Jedro

Kadar upravni organ rešuje predhodno vprašanje, o predhodnem vprašanju ne odloča v izreku pravnega akta, ampak ima njegova rešitev le obliko ugotovitve obstoja oziroma neobstoja pravice, obveznosti oziroma pravnega razmerja, ki jo organ poda in utemelji v obrazložitvi akta. Rešitev predhodnega vprašanja pomeni torej le ugotovitev dejstva, na katerem temelji odločitev v upravni zadevi, in ne neposredne odločitve o pravici, obveznosti oziroma pravnem razmerju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo in popravnim sklepom je tožena stranka odločila, da se del 3. točke izreka sklepa Upravne enote Ž. št. ..... z dne 29. 10. 2004, ki se glasi: "s postopkom nadaljeval in o zadevi odločil glede na dejansko stanje, ki izhaja iz listin v spisu", odpravi in se nadomesti z besedami "štel, da so vlagatelji zahtevek za denacionalizacijo dela nepremičnine parc. št. ... k.o. Ž., in sicer dvosobnega stanovanja v skupni izmeri 76 m2, ki je bilo predmet kupoprodajne pogodbe med Občino Ž. in A.A. z dne 15. 7. 1992 umaknili, zato bo upravni organ postopek za denacionalizacijo tega dela premoženja ustavil." V preostalem delu pa je odločil, da se pritožba pritožnikov B.B., C.C. in Č.Č. zavrnejo ter da ostane sklep Upravne enote Ž. št. ... z dne 29. 10. 2004 v veljavi. Tožena stranka pojasnjuje, da je prvostopenjski upravni organ z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka odločil, da se postopek denacionalizacije premoženja pok. D.D. v delu, ki se nanaša na denacionalizacijo dela premoženja, to je parc. št. ... k.o. Ž., in sicer dvosobnega stanovanja v skupni izmeri 76 m2, ki je bilo predmet kupoprodajne pogodbe o prodaji stanovanja med Občino Ž. in A.A. z dne 15. 7. 1992, prekine do pravnomočne rešitve predhodnega vprašanja, in sicer ugotovitve ničnosti omenjene pogodbe pri pristojnem sodišču. V 2. točki izreka sklepa je prvostopni upravni organ odločil, da se vlagateljem in pravnim naslednikom D.D. odreja, da v roku 30 dni po dokončnosti tega sklepa pri pristojnem sodišču vložijo tožbo za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe o prodaji spornega stanovanja. V istem roku naj tudi predložijo dokazilo o vloženi tožbi. V 3. točki izreka izpodbijanega sklepa pa je prvostopni upravni organ odločil, da v kolikor vlagatelji in pravni nasledniki v roku iz točke 2 izreka tega sklepa ne bodo predložila dokazila, da so vložili tožbo, bo upravni organ s postopkom nadaljeval in o zadevi odločil glede na dejansko stanje, ki izhaja iz listin v spisu.

Za utemeljitev svoje odločitve tožena stranka najprej citira 6. člen ZDen, nato pa 144. člen ZUP/86. Navaja, da iz prvostopnega sklepa izhaja, da je prvostopenjski upravni organ v tem postopku denacionalizacije ugotovil, da je bil del nepremičnin, ki so predmet tega postopka, predmet kupoprodajne pogodbe, ki je bila sklenjena po uveljavitvi ZDen. Glede na določilo 88. člena ZDen in glede na to, da uveljavljanje ničnosti pravnih poslov spada v sodno pristojnost, je prvostopenjski organ omenjeni postopek prekinil do rešitve tega vprašanja pri pristojnem sodišču. Pri tem tožena stranka še pojasnjuje, da lahko v smislu člena 144 ZUP/86 prvostopni upravni organ predhodno vprašanje tudi sam obravnava, vendar glede na to, da gre v konkretnem primeru za rešitev predhodnega vprašanja v zvezi z veljavnostjo sporne pogodbe, kar se ugotavlja v sodnem postopku pri pristojnem sodišču, je prvostopni upravni organ v skladu z določbo 144. člena ZUP/86 prekinil postopek ter na podlagi 147. člena istega zakona vlagateljem zahteve za denacionalizacijo, ki so upravičeni dati pobudo za uvedbo postopka, naložil, da pri pristojnem sodišču s tožbo na ugotovitev ničnosti zahtevajo, da se pogodba izreče za nično. Takšna odločitev prvostopnega upravnega organa je smotrna glede na to, da se spori, ki izvirajo iz civilnopravnih razmerij rešujejo v sodnih postopkih. Prvostopni upravni organ je ravnal pravilno, ko je navedeni postopek prekinil do pravnomočne rešitve, vendar je z odločitvijo, ki izhaja iz 3. točke izreka sklepa, kršil določilo 3. odstavka 147. člena ZUP/86. Tožena stranka je glede na navedeno odločbo prvostopenjskega organa v tem delu spremenila.

V zvezi s pritožbenimi navedbami pa tožena stranka pojasnjuje, da na drugačno odločitev le-te ne morejo vplivati. Pritožbene trditve, v smeri, da je sklep preuranjen, ker se stranke dogovarjajo za poravnavo, ni možno upoštevati iz razloga, ker je upravni organ vezan na določilo 88. člena ZDen. Prvostopni upravni organ je pravilno ugotovil dejansko stanje in glede na to, da je omenjena pogodba bila sklenjena po uveljavitvi ZDen, je prvostopni upravni organ v skladu z določilom 88. člena ZDen in določilom 144. in 147. člena ZUP/86 postopek prekinil do rešitve veljavnosti navedene pogodbe. Glede pritožbenih navedb, ki jih je dal tožnik v tem upravnem sporu, pa tožena stranka pojasnjuje, da takšnih pavšalnih pritožbenih navedb, podanih v smeri, da je prvostopni upravni organ pri svojem delu nestrokoven, brez, da bi pritožnik konkretno navedel, katera določila ZDen in ZUP naj bi upravni organ kršil, pritožbeni organ ne more upoštevati. Pri tem še pojasnjuje, da prvostopenjski upravni organ glede na določbe ZDen in ZUP/86 pri vodenju postopka ni vezan na zahtevke oziroma pogoje, ki jih pritožnik postavlja glede možne poravnave.

Tožnik v tožbi navaja, da je z izpodbijanim sklepom o prekinitvi postopka kršena njegova pravica oziroma na zakon oprta neposredna korist v tem smislu, ker naj bi se brez stroškov in brez izgube časa nadaljevala sporna denacionalizacija. Uradni osebi Upravne enote Ž. je tožnik poskušal obrazložiti svojo upravičenost prihoda v Ž., saj je želel izpolniti voljo in željo starega očeta, da se z njim in njegovo družino nadaljuje bivanje in obstoj družine v kraju Ž.. Pooblaščencem svojega očeta Č.Č.. in C.C. ne zaupa, zato je 20. 6. 1996, to je od smrti svojega očeta, omenjenima dvema pooblastilo preklical. Meni, da ima posebni položaj v postopku denacionalizacije, saj je glavni dedič s 60 % od tovarne usnja po darilni pogodbi z dne 24. 11. 1945 in 100 % dedič vsega drugega premoženja po D.D.. Okrajno sodišče je tudi seznanil z dejstvom, da ne prizna družine C. za dediče po pok. D.D. in oddal kot listino darilno pogodbo z dne 24. 11. 1945 kot dokazilo, na podlagi katerega naj bi dedoval kot omenjeno zgoraj. Po 88. členu ZUP zahteva, da se prepove družini C. in C.C. vsak pravni posel, to je sprejem in razpolaganje z denarjem v zvezi z omenjeno denacionalizacijo ter se prepove nadaljnjo razpolaganje s premoženjem družine D.. Č.Č. in C.C. nista imela pravice, da v njegovem imenu delata od 11. 1. 2000, zato ne prizna niti ene odločbe Upravne enote Ž., ker je izdana v nasprotju z njegovo voljo. Jasno je, da je C.C. nasprotna stranka od tožnika ter da B.B. nima zaveznika in se bori sam zoper vse. Ne more se sam ukvarjati in angažirati v sedaj zelo zapletenih postopkih kot pravni laik. V postopku denacionalizacije in zapuščine nima pomoči pravnih strokovnjakov - advokatov, ker nima denarja za plačevanje njihovih storitev, svetovanje in zastopanje pred sodiščem. Darilna pogodba je temeljna listina, s katero je prišel v Slovenijo, da izravna vse napake in krivice v postopku denacionalizacije in zapuščine po pokojnih starih starših. Ni dvoma, da je dovolj, da se pove, da je kristalno jasno, da ni nobene potrebe, da Upravna enota Ž. izda sklep o prekinitvi postopka, ker naj bi bilo potrebno pred sodiščem najprej dobiti odgovor, ko pa je jasno, da je kupoprodajna pogodba med Občino Ž. in A.A. tipičen primer nedopustnega razpolaganja z nepremičninami oziroma premoženjem glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Prav tako je jasno in žaljivo izhodišče tožene stranke, da protežira Občino Ž., poleg tega pa ni v duhu zakonov Republike Slovenije, da bremeni stranko upravičencev do denacionalizacije dokazovanje in stroški v zvezi z dokazovanjem. Izvedensko delo v zvezi z ocenitvijo polovice hiše na ... ulici v kraju Ž. je trajalo eno leto. Bila je narejena na stroške upravičencev do denacionalizacije in gre torej še za eno napačno odločitev upravnega organa. Postopki so vodijo pristransko, zato meni, da bi bilo potrebno izločiti uradno osebje Upravne enote Ž. po 37. členu ZUP ter zoper odgovorne osebe podati ovadbo zaradi žaljivega in škodljivega dejanja Upravne enote Ž.. Tožnik komentira še 117. člen ZUP ter omenja Zakon o evidentiranju nepremičnin Republike Slovenije.

Glede na navedeno sodišču predlaga, naj zavrne sporno odločbo tožene stranke ter naj Občina Ž. plača vse stroške za izvedensko delo v sporni denacionalizaciji. Vsi stroški, ki jih je imel B.B. zaradi celotnega postopka dokazovanja, pa naj bremenijo organa prve in druge stopnje, prav tako pa naj se določi višina škode, ki jo ima tožnik zaradi napačno vodenih postopkov upravnih organov.

Prizadeta stranka Č.Č. je v odgovoru na tožbo pojasnil, da je po njegovem tožba tožnika v celoti neutemeljena. Dne 18. 5. 2006 je prejel sklep Višjega sodišča v A. z dne 29. 3. 2006. Z njim je bil potrjen sklep sodišča prve stopnje o dedovanju z dne 7. 4. 2005 in sklep sodišča prve stopnje z dne 24. 8. 2005 ter posledično zavrnjeni pritožbi B.B.. Meni, da so v obrazložitvi navedenega sklepa podani vsi odgovori, ki jih navaja tožnik v svoji tožbi.

Prizadeta stranka C.C. v odgovoru na tožbo navaja, da mu je tožnik očetovo pooblastilo preklical 27. 7. 2004. Darilno pogodbo z dne 16. 11. 1945 je predložil B.B. na zapuščinski obravnavi po pok. D.D. na Okrajnem sodišču v A. dne 4. 2. 2003. V obrazložitvi sklepa o dedovanju z dne 7. 4. 2005 Okrajnega sodišča v A. je pojasnjeno, da ta darilna pogodba ni bila sprovedena, saj je postala nična. Ker darilna pogodba ni dednopravna pogodba, jo sodišče v skladu z določbo 80. člena ZDen v tem postopku ni upoštevalo. Tožnik je napisal že številne žaljive izjave in pritožbe. Na podlagi odločbe tožene stranke je C.C. pooblastil odvetnico E.E., da je vložila tožbo na Okrajnem sodišču v B. dne 23. 3. 2006 na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe.

Tožena stranka prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Za predhodno vprašanje v smislu člena 144 in naslednjih ZUP/86 gre v primeru, kadar je neka pravica, obveznost oziroma pravno razmerje sestavni del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev v upravni zadevi, odločanje o tem vprašanju pa je v pristojnosti sodišča ali kakšnega drugega organa, pa o njem še ni bilo pravnomočno odločeno. Predhodno vprašanje je podano, kadar je pravica, obveznost oziroma pravno razmerje sporno med strankama ali več strankami v upravnem postopku. Predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije, ki je uveden na zahtevo stranke, je glede na zakonsko določbo tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same stvari, to je odločiti o zahtevi za denacionalizacijo. Po mnenju sodišča je glede na navedeno tožena stranka pravilno presodila, da je v danem primeru prekinitev postopka utemeljena. Kadar namreč upravni organ rešuje predhodno vprašanje, o predhodnem vprašanju ne odloča v izreku pravnega akta, ampak ima njegova rešitev le obliko ugotovitve obstoja oziroma neobstoja pravice, obveznosti oziroma pravnega razmerja, ki jo organ poda in utemelji v obrazložitvi akta. Rešitev predhodnega vprašanja pomeni torej le ugotovitev dejstva, na katerem temelji odločitev v upravni zadevi in ne neposredne odločitve o pravici, obveznosti oziroma pravnem razmerju. Če naj se sporni kupoprodajni pogodbi odreče veljavnost navzven, je možno slednje storiti le v sodnem postopku s pravnomočno odločitvijo. Pri tem sodišče še pripominja, da se je mogoče tudi v sodnem postopku sodno ali izvensodno poravnati ali pripoznati zahtevek tožnika.

Vsi ostali ugovori, ki jih tožnik podaja v svoji tožbi, pa so po mnenju sodišča v tem postopku nerelevantni. V danem primeru se presoja le pravilnost in zakonitost sklepa o prekinitvi postopka, ne pa morebitne nepravilnosti in očitki, ki jih ima tožnik glede drugih postopkov in oseb, povezanih z njimi.

Po navedenem sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, v postopku pred njeno izdajo pa sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.