo, in zatrjevanjem na tej podlagi, da obsojenčevo ravnanje ni bilo protipravno, z zahtevo ne more uspeti.

12. Obsojenčev zagovornik navaja, da je obsojenec ravnal v razmerah skrajne sile in da je na to laično, pa vendarle izrecno in večkrat opozarjal med celotnim postopkom. Glede tega očitka je treba ugotoviti, da pogoj materialne izčrpanosti ni izpolnjen. Po petem odstavku 420. člena ZKP se sme vložnik na kršitve iz prvega odstavka istega člena sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Obsojenec in njegov prejšnji zagovornik sta se sicer zoper prvostopenjsko sodbo pritožila tako, da sta z vidika izčrpanosti zadostila formalnemu pogoju, nista pa v zahtevi zatrjevane kršitve v pritožbi materialno izčrpala. S tem, da se sodišči o obstoju skrajne sile nista opredelili, ker glede na ugotovljeno dejansko stanje v obsojenčevem ravnanju elementov skrajne sile nista prepoznali, pa nista storili nobene kršitve kazenskega zakona. Tudi z nadaljnjimi trditvami, ki temeljijo na podmeni, da je obsojenec ravnal v skrajni sili, ter da bi moralo sodišče uporabiti določbe KZ-1, ki so glede uporabe tega instituta zanj ugodnejše, obsojenčev zagovornik ne more spodnesti izpodbijane pravnomočne sodbe, saj pri ponujanju take razlage izhaja iz lastne presoje, da je obsojenec ravnal v skrajni sili. Glede na to Vrhovno sodišče tega pravnega vprašanja, ki prav tako temelji na drugačnem videnju dejanskega stanja, kot ga je v pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče, ni presojalo.

13. Obsojenčev zagovornik v sklepnem delu zahteve navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodišči nista obrazloženo opredelili do opozoril obrambe, da očitano kaznivo dejanje ni protipravno, da zanj obsojenec ni kriv. Po vložnikovem mnenju višje sodišče zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka ni odpravilo, saj se je do navedb obrambe, da obsojenčevo ravnanje ni protipravno, le pavšalno opredelilo, pri čemer pa vprašanja izključitve protipravnosti (oziroma krivde) sploh ni obravnavalo. V tem delu zahteva ni substancirana v skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP, pri čemer pa je očitno, da tudi pri zatrjevanju teh posplošenih očitkov vložnik jemlje kot izhodišče lastno presojo dejanskega stanja, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi.

14. Obsojenčev zagovornik navaja tudi, da je sodišče pavšalno zavrnilo številne dokazne predloge obrambe, s katerimi je obsojenec skušal sodišču dokazati oziroma utemeljiti svoje navedbe, da je s svojimi ravnanji odvračal neposredno in stvarno nevarnost, ter da je bil dejansko on tisti, ki je bil v dani situaciji oškodovan in izigran, ne pa družba oziroma njena druga dva delničarja G. in J., na ta način pa kršilo obsojenčevo pravico obrambe, kar je vplivalo na zakonitost sodbe ter s tem storilo kršitev določb kazenskega po drugem odstavku 371. člena ZKP. V tej luči izpostavlja, da si je obsojenec navedena dejanska vprašanja prizadeval razjasniti tudi s pomočjo zaslišanja prič I. Ž., B. Š., C. K., M. Z., A. M., G. Z., M. S., G. D., J. K., direktorja AA M. N., sodnega cenilca Č. Č., J. P., Z. M., R. N., J. L., prič P. A., V., K., Ž., S., K. in M., ki bi lahko izpovedale o pravih škodljivih namenih J. in G. o sklenjenih nakupno prodajnih opcijah ter denarnih tokovih in prenosih delnic med O. in I., G., J., družbami N., d.o.o., S., d.o.o. in Z., d.o.o., kar je obsojeni poskušal dokazati tudi z opravo poizvedb pri Klirinško depotni družbi in vpogledom v vse zapisnike skupščin družb I. in O., iz katerih je razviden način poslovanja O. ter samovoljnost in škodljivost ravnanj J. in G. To pa bi sodišče lahko ugotovilo tudi z angažiranjem ustreznega izvedenca, katerega je predlagala obramba, pa je sodišče neutemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da se obsojencu očita kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic in ne goljufije pri čemer je obsojenec pač laično navedel, za kakšnega izvedenca gre (za poslovne goljufije). Po stališču obrambe je vsebinsko popolnoma napolnil svoj dokazni predlog in bi zato sodišče moralo postaviti ustreznega izvedenca za finančno forenziko, ki bi preučil navedene denarne tokove. Pri tem je sodišče po stališču zahteve nedopustno poseglo v obsojenčevo ustavno pravico iz tretjega odstavka 29. člena Ustave Republike Slovenije do izvajanja dokazov v svojo korist in v pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, ki se v skladu z določbo 8. člena Ustave RS v slovenskem pravnem redu uporablja neposredno.

15. Tudi glede teh navedb je treba ugotoviti, da vložnik ni zadostil pogojem materialne izčrpanosti. Na tej podlagi kršitev pravic obrambe obsojeni J. P. v pritožbi ni uveljavljal, njegov zagovornik pa je po vsebini tako kršitev v rednem pravnem sredstvu utemeljeval le s trditvami, da sta obsojenec in njegov zagovornik podala dokazne predloge z namenom razjasnitve obstoja likvidnostnih težav družbe I. v letu 2007, pa je sodišče te predloge zavrnilo. Tudi v nadaljnjem utemeljevanju zavrnitve dokaznih predlogov je razvidno, da je v pritožbi zagovornik po vsebini kršitev pravic obrambe izpodbijal le kolikor se nanašajo na dokazni postopek, ki je privedel do ugotovitev o likvidnostnih težavah navedene gospodarske družbe in ne na okoliščine, ki jih v zahtevi navaja vložnik. Vendar pa je v luči določbe petega odstavka 420. člena ZKP nedopustno v nadaljnjih fazah kazenskega postopka znova odpirati vprašanja, za katere je imela obramba vse možnosti to storiti v prejšnjih fazah postopka. Glede na to, da kršitev pravic obrambe tako kot je zastavljena v zahtevi, ne obsojenec ne njegov takratni zagovornik nista uveljavljala, se Vrhovno sodišče do teh vložnikovih trditev ni opredeljevalo.

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec na podlagi 98.a člena ZKP dolžan plačati sodno takso, ki mu je bila ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer in zapletenosti postopka v skladu s tarifnima številkama 7114 in 7152 odmerjena na 1.200,00 EUR.