Jedro

Sodišče je pravilno valoriziralo znesek, ki je bil plačan iz naslova denarne kazni in stroškov kazenskega postopka, in sicer na čas, ko je bil kazenski postopek ustavljen, saj je le na ta način lahko ugotovilo višino škode, ki se vtožuje. Ni podlage za zamudne obresti, saj tožena stranka ni bila v zamudi. Še več, njena obveznost vse do ustavitve kazenskega postopka ni niti obstajala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje pod točko I. dovolilo spremembo tožbe, pod točko II. pa je odločilo, da je tožena stranka R. S. dolžna tožeči stranki S. K. plačati odškodnino v višini 51.893,41 EUR v roku 15 dni (točka 1), v presežku nad dosojenim zneskom in sicer do vtoževanih 127.162,55 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 2) in toženi stranki še naložilo, da tožeči stranki plača nastale pravdne stroške v višini 810,09 EUR v 15 dneh, po izteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zgoraj navedeno sodbo (smiselno zoper njen zavrnilni del in stroške postopka) vlaga pritožbo tožeča stranka. Navaja, da je uporaba novega Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zmotna in nedovoljena. Pravdni stranki nista pogodbeni ali kakršnikoli poslovni stranki, ampak je tožnik upnik, toženka pa zavezanka in dolžnica. Za prekinitev obrestovanja zato ni nobene zakonske podlage. Tožnik nasprotuje zmanjševanju obresti po podatkih ali kakršnikoli osnovi, ki temelji na rasti cen v Nemčiji. Valuta DEM je vzeta samo kot najrealnejša začetna osnova za izračun odškodninske vrednosti vpričo večkratne menjave valute in izjemne inflacije. Tožena stranka je z neupravičeno pridobljenim kapitalom, ki sicer ni pomembno velik, svobodno gospodarila in s tem neupravičeno bogatela. Iz tega naslova mu pripada po moralnih načelih in izrecnem določilu zakona del ustvarjenega dobička. Splošno znani so donosi v gospodarstvu, dokazni podatki pa so samo pri toženi stranki. Tožnik je 46 let služboval v državnem gospodarstvu, zadnjih 28 let v gospodarski organizaciji, ki je po letnih bilancah izkazovala vedno nad 15 % donos oziroma dobiček. Te dokaze bi bilo primerno naložiti toženki in ne tožniku, ki teh in takih možnosti nima. Sicer pa tožnik uveljavlja samo 6 % dobiček in še to samo od vložitve zahtevka za obnovo kazenskega postopka. Zahtevek je tako skromen. Tožnik ocenjuje zavrnitev zahtevane udeležbe in plačila dobička samo kot dodatno krivico v zgodovini celotne kazenske krivičnosti. Tožeča stranka je prizadeta tudi pri priznanju in odmeri stroškov tega postopka. Sodišče toženi stranki, ki ima položaj javne službe prizna oziroma odmerja za zamudo časa in delo skupaj 837,47 EUR, tožniku pa za mnogo več dela in zamujanja časa ničesar. Niti poštnine za plačilo takse za sodbo. Tožnik pričakuje priznanje vsaj polovice stroškov kot so priznani toženi stranki. Pritožnik na koncu še pojasnjuje, da je izrečena in plačana kazen takrat bila enakovredna dvosobnemu stanovanju. Zelo solidna najemnina v višini 300,00 EUR mesečno znaša za 708 mesecev skupaj 212.400,00 EUR, pri čemer obresti pokrivajo davke in splošne stroške, ki bremenijo lastnika. Okrožno sodišče pa mu priznava odškodnino v skupnem znesku 51.893,41 EUR. S tem denarjem si lahko kupiš polovico garsonjere v primestnem naselju, najemodajalcu pa ostane dvosobno stanovanje. Meni, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen in da je utemeljena tudi pritožba.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje, glede na to, da je pritožbo vložila samo tožeča stranka, postala pravnomočna v obsodilnem delu (točka II/1). Pritožbeno sodišče je sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov (1. odstavek 350. člena ZPP) in po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožnik je v tem postopku uveljavljal povrnitev premoženjske škode, ki jo je po njegovem zatrjevanju utrpel njegov oče J. K. v posledici neupravičene obsodbe v kazenskem postopku, pri čemer je pravna podlaga za tak zahtevek v 541. v zvezi s 544. členom Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77- v nadaljevanju ZKP/77), razen glede zastaranja, kjer se uporablja, glede na prehodno določbo Zakona o kazenskem postopku, ki je stopil v veljavo v letu 1994 (Ur. l. RS, št. 63/94 - v nadaljevanju ZKP/94) 562. člen ZKP/94. V ponovljenem postopku je sodišče odločalo le še o zahtevku tožnika, ki se nanaša na plačilo zneska 127.162,55 EUR (po spremenjeni tožbi) iz naslova plačane denarne kazni in stroškov postopka. Tožnik je vtoževani znesek izračunal tako, da je znesek 41.500,00 din, ki ga predstavljata plačana denarna kazen in stroški kazenskega postopka, preračunal v DEM, temu znesku (3.486,00 DEM) je do 30.9.1991 (ko je bila uvedena nova denarna valuta SIT) prištel še 12 % obresti in dobil znesek 446.007 DEM, ki ga je nato na dan 30.9.1991 (po tečaju 32,00 SIT za 1,00 DEM ) preračunal v tolarje in dobil znesek 14.272.224,00 SIT. Temu znesku je nato prištel še obresti do 31.1.1993, ko je prišlo do razveljavitve kazenske sodbe, kar je njegovo terjatev povečalo na znesek 16.624.285,00 SIT oziroma 69.371,91 EUR. Temu znesku je prištel še obresti do vložitve tožbe, kar znese skupaj 105.136,41 EUR. V ponovljenem postopku je tožnik dodatno zahteval še plačilo odškodnine iz naslova udeležbe na dobičku in sicer za čas od 1.3.1991 do 31.10.1996 v višini 22.026,24 EUR, ki skupaj s prej navedenim zneskom predstavlja vtoževani znesek 127.162,65 EUR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je s pomočjo izvedenke finančne stroke valoriziralo znesek, ki je bil plačan iz naslova denarne kazni in stroškov kazenskega postopka, to je znesek 41.500,00 din in sicer na čas, ko je bil kazenski postopek ustavljen, saj je le na ta način lahko ugotovilo višino škode, ki se vtožuje. Za obračunavanje kakršnikoli obresti, bodisi pogodbenih, bodisi zamudnih, do tega trenutka namreč ni nobene pravne podlage. Poleg glavnice lahko dolguje dolžnik tudi obresti, če tako določa zakon ali če se pogodbeni stranki tako dogovorita. V konkretnem primeru, ko gre za zahtevek iz naslova premoženjske škode, je jasno, da tožniku ni mogoče priznati pravice do kakršnegakoli obračunavanja pogodbenih obresti (ki jih imenuje posojilne obresti), saj med pravdnima strankama ni vzpostavljeno pogodbeno razmerje. Prav tako ni podlage za zamudne obresti, saj tožena stranka ni bila v zamudi. Še več, njena obveznost vse do ustavitve kazenskega postopka dne 28.1.1993, ni niti obstajala.

Da bi se lahko ugotovila višina oškodovanja tožnika, je zato valorizacija denarnega zneska, ki je bil plačan na podlagi izdane kazenske sodbe edini način, s katerim se lahko doseže, da ima vsota denarnih enot, ki je bila v letu 1950 plačana, v trenutku, ko je obveznost tožene stranke nastala, enako vrednost kot v času plačila. Pritožbeno sodišče se strinja z načinom valorizacije, ki mu sicer pritožnik nasprotuje, saj je izvedenka, ki je obračun izvedla, kar ugotavlja tudi sodišče v svoji sodbi (list. št. 182) pojasnila, da je bila metoda uporabe t.i. valutne klavzule uporabljena zato, ker podatki o višini revalorizacije za leti od 1950 do 1951 niso dostopni. Iz navedenega razloga tudi pritožbeno sodišče izračun sprejema in nima nobenih dvomov v njegovo pravilnost. Iz sodbe sodišča prve stopnje je nadalje razvidno, da so bile tožniku od tako ugotovljene prevrednotene vrednosti plačane denarne kazni in stroškov postopka od 20.1.1993 priznane zakonske zamudne obresti, ki pa so do 1.1.2002 že večkratno presegle glavnico in je zato sodišče tožniku priznalo obresti le do 1.1.2002 v skupnem znesku 47.401,94 EUR, skupaj z glavnico torej 51.893,41 EUR.

Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da sodišče pri odločitvi o teku zamudnih obresti ne bi smelo uporabiti določb sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika. Tožniku je potrebno pojasniti, da je pravna podlaga za takšno odločitev širša. Ustavno sodišče je namreč 15.3.2007, v postopku U-I-267/06 odločilo, da 376. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 - v nadaljevanju OZ), ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Že pred tem je Ustavno sodišče dne 2.3.2006 v zadevi U-I-300/04 razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/90 - v nadaljevanju ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Ti dve odločitvi pomenita, da je treba tudi za tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, kamor sodi tudi konkretno, uporabiti pravilo ne ultra alterum tantum, ki je sedaj uzakonjeno v 376. členu OZ, vendar šele za čas po 1.1.2002. Povedano drugače, v primeru, ko so zamudne obresti dosegle glavnico že pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, so tekle naprej do 1.1.2002 (kjer je bilo takšno obrestovanje po ZOR dopustno), takrat pa so na podlagi odločbe Ustavnega sodišča nehale teči. Ob tem je treba še dodati, da na zgoraj povedano ne vpliva dejstvo, da je bila določba 376. člena OZ črtana na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o obligacijskih razmerjih v letu 2007 (Ur. l. RS, št. 40/2007 - OZ-A), ki velja od 22.5.2007 dalje. Ustavno sodišče Republike Slovenije je namreč v odločbi z dne 24.5.2007 opr. št. Up 277/05 pojasnilo, da OZ-A nima izrecne prehodne določbe, ki bi povedala, na katera obligacijska razmerja se sprememba nanaša. Člen 3 OZ tako določa, da zakon začne veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Glede na splošno prepoved retroaktivnosti je treba šteti, da se OZ-A na primere, ko so zapadle pa neplačane zamudne obresti v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ne more nanašati. V teh primerih so obresti po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova.

Neutemeljena je tudi pritožba v delu, ko tožnik oporeka odločitvi sodišča, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na odškodnino za udeležbo pri dobičku. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik v zvezi s to zatrjevano škodo ni predlagal nobenega dokaza. Ker je dokazno breme na njegovi strani, je zato odločitev sodišča, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, pravilna.

Pravilna je tudi odmera pravdnih stroškov. Sodišče je tožniku priznalo sodne takse, izvedenino ter stroške za poštnino in fotokopije v skupnem znesku 2028,65 EUR. Pravilno je ravnalo, ker mu ni priznalo stroškov " za zamudo časa ", saj tožnik do povračila, na tako pavšalen način priglašenih stroškov, ni upravičen, za stroške poštnine in fotokopij pa mu je bil priznan celoten priglašen znesek. Tožeči stranki, ki je, ker jo zastopa Državno pravobranilstvo, po 16. členu Zakona o državnem pravobranilstvu upravičena do povračila stroškov zastopanja po tarifi o odvetniških storitvah, je sodišče stroške prav tako pravilno priznalo, med drugim tudi nagrado za pristop na obravnave in porabljen čas, saj je takšno obračunavanje stroškov predvideno z Odvetniško tarifo.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani ter da tudi ni prišlo do kršitev na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik pritožbenih stroškov ni specificirano priglasil, ne glede na to pa do njih, glede na odločitev o zavrnitvi pritožbe, tako in tako ni upravičen (165. člen ZPP) in je zavrnitev stroškovne zahteve vsebovana že v zavrnitvi pritožbe.