Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča v okviru standarda znatne nevarnosti pobega sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da Uredba Dublin III pojma begosumnost ni podrobneje uredila in da bi glede na drugi odstavek 9. člena Direktive o sprejemu tudi ta nedoločni pojem kazalo podrobneje urediti v nacionalnem pravu. Do ureditve tega vprašanja v ZMZ je kot pripomoček treba uporabiti določbe 68. člena Zakona o tujcih, ki primeroma navaja okoliščine, ki kažejo na nevarnosti pobega. Pri opredelitvi pravnega standarda begosumnosti oziroma znatne nevarnosti pobega se upošteva, odvisno od vsakega posameznega primera, cela vrsta različnih okoliščin, ki lahko posamezno ali pa vse skupaj v posameznem primeru kažejo na večjo ali manjšo stopnjo begosumnosti oziroma stopnjo nevarnosti pobega.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se I. in II. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča RS v Ljubljani I U 1145/2015-17 z dne 14. 8. 2015 spremenita tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s I. točko izreka tožnikovi tožbi ugodilo tako, da je odpravilo sklep tožene stranke, št. 2142-112/2015/3 (1313-06) z dne 6. 8. 2015. Z navedenim sklepom je tožena stranka s 1. točko izreka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) v povezavi s četrtim odstavkom 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) odločila, da se tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna (v nadaljevanju Center za tujce), do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. Z 2. točko izreka pa je odločila, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 4. 8. 2015 od 15:00 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. Z II. točko izreka je sodišče prve stopnje sklenilo, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu sodbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce. S III. točko izreka pa je zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe uvodoma ugotavlja, da se je z dnem 20. 7. 2015 iztekel rok za prenos Direktive 2013/32 EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (v nadaljevanju Procesna direktiva II) in Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Direktiva o sprejemu) v nacionalni pravni red in da prenos obeh navedenih direktiv v tistih določbah, ki se razlikujejo glede na prvotni direktivi, v nacionalni pravni red še ni izveden. Zato bo ključna pravna vprašanja, ki so bistvena za razrešitev tega spora, obravnavalo v povezavi z navedenima direktivama. Primerno uporabo 28. člena Uredbe Dublin III, na katerega je tožena stranka oprla izpodbijani akt, pa bo presojalo v skladu z materialnimi pogoji za pridržanje iz drugega odstavka 31. člena Ženevske konvencije o statusu beguncev, 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, 6. člena v povezavi s prvim in tretjim odstavkom 52. člena Listine EU o temeljnih pravicah, na podlagi četrtega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III tudi 9., 10., in 11. člena Direktive o sprejemu, na podlagi drugega odstavka 9. člena pa določbo 8. člena Direktive o sprejemu, po kateri se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu. Na podlagi vseh dejstev skupaj je ocenilo drugače kot tožena stranka, in sicer da ni izkazana nujnost, da se tožniku izreče ukrep pridržanja v Centru za tujce zaradi znatne nevarnosti pobega, ker so bila dejstva v postopku izdaje izpodbijanega akta nepopolno ugotovljena glede možnosti za uspešno izvedbo postopka za predajo in glede znatne nevarnosti pobega oziroma je bil iz ugotovljenih dejstev narejen napačen sklep glede znatne nevarnosti za pobeg in glede nujnosti ukrepa pridržanja. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo glede zahteve za uporabo drugih manj prisilnih sredstev od pridržanja iz drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, zato je tožbi s I. točko izreka izpodbijane sodbe ugodilo in izpodbijani akt odpravilo. Glede II. točke izreka izpodbijane sodbe pa je pojasnilo, da pomeni, da mora biti tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito nemudoma po prejemu te sodbe premeščen in nastanjen v azilni dom, stranke pa imajo možnost pritožbe zoper to sodno odločitev na Vrhovno sodišče, le da pritožba ne zadrži izvršitve sodbe sodišča prve stopnje. Glede na II. točko izreka pa je izdaja začasne odredbe nepotrebna, zato je zahtevo za njeno izdajo zavrnilo.

3. Tožena stranka s pritožbo izpodbija I. in II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Predlaga, da pristojno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani (I. in II.) točki izreka spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v I. in II. točki razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pravilno presodilo relevantnega dejanskega stanja, niti ni pravilno uporabilo določb procesnih in materialnih predpisov. Prav tako je odločilo tudi v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso. Ponovno je upoštevalo le tožnikove navedbe, nikakor pa ne dejstev, ki jih je ugotovila policija. Brez kritične presoje je tudi verjelo vsem izpovedbam tožnika na glavni obravnavi v zvezi z nezakonitim prehajanjem državnih meja, pri čemer ni upoštevalo dokumentacije v zvezi s postopkom po Uredbi Dublin III, ki se nahaja v spisu, ki ga je predložila tožena stranka. V pritožbi zoper II. točko izreka pa poudarja, da je v slovenskem pravnem redu glede vseh odločitev, sprejetih na podlagi ZMZ, uveljavljeno dvostopenjsko sodno odločanje. Tako odločitve sodišča prve stopnje ob upoštevanju 319. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ob njihovi izdaji še niso pravnomočne in torej v skladu s 320. členom ZPP še ne učinkujejo. Tako tudi izpodbijana sodba ne more učinkovati še preden je pravnomočna. Navedeno stališče je podprto s sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki jo je sodišče tudi navedlo v izpodbijani sodbi (I Up 22/2013).

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da tožena stranka s sklicevanjem na nova dejstva in dokaze (odgovor Italije št. 2142- 12/2015/19 z dne 25. 8. 2015) ne more spremeniti nezakonitosti izpodbijanega sklepa. Morebitni kasnejši odgovor Italije v ničemer ne spremeni pomanjkljive presoje tožene stranke v izpodbijanem sklepu, ki ni upoštevala, da je na podlagi tedaj dostopnih informacij - in le te so relevantne - obstajal resen dvom, ali bo tožena stranka tožnika sploh lahko vrnila v katero izmed držav članic EU in pri tem izpostavlja, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu kot možno državo, ki je pristojna za tožnikovo prošnjo, omenjala le Švico.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, na katerega je izpodbijani sklep o tožnikovem pridržanju oprla tožena stranka, določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Tretji odstavek tega člena pa določa, da pridržanje traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu s to uredbo (prvi pododstavek tretjega odstavka). V četrtem odstavku pa je določeno, da kar zadeva pogoje za pridržanje in zaščitne ukrepe, ki veljajo za pridržane osebe, se zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo členi 9, 10 in 11 Direktive o sprejemu.

7. Iz podatkov upravnega in sodnega spisa izhaja, da je tožnik, katerega istovetnost ni izkazana, domnevno roj. ... v kraju Sidibener, državljan Maroka, od koder je s svojim potnim listom odpotoval v Tunizijo, kjer je ostal 5 mesecev. Potem je odšel z avtom v Libijo, kjer je bival eno leto in 4 mesece, nato pa je skupaj s skupino 73 oseb z gumijastim čolnom odplul do italijanske Lampeduse. Med vožnjo s čolnom je potni list vrgel v morje, da ga italijanske oblasti ne bi vrnile v Maroko. Z Lampeduse je potoval z vlakom do Milana. V Italiji je ostal 2 meseca, potem pa je odšel z vlakom v Švico, kjer je ostal 4 mesece in kjer je tudi zaprosil za mednarodno zaščito. Švicarji so ga vrnili v Italijo, kjer je ostal v Milanu približno dva meseca. Iz Italije je odšel v Avstrijo, kjer je ostal približno 5 dni, nato je odšel v Nemčijo, kjer je ostal približno 3 mesece, zaprosil pa naj bi tudi za mednarodno zaščito. V Nemčiji je kupil karto za vlak in odšel proti jugu, da bi poiskal državo, ki bi vzela njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Policisti Postaje mejne policije Dobova so 31. 7. 2015 pri nadzoru potnikov na vlaku št. 411 pri izstopu iz Republike Slovenije tožnika legitimirali in ugotovili, da je 31. 7. 2015 ob 19.33 uri na mejnem prehodu Jesenice ilegalno prestopil državno mejo iz Republike Avstrije v Republiko Slovenijo, da pri sebi ni imel nobenega osebnega dokumenta, s katerim bi dokazal svojo istovetnost, niti dokazil o legalnem vstopu v Republiko Slovenijo niti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, da je potoval oziroma imel kupljeno karto za relacijo Munchen - Villach - Ljubljana - Beograd - Thessaloniki in da mu je Švica izdala ukrep prepovedi vstopa v območje Schengena, in sicer za obdobje od 5. 5. 2015 do 5. 4. 2018. V postopku njegove vrnitve avstrijskim organom je 1. 8. 2015 ob 0:30 uri izrazil namero, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito in je tako ustavil postopek pridržanja na policijski postaji ter bil nastanjen v Center za tujce, kjer je 4. 8. 2015 prvič zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Po njegovih navedbah naj bi v Italiji prosil za mednarodno zaščito, a so mu odgovorili, da tam ni azila. Ko je šel v Nemčijo, ga je policija prijela pri ilegalnem prehodu meje, vendar je bil v Nemčiji postopek drugačen kot v Italiji. Za azil je zaprosil ob prijetju ter bil premeščen v različna mesta v Nemčiji. Povedali so mu, da ima pravico bivati v Nemčiji pol leta, potem pa se mora vrniti v Italijo. Tako kot na pot iz Italije v Nemčijo se je tudi na pot iz Nemčije odpravil z namenom, da bi mu v neki drugi državi vzeli prošnjo za azil. Tudi švicarske oblasti so ga pripeljale v azilni dom, a so mu rekli, da se mora čez en mesec vrniti v Italijo. V Švici ni prejel nobene odločbe v zvezi z azilom. Policija ga je pospremila do letala in s tem izvršila odstranitev iz Švice. Ko je prispel na letališče v Milanu, je spet živel 2 meseca na ulici. Tudi v Avstriji ga je policija aretirala, mu vzela prstne odtise in tudi tam je prosil za azil. Iz Innsbrucka je bil premeščen v Brenner, kjer so ga spet spustili na cesto in mu rekli, da se mora vrniti v Italijo. Namesto v Italijo je ponovno odšel v Nemčijo, kjer je kupil karto za Grčijo, ker je izvedel, da bi lahko v Grčiji vzeli njegovo prošnjo za azil. Ni vedel skozi katere države bo potoval do Grčije z izjemo tega, da je bil na karti omenjen Beograd. Šele, ko ga je prijela policija na vlaku v Sloveniji, je izvedel, da je v Sloveniji.

8. Sodišče prve stopnje je izpodbijani izrečeni ukrep pridržanja, po predhodno ugotovljenih terminoloških in vsebinskih neskladnostih (kot posledica jezikovne primerjave pojmov in definicij, povezanih s pojmom pridržanja, vsebovanih v različnih v prejšnjih točkah navedenih aktih), na podlagi sodne prakse ESČP, tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi in odločbe Ustavnega sodišča RS Up-21/11-12, opredelilo kot odvzem osebne svobode in ne kot omejitev gibanja, kot je to navedla tožena stranka v odgovoru na tožbo. Pri tem se Vrhovno sodišče strinja, da je treba pri oceni, ali gre za odvzem svobode, upoštevati konkretne okoliščine tega ukrepa, vrsto ukrepa, njegovo trajanje in da je razlika med ukrepom odvzema svobode in omejitvijo gibanja v intenziteti posega in ni bistveno, kako je akt pridržanja poimenoval zakonodajalec (to izhaja iz sodbe ESČP v zadevi Amuur kot tudi iz že navedene odločbe Ustavnega sodišča RS Up-21/11-12), kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo v sodbi I Up 1/2015. 9. Sodišče prve stopnje je tudi presodilo, da tožnik na zaslišanju ni navedel, da bi bilo dejansko izvrševanje ukrepa odvzema prostosti v Centru za tujce takšno, ki ne bi bilo združljivo s samo naravo in standardi dopustnosti izvrševanja tega ukrepa, te okoliščine pa je natančno opisala tudi tožena stranka že v izpodbijanem aktu in odgovoru na tožbo, zato z vidika materialnih zakonskih in konvencijskih pogojev ali pogojev za pridržanje iz Direktive o sprejemu izpodbijani akt glede na način njegovega izvrševanja ni nezakonit. Vrhovno sodišče se z navedeno presojo sodišča prve stopnje strinja.

10. Sodišče prve stopnje nadalje ugotavlja, da je tožena stranka oprla izpodbijani akt na znatno nevarnost za pobeg iz drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, kar je zakonit razlog za pridržanje, zato s tega vidika izpodbijani akt nima nezakonitosti. Svojo presojo pa je oprlo na pet relevantnih standardov, ki jih vsebuje drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, in sicer da je namen pridržanja omogočanje izvedbe postopka za predajo (prvi standard), razlaga pojma znatna nevarnost (drugi standard), nedoločni pojem begosumnosti (tretji standard), da je treba znatno nevarnost pobega vedno presojati na podlagi vsakega posameznega primera in okoliščin, ki zadevajo posameznega prosilca (četrti standard), in da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev (peti standard).

11. Po presoji Vrhovnega sodišča v okviru standarda znatne nevarnosti pobega sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da Uredba Dublin III pojma begosumnost ni podrobneje uredila in da bi glede na drugi odstavek 9. člena Direktive o sprejemu tudi ta nedoločni pojem kazalo podrobneje urediti v nacionalnem pravu. Do ureditve tega vprašanja v ZMZ je kot pripomoček treba uporabiti določbe 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki primeroma navaja okoliščine, ki kažejo na nevarnosti pobega. Pri opredelitvi pravnega standarda begosumnosti oziroma znatne nevarnosti pobega se upošteva, odvisno od vsakega posameznega primera, cela vrsta različnih okoliščin, ki lahko posamezno ali pa vse skupaj v posameznem primeru kažejo na večjo ali manjšo stopnjo begosumnosti oziroma stopnjo nevarnosti pobega.

12. Vrhovno sodišče pa se s presojo sodišča prve stopnje oziroma z njegovo ugotovitvijo, da je dokazna ocena tožene stranke glede znatne nevarnosti za pobeg v izpodbijanem aktu preveč pavšalna in zato nezakonita, ne strinja, taka ocena pa ne izhaja niti iz tožnikovih navedb na glavni obravnavi, na katere je sicer oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje. Tožena stranka namreč upravičeno opozarja, da tožnikovim navedbam, da je zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji in Avstriji ni mogoče verjeti, saj njegovi prstni odtisi v teh dveh državah niso zajeti v bazi EURODAC. Razlage sodišča prve stopnje, da v Nemčiji očitno ni šlo za uradni sprejem prošnje za mednarodno zaščito po sekundarnem pravu EU in da tožnik tehtno opozarja, da od njega ni možno pričakovati, da bo razumel razlike med namero prositi za azil, evidentirano prošnjo in statusom prosilca za azil, Vrhovno sodišče ne sprejema. V tej zvezi so tudi neutemeljene tožnikove navedbe, podane v odgovoru na pritožbo, da gre glede tega vprašanja za gole domneve tožene stranke, ki jih ta z ničemer ne podpre, in da je glede na visoko število beguncev, ki se v zadnjih mesecih zgrinjajo ravno v ti dve državi (splošno znano dejstvo), veliko bolj verjetno ravno nasprotno, tj. da varnostni organi v teh dveh državah zaradi prevelikega navala prosilcev za azil ne uspejo evidentirati vseh. Po mnenju Vrhovnega sodišča bi bilo to kvečjemu pričakovati od Italije, ki se je v tistem obdobju dejansko spopadala z velikim številom migrantov, a so tožnikovi prstni odtisi kljub temu zavedeni v bazo EURODAC. Ni mogoče sprejeti tudi drugih tožnikovih očitkov glede zmožnosti Italije za vodenje postopkov za mednarodno zaščito kot tudi očitkov glede ravnanja švicarskih organov in o utemeljenosti (absurdnosti razlogov) izdanega ukrepa prepovedi vstopa na Schengensko območje. Tožnik pa je tudi šele na ustni obravnavi sploh prvič izjavil, da je zaprosil za mednarodno zaščito tudi v Avstriji, saj je na izrecno vprašanje v prošnji za mednarodno zaščito izjavil, da je zaprosil za mednarodno zaščito le v Nemčiji in Švici.

13. Ne glede na navedeno pa tožnikovim navedbam, da je prehajal meje držav članic samo zato, ker je želel, da bi katera izmed držav sprejela in obravnavala njegovo prošnjo za azil, ni mogoče dati tako brezpogojne verodostojnosti, kot jo je dalo sodišče prve stopnje. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča tudi pravilna ugotovitev tožene stranke, da tožnik ni imel resnega namena podati prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Čeprav je Slovenija dejansko majhna država in zato v svetu, še zlasti manj izobraženim osebam, manj znana oziroma neznana, pa to v tožnikovem primeru ne more biti opravičljiv razlog, da ni vedel, da bo potoval skozi Slovenijo in da lahko v Sloveniji zaprosi za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče verjame, da tožnik pred odhodom iz Maroka ni vedel za Slovenijo, pozneje pa je po lastni izjavi zvedel, da je Slovenija v EU. Ne glede na navedeno pa je vsekakor pričakovati od osebe, četudi manj izobražene, da se podrobneje seznani z možnostjo pridobitve mednarodne zaščite v različnih državah, po katerih je nameraval potovati, še zlasti, če si jo tako močno želi, in je to, kot to sam navaja, edini razlog, zakaj je potoval po svetu in da je želel zaprosit za mednarodno zaščito v katerikoli državi, ki bi sprejela njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Zato bi se moral seznaniti s tem, da so vse države članice EU dolžne sprejemati prošnje za mednarodno zaščito. Zato tudi njegovih navedb, da se je odločil zaprositi za mednarodno zaščito v Srbiji ali Grčiji, ker tam sprejemajo Maročane, ni mogoče sprejeti kot verodostojnih, po drugi strani pa kažejo na to, da se je tožnik tudi dejansko pozanimal o možnostih za priznanje mednarodne zaščite v različnih državah. Četudi tožnik naj ne bi vedel, da je prispel v Slovenijo, pa je vedel, da ga je 31. 7. 2015 ob 22.55 uri legitimirala policija, zato bi lahko zaprosil za mednarodno zaščito že ob prvem stiku z njo, tako pa je zaprosil šele, ko je bil seznanjen, da bo vrnjen v Avstrijo in mu je bil izdan sklep o pridržanju, to je ob 00.30 uri, kot to izhaja zapisnika Postaje mejne policije Dobova z dne 1. 8. 2015. Glede na to, koliko držav je tožnik prepotoval in imel stike vsaj z italijanskimi in švicarskimi organi, je malo verjetno, da tožnik, kljub temu, da naj razen arabskega jezika ne bi znal govoriti nobenega drugega jezika, ni vedel, kaj se dogaja, oziroma kakšne postopke in ukrepe so pristojni organi (tako predhodno vsaj v Italiji, Švici) sprejemali v zvezi z njegovo obravnavo, saj je bil s strani Švice predan Italiji (po njegovih navedbah pa so mu tudi nemški in avstrijski organi dejali, da se mora vrniti v Italijo), in da ne bi mogel vedeti, da ga bo tudi Slovenija predala drugi državi, še manj pa, da o teh postopkih in ukrepih ni nikjer prejel nikakršnega uradnega dokumenta.

14. Na tej podlagi in podlagi dejstev, da tožnikova identiteta ni izkazana in da je po lastni izjavi celo namerno uničil potni list, da je tako na nezakonit način (brez osebnih dokumentov) prehajal meje med državami, da njegove navedbe, da je zaprosil za mednarodno zaščito tudi v Avstriji in Nemčiji, niso izkazane, da je navedel, da je zaprosil za mednarodno zaščito tudi v Avstriji šele na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje, da je izjavil, da od nobene države, v kateri je bil obravnavan, ni prejel nobenega dokumenta, da je imel kupljeno karto za vlak od Munchna do Soluna, da ni zaprosil za mednarodno zaščito, takoj ko je prišel v stik s slovensko policijo, in da je kljub podani prošnji za mednarodno zaščito moral vedeti, da bo predan drugi pristojni državi, Vrhovno sodišče drugače kot tožnik in sodišče prve stopnje meni, da tožnikov namen ni bil, da bi počakal do končne odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, niti da bi počakal, da ga Slovenija preda pristojni državi. Zato je obstajala ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega primera znatna nevarnost, da bi tožnik, če ne bi bil pridržan, pobegnil in se tako izognil predaji oziroma da so podane okoliščine iz, če ne že smiselno iz tretje alineje (posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine glede nato, da je tožnik izrecno izjavil, da je potni list namerno uničil), vsaj iz pete alineje (navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku) prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, glede na to, da je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito izjavil, da je prej za mednarodno zaščito zaprosil le v Nemčiji.

15. Čeprav se tožena stranka pri svoji odločitvi ni sklicevala na določbe ZTuj-2, je bilo utemeljeno sklepanje, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost pobega, po presoji Vrhovnega sodišča podano tudi na podlagi podatkov in tožnikovih izjav, pridobljenih do izdaje izpodbijanega sklepa sklepa tožene stranke. Tožena stranka je glede na značilnosti in časovne okvire izrekanja ukrepa in upoštevajoč, da je bila odvisna zgolj od tožnikovih izjav in podatkov EURODAC, razpolagala že v času izdaje izpodbijanega sklepa z dovolj relevantnimi dejstvi in dokazi, na podlagi katerih je lahko zaključila, da pri tožniku obstaja, kot je sama navedla, izrazita nevarnost, da bo pobegnil. Tožena stranka je v tem sklepu v zadostni meri navedla in obrazložila ključne razloge za svojo odločitev (da ni resnična tožnikova izjava iz prošnje, da je za mednarodno zaščito zaprosil tudi v Nemčiji, saj v EURODAC bazi o tem ni podatka, da iz tega jasno izhaja, da očitno ni imel resnega namena zaprositi za azil v Sloveniji, da ob stiku s policisti že na vlaku ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je to storil šele, ko je bil postopek predaje avstrijskim varnostnim organom v teku in mu je bilo odrejeno pridržanje, da je tako na policijski postaji kot tudi pri podaji prošnje navedel, da je pravzaprav potoval v Grčijo in je imel tudi karto za vlak do mesta Thessaloniki, pred tem pa je ilegalno živel in potoval preko več evropskih držav (Švica, Italija, Avstrija, Nemčija), in da mu je bil izrečen tudi veljaven ukrep "prepovedi vstopa na schengensko območje").

16. Očitek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni upoštevala, preverila oziroma razčistila indica, ki naj bi izhajal iz dopisa z dne 3. 8. 2015 kriminalistične inšpektorice, in sicer da je bila prošnja tožniku v Švici zavrnjena in da mu je bil izrečen tudi ukrep z dne 5. 5. 2015 „prepovedi vstopa“, ki je veljaven do 5. 4. 2018 in s katerim je tožena stranka razpolagala 3 dni pred izdajo izpodbijanega sklepa, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje toženi stranki pri tem očita, da tega podatka ni preverila oziroma ga ni razčistila pred izrekom izpodbijanega ukrepa z vidika tretjega odstavka 19. člena Uredbe Dublin III, po katerem prenehajo obveznosti, določene v c. in d. točki prvega odstavka 18. člena, ki urejajo ponovni sprejem, kadar lahko država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje, ob zahtevi za ponovni sprejem prosilca ugotovi, da je zadevna oseba zapustila ozemlje države članice v skladu z odločbo o vrnitvi ali odstranitvenim nalogom, ki ga je slednja izdala po umiku ali zavrnitvi prošnje. Ker iz omenjenega dopisa z dne 3. 8. 2015 izhaja, da je Švica že zavrnila tožnikovo prošnjo in iz tožnikove izpovedi na zaslišanju izhaja, da je bil v spremstvu policije odpeljan na letališče in priveden do letala, v katerega pa je vstopil sam brez policaja in bil tako odstranjen v Italijo, se po presoji sodišča prve stopnje postavlja velik dvom, da bi ga Švica glede na to, da mu je izdala ukrep prepovedi vstopa na schengensko območje, sploh sprejela.

17. Četudi se Vrhovno sodišče načeloma strinja s sodiščem prve stopnje, da mora tožena stranka pred izrekom ukrepa pridržanja razčistiti čim več vprašanj, pomembnih za odločitev, ali bo ukrep sploh izrekla, glede načina njegove izvršitve, trajanja ukrepa in druga s tem povezana vprašanja, pa Vrhovno sodišče opozarja, da tožena stranka izreče ukrep omejitve gibanja po ZMZ oziroma pridržanja po 28. členu Uredbe Dublin III praviloma takoj, ko tujec, ki je izrazil namero, da bo podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, tudi poda popolno prošnjo za mednarodno zaščito, saj tujec šele s tem dejanjem postane tudi uradno prosilec za mednarodno zaščito (7. točka 3. člena ZMZ v povezavi s 40. členom ZMZ). Navedeni ukrep je torej treba izreči in začeti izvrševati, da bi bil ta učinkovit, takoj po podaji popolne prošnje za mednarodno zaščito, ki pa mora biti sprejeta v čim krajšem možnem času (38. člen ZMZ). To pa pomeni, da se mora tožena stranka odločiti za izrek ukrepa in o načinu izvajanja ukrepa omejitve gibanja na podlagi takrat razpoložljivih podatkov in dejstev. To so praviloma prosilčeve izjave, način in razlogi ter druge okoliščine, povezane s podajo prošnje za mednarodno zaščito, in podatki iz uradnih evidenc (npr. EURODAC in Interpol), s katerimi tožena stranka razpolaga oziroma je z njimi povezana.

18. Zaradi narave ukrepa in za zagotovitev njegove učinkovitosti torej tožena stranka ne more, preden tak ukrep izreče, voditi po sprejemu popolne prošnje za mednarodno zaščito še poseben ugotovitveni postopek, v katerem bi z gotovostjo ugotovila vsa dejstva in pridobila vse relevantne podatke, potrebne za celovito odločitev o vprašanju posega v prosilčevo pravico do svobode gibanja oziroma celo v osebno svobodo. Še zlasti pa to velja v primerih, ko prosilčeva istovetnost ni z ničemer izkazana in ko druge okoliščine posameznega primera zahtevajo hitro in učinkovito odločitev o sicer tako občutljivem posegu, kot je poseg v svobodo gibanja oziroma v osebno svobodo posameznega prosilca. To pa seveda v nobenem primeru ne pomeni, da tožena stranka ni dolžna v čim krajšem času pridobiti čim več relevantnih podatkov za svojo odločitev oziroma da podatke, s katerimi že razpolaga, preveri z vso potrebno skrbnostjo.

19. Tožena stranka je takoj po sprejetju tožnikove popolne prošnje za mednarodno zaščito začela s postopkom po Uredbi Dublin III. Kot je to že navedeno, je tožnik šele s podajo popolne prošnje za mednarodno zaščito tudi uradno postal prosilec za mednarodno zaščito (c. točka prvega odstavka 2. člena Uredbe Dublin III, 7. točka 3. člena ZMZ v povezavi s 40. členom ZMZ) in je imela tožena stranka šele od tega trenutka podlago za začetek postopka po Uredbi Dublin III (prvi in drugi odstavek 20. člena Uredbe Dublin III)(1). Zato očitek sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala verjetnost možnosti izvedbe predaje Švici preveriti oziroma ugotoviti, še preden je izdala izpodbijani ukrep, da bi lahko na tej podlagi ugotovila, da je ukrep v okviru testa sorazmernosti nujen, ni utemeljen.

20. Poleg tega tožena stranka, dokler ni dobila odgovora Švice, ni mogla niti ni morala vedeti oziroma predvidevati, ali se bo Švica pri odgovoru na zahtevo tožene stranke (prvi odstavek 21. člena Uredbe Dublin III) sklicevala na že omenjeno določbo tretjega odstavka 19. člena Uredbe Dublin III. Obrazložitev izpodbijanega sklepa se sicer dejansko večinoma nanaša na morebitno tožnikovo izročitev Švici (ne pa tudi izrek sklepa), kar pa ne izključuje, da tožena stranka v nadaljnjem postopku ne bi mogla oziroma ne bi smela preverjati, ali je za obravnavo tožnikove prošnje pristojna tudi katera druga država članica, še zlasti glede na med strankama nesporna dejstva, da naj bi se tožnik pred vstopom v Republiko Slovenijo nahajal vsaj še v Italiji, Avstriji in Nemčiji. Že v izpodbijanem sklepu tožene stranke je navedeno, da je tožnik zaprosil (po njegovih izjavah) za mednarodno zaščito tudi v Nemčiji, glede na podatke pa je bilo v času izdaje tega sklepa razvidno le, da je bil tožnik (poleg v Švici) v Italiji evidentiran kot tujec, ne pa tudi, ali je v Italiji že zaprosil za mednarodno zaščito. Zato izrečeni ukrep glede na namen (to je pridržanje zaradi predaje odgovorni državi članici, kot se tudi glasi izrek 1. točke izpodbijane odločbe), ni bil povezan zgolj z namenom predaje Švici, temveč ugotovitvi tudi morebitne druge države članice (Italija, Nemčija, Avstrija), ki bi lahko bila odgovorna za obravnavo tožnikove prošnje v skladu z Uredbo Dublin III.

21. Tako je tožena stranka, kot to izhaja iz podatkov spisa, po podani prošnji za mednarodno zaščito (zaradi obstoja tožnikovih prstnih odtisov v bazi EURODAC) poslala zahtevek „Request for taking back“ dne 7. 8. 2015 v Švico in dne 10. 8. 2015 (še preden je pridobila odgovor od Švice) tudi v Italijo, kamor je tožnik prispel (Lampedusa), preden je odšel v Švico. Dne 12. 8. 2015 je tožena stranka prejela od Švice odgovor, da tožnika ne bodo sprejeli nazaj, ker je zanj 10. 4. 2015 sprejela odgovornost Italija, 25. 8. 2015 pa je tožena stranka prejela odgovor Italije, da bodo tožnika sprejeli nazaj, kar pomeni, da je s tem Italija postala pristojna država za reševanje tožnikove prošnje. Z vidika namena predaje tožnika pristojni državi članici izpodbijani sklep ni nezakonit, zato je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na določbe drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III.

22. Ne nazadnje tudi ni mogoče sprejeti presoje sodišča prve stopnje, da tožnik tudi na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje še ni vedel, zakaj je zaprt v Centru za tujce, in da zato ni mogel v postopku prilagajati svojih odgovorov želenemu cilju. Iz prošnje za mednarodno zaščito, podano ob prisotnosti predstavnika PIC, je iz tretjega in četrtega odstavka razvidno, da je bil tožnik že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito izrecno opozorjen, da bodo njegovi odtisi po podani prošnji posredovani v bazo EURODAC in na posledice, ki bodo izhajale iz tako pridobljenih podatkov.

23. Vrhovno sodišče se v zvezi z zahtevo Uredbe Dublin III, da je mogoče ukrep pridržanja izreči le, če je sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, strinja s sodiščem prve stopnje, da bi glede na četrti odstavek 8. člena Direktive o sprejemu, po katerem države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju (kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu) določena v nacionalnem pravu, ta morala biti že določena v slovenski zakonodaji. Strinja se tudi s tem, da te obveznosti po izrekanju manj prisilnih ukrepih od pridržanja ne morejo biti odvisne (glede na navedbe tožene stranke v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da bo SNOI pozval Center za tujce, da se tožniku omogočijo milejši ukrepi, če bi to želel, in sicer po zmožnostih Centra za tujce) zgolj od tega (potem ko je najstrožji ukrep že izrečen), ali bo SNOI pozval Center za tujce, da se tožniku omogoči milejši ukrep, niti ne more biti izrek ukrepa odvisen od tega, ali bosta Center za tujce ali Azilni dom omogočila izvajanje milejšega ukrepa (na primer z obveznim javljanjem). Ne strinja pa se s tožbenimi navedbami, da te navedbe tožene stranke pomenijo, da so trenutno izvrševani ukrepi strožji od nujno potrebnih, saj se te navedbe tožene stranke nanašajo na način izvrševanje ukrepa v Centru za tujce, predmet odločanja v obravnavani zadevi pa je sama odločitev tožene stranke o izreku pridržanja v omenjeni ustanovi, ne pa nadaljnji način izvrševanja že izrečenega ukrepa. Ne glede na navedeno pa ima tožena stranka možnost in celo dolžnost, da odvisno od okoliščin posameznega primera, nastalih po izrečenem ukrepu, že sama pred odločitvijo o tožbi ali tudi sicer spremeni način in kraj izvrševanja ukrepa pridržanja oziroma omejitve gibanja in ga tudi v celoti odpravi.

24. Zato se Vrhovno sodišče ne strinja, da je v obravnavanem primeru izrek pridržanja na Center za tujce nesorazmeren in nezakonit in da tožena stranka ni navedla razlogov za odločitev o pridržanju v navedenem centru in ne v Azilnem domu, ki naj bi bil milejši ukrep. Tožena stranka je dovolj natančno obrazložila okoliščine, ki kažejo na tožnikovo begosumnost, v tem okviru pa tudi okoliščino, da je tožnik nezakonito ilegalno brez dokumentov prehajal meje držav članic EU. Glede tožnikovih tožbenih navedb, sklicujoč se na pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje v zadevi I U 1289/ 2014-7 z dne 19. 8. 2014, da ta okoliščina v ničemer ne povečuje nevarnosti pobega, pa Vrhovno sodišče pripominja, da Vrhovno sodišče navedene sodbe sodišča prve stopnje ni vsebinsko obravnavalo, saj je pritožbo zavrglo. Je pa v več zadevah (npr. I Up 205/2014 z dne 17. 6. 2014 in I Up 418/2013 z dne 7. 11. 2013) zavzelo jasno stališče, da dejstvo, da je prosilec vstopil v državo članico nezakonito iz tretje države in ilegalno prehajal meje različnih držav, kaže na izrazito begosumnost in da je zato omejitev gibanja na prostore Centra za tujce nujna. Zato ta okoliščina, da je tožnik na nezakonit način prehajal meje med državami brez osebnih dokumentov (Italijo, Švico, Avstrijo, Nemčijo in Slovenijo) ob še drugih okoliščinah, ki jih je navedla tožena stranka v izpodbijanem sklepu (in sicer da svoje istovetnosti ni izkazal, da je želel odpotovati v Grčijo ali Srbijo, da mu je izrečen ukrep prepovedi vstopa na Schengensko območje), kaže na tožnikovo begosumnost. Tožena stranka je zadovoljivo obrazložila, da z milejšim ukrepom, kot je pridržanje na območje Centra za tujce, ne bi bil dosežen namen pridržanja in bi tako tožnik lahko izvršil svoj namen, da odide v Grčijo ali Srbijo, kamor je bil tudi namenjen. Zato je bil po presoji Vrhovnega sodišča izrečeni ukrep sorazmeren oziroma nujen, saj bo le tako mogoče ob izreku ukrepa utemeljeno zagotoviti, da bi tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo predan pristojni državi v skladu z namenom Uredbe Dublin III. Glede tožbenega ugovora, da se tožena stranka glede na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015 napačno sklicuje na 10. člen Direktive o sprejemu, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da ob izdaji navedene sodbe rok za implementacijo te direktive, na katero se uredba Dublin III izrecno sklicuje (in to na 9., 10 in 11. člen), še ni potekel, v obravnavanem primeru pa je, zato sklicevanje tožene stranke na 10. člen te direktive ni nezakonito. Iz 10. člena Direktive o sprejemu pa izhaja, da se pridržanje prosilcev praviloma izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje, kar pa Azilni dom, katerega prvenstveni namen je nastanitvi prosilcev, ki jim ni izrečen ukrep pridržanja, ne more biti, saj bi to pomenilo, da bi zaradi učinkovitega izvajanja pridržanja moral veljati strožji (policijski) nadzor, kot je to za Azilni dom sicer predvideno v ZMZ oziroma v podzakonskih predpisih, zato je za tako posebno ustanovo šteti Center za tujce v Postojni.

25. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, utemeljeni so tudi njeni razlogi za takšno odločitev. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 pritožbi tožene stranke zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje ugodilo, posledično pa tudi pritožbi zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa(2), in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. (1) In posledično za izrek pridržanja za namen predaje odgovorni državi članici.

(2) Pri čemer se Vrhovno sodišče do pritožbenih razlogov glede II. točke izreka izrecno ne opredeljuje, saj glede na spremembo I. točke izreka izpodbijane sodbe za to ni potrebe.