Jedro

Točka A drugega odstavka 39. člena Podjetniške kolektivne pogodbe določa, da delavcu po kriteriju delovne dobe pripada dodatni letni dopust skladno s kolektivno pogodbo dejavnosti. To določbo je potrebno obravnavati v povezavi z določbo drugega odstavka 4. člena Podjetniške kolektivne pogodbe o tem, da izraz kolektivna pogodba dejavnosti pomeni vsakokratno kolektivno pogodbo za dejavnost kovinskih materialov in livarn. Obeh določb skupaj ni mogoče razumeti drugače kot tako, da je število dni letnega dopusta po kriteriju delovne dobe takšno, kot ga določa vsakokratna veljavna kolektivna pogodba dejavnosti. V času podpisa Podjetniške kolektivne pogodbe je to bila Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije iz leta 2006, v času nastanka tega kolektivnega spora pa Kolektivna pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije iz leta 2014. Nasprotni udeleženec je zato ravnal pravilno, ko je delavcem tožene stranke število dni letnega dopusta za leto 2015 po kriteriju delovne dobe določil ob upoštevanju meril kolektivne pogodbe iz leta 2014 in s takšnim ravnanjem ni kršil obveznosti iz Podjetniške kolektivne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek predlagatelja, da se ugotovi, da nasprotni udeleženec krši določbo točke A drugega odstavka 39. člena Podjetniške kolektivne pogodbe z dne 19. 11. 2011 v zvezi z 22. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije iz leta 2006 (v nadaljevanju KPD/06, Ur. l. RS, št. 14/2006 s spremembami), v zvezi z delavci, ki so dopolnili 25 ali več let skupne delovne dobe, saj jim odreja letni dopust tako, da jim izdaja obvestila o odmeri letnega dopusta za leto 2015 s katerim jim letni dopust iz naslova skupne delovne dobe odmerja v skladu z drugim odstavkom 29. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti kovinskih materialov in livarn Slovenije iz leta 2014 (v nadaljevanju KPD/14, Ur. l. RS, št. 78/2014), namesto v skladu s tretjim odstavkom 22. člena KPD/06. Zavrnilo je tudi zahtevek predlagatelja v zvezi z Pravilnikom nasprotnega udeleženca o odmeri letnega dopusta. Zahtevke v zvezi s kršitvijo podjetniške kolektivne pogodbe je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da ta pogodba povsem jasno določa, da delavcu dodatni letni dopust na podlagi delovne dobe pripada na podlagi meril iz panožne kolektivne pogodbe, pri čemer ta izraz pomeni vsakokratno veljavno panožno kolektivno pogodbo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo predlagatelja v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za ugotovitev kršitve podjetniške kolektivne pogodbe in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zahtevke v zvezi z pravilnikom nasprotnega udeleženca o odmeri letnega dopusta in drugih odsotnosti z dela, saj je predlagatelj v tem delu umaknil predlog.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je predlagatelj vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila Podjetniška kolektivna pogodba sklenjena v času veljavnosti KPD/06, zato bi nasprotni udeleženec pri določanju dni letnega dopusta po kriteriju delovne dobe v letu 2015 moral upoštevati KPD/06 in ne določb KPD/14. Tak je bil tudi dogovor strank, ki so sklenile Podjetniško kolektivno pogodbo, o čemer pa sodbi nižjih sodišč nimata razlogov, saj se dokazi v tej smeri niso izvajali, zato je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Uporaba kasnejše kolektivne pogodbe dejavnosti je predvidena le v prvem odstavku 46. člena Podjetniške kolektivne pogodbe, ki se nanaša na primer, ko nova kolektivna pogodba dejavnosti delavcu daje več pravic. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 4. člena Podjetniške kolektivne pogodbe, saj ta vsebuje le splošno opredelitev pomena izraza, ne pa konkretnih določb o katerikoli pravici. Izpodbijana sodba nima jasnih razlogov o 4. členu Podjetniške kolektivne pogodbe, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi tožbenemu zahtevku moralo ugoditi že na podlagi določbe 46. člena Podjetniške kolektivne pogodbe, ki je jasna in skladna z dogovorom med predlagateljem, soudeležencem na njegovi strani in nasprotnim udeležencem ob sklepanju Podjetniške kolektivne pogodbe. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker sodišče druge stopnje glede vsebine točke A drugega odstavka 39. člena Podjetniške kolektivne pogodbe navaja nekaj drugega, kot pa izhaja iz same pogodbe. Nerazumljivo je stališče sodišča, da je vsebina Podjetniške kolektivne pogodbe jasna in da s tem v zvezi ni potrebno izvajati nobenih dokazov, saj je ravno spornost te vsebine bistvo tega kolektivnega spora. Obrazložitev sodišča druge stopnje v zvezi s 46. členom Podjetniške kolektivne pogodbe je vsebinsko prazna, zato je kršena predlagateljeva pravica do pritožbe. Tako predlagatelj kot nasprotni udeleženec sta se ob sklepanju Podjetniške kolektivne pogodbe strinjala, da se uporablja KPD/06, bodoče kolektivne pogodbe dejavnosti pa le v primeru, če delavcu dajejo več pravic. Sodišči sta zmotno uporabili določbo 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), saj bi sporno določbo Podjetniške kolektivne pogodbe morali šteti za nejasno in jo razlagati v skladu s 83. členom OZ. S tem, ko se sodišče ni želelo spuščati v vsebino Podjetniške kolektivne pogodbe je kršila predlagateljevi ustavni pravici do sodnega varstva in enakega varstva pravic.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker izpodbijana sodba nima jasnih razlogov glede 4. in 46. člena Podjetniške kolektivne pogodbe. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Razlogi izpodbijane sodbe glede uporabe navedenih določb Podjetniške kolektivne pogodbe ter glede vprašanja, ali je bila tožena stranka pri določitvi dodatnega letnega dopusta na podlagi kriterija delovne dobe dolžna uporabiti KPD/06 ali KPD/14, so povsem jasni. Tudi sicer izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih bi je sploh ne bi bilo možno preizkusiti.

7. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi z uporabo 46. člena Podjetniške kolektivne pogodbe, zato revizija neutemeljeno uveljavlja kršitev pravice do pritožbe.

8. Prav tako predlagatelj neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič, ki naj bi izpovedale, kaj je bilo ob sklepanju Podjetniške kolektivne pogodbe dogovorjeno glede ureditve letnega dopusta. Ob ugotovitvi, da so določbe Podjetniške kolektivne pogodbe glede tega vprašanja povsem jasne, je sodišče utemeljeno zavrnilo navedene dokazne predloge kot nepotrebne. Pravica predlagatelja do izjave tudi ni bila kršena v tem smislu, da bi sodišče druge stopnje prezrlo pritožbene navedbe v zvezi z izvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem prič, saj je nanje ustrezno odgovorilo v 8. točki obrazložitve.

9. Revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da izpodbijana sodba glede vsebine 39. člena Podjetniške kolektivne pogodbe navaja nekaj drugega, kot pa izhaja iz same pogodbe. Sodišče je določbo točke A drugega odstavka 39. člena Podjetniške kolektivne pogodbe v izpodbijani sodbi povsem korektno povzelo. Po vsebini gre pri tem revizijskem očitku v resnici za uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava, saj predlagatelj uveljavlja, da navedena določba pomeni, da je število dni dopusta po kriteriju delovne dobe treba določiti na podlagi KPD/06 in ne KPD/14. 10. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da nasprotni udeleženec ni kršil določb Podjetniške kolektivne pogodbe, ko je delavcem v letu 2015 število dni letnega dopusta na podlagi kriterija delovne dobe določil ob upoštevanju meril iz KPD/14 in ne na podlagi meril iz KPD/06. Točka A drugega odstavka 39. člena Podjetniške kolektivne pogodbe določa, da delavcu po kriteriju delovne dobe pripada dodatni letni dopust skladno s kolektivno pogodbo dejavnosti. To določbo je potrebno obravnavati v povezavi z določbo drugega odstavka 4. člena Podjetniške kolektivne pogodbe o tem, da izraz kolektivna pogodba dejavnosti pomeni vsakokratno kolektivno pogodbo za dejavnost kovinskih materialov in livarn. Obeh določb skupaj ni mogoče razumeti drugače kot tako, da je število dni letnega dopusta po kriteriju delovne dobe takšno, kot ga določa vsakokratna veljavna kolektivna pogodba dejavnosti. V času podpisa Podjetniške kolektivne pogodbe je to bila KPD/06, v času nastanka tega kolektivnega spora pa KPD/14. Nasprotni udeleženec je zato ravnal pravilno, ko je delavcem tožene stranke število dni letnega dopusta za leto 2015 po kriteriju delovne dobe določil ob upoštevanju meril iz KPD/14 in s takšnim ravnanjem ni kršil obveznosti iz Podjetniške kolektivne pogodbe.

11. Ob stališču, da je vsebina Podjetniške kolektivne pogodbe glede spornega vprašanja povsem jasna, v tem sporu ne more biti odločilno, kar predlagatelj želi dokazovati z dopisom njegovega zakonitega zastopnika z dne 4. 10. 2014 in zapisnikom pogajanj za Podjetniško kolektivno pogodbo ter posledično ne more biti podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se pritožbeno sodišče do teh dveh dokumentov ni opredelilo. Predlog zakonitega zastopnika predlagatelja, vsebovan v dopisu z dne 4. 10. 2014, da naj se v 4. členu Podjetniške kolektivne pogodbe zapiše, da kolektivna pogodba dejavnosti pomeni KPD/06, ni bil sprejet, saj je v veljavni Podjetniški kolektivni pogodbi določeno drugače. Prav tako zapis v zapisniku pogajanj, da se udeleženci pogajanj strinjajo, da ne bodo prepisovali določb, ki so že zapisane v ZDR-1 in KPD/06 ne pomeni tega, da sklicevanje na kolektivno pogodbo dejavnosti v 39. členu Podjetniške kolektivne pogodbe pomeni sklicevanje na KPD/06, ampak v povezavi s 4. členom Podjetniške kolektivne pogodbe pomeni sklicevanje na vsakokratno kolektivno pogodbo dejavnosti. Zapis tako pomeni zgolj to, da so se stranke dogovorile, da v Podjetniško kolektivno pogodbo ne bodo še enkrat zapisovale pravic, ki so že določene v ZDR-1 in KPD/06. Glede na vse navedeno je neutemeljeno tudi revizijsko sklicevanje na določbo drugega odstavka 82. člena OZ, saj se je sodišče druge stopnje pravilno postavilo na stališče, da glede na jasnost določil Podjetniške kolektivne pogodbe, ni bilo potrebno uporabiti drugih metod razlage in iskati skupnega namena pogodbenih strank oziroma ugotavljati drugačnega dogovora od zapisanega.

12. Zmotno je revizijsko stališče, da nasprotni udeleženec meril za določitev dopusta po kriteriju delovne dobe iz KPD/14 ne bi smel uporabiti glede na določbo 46. člena Podjetniške kolektivne pogodbe. Ta določa, da če se zakon ali kolektivna pogodba dejavnosti oziroma druga kolektivna pogodba, ki obvezuje delodajalca, spremenijo ali dopolnijo tako, da dajejo delavcem večji obseg pravic, kot so dogovorjene s to pogodbo, se z dnem uveljavitve sprememb in dopolnitev zakona ali navedenih kolektivnih pogodb začnejo neposredno uporabljati določbe, ki dajejo delavcem večji obseg pravic. Vendar pa v tem sporu ne gre za vprašanje, ali je s KPD/14 določen večji obseg pravic, kot s Podjetniško kolektivno pogodbo, temveč za vprašanje, kaj Podjetniška kolektivna pogodba glede spornega vprašanja sploh določa. Ta pa povsem jasno določa, da se število dni letnega dopusta po kriteriju delovne dobe določi glede na vsakokrat veljavno kolektivno pogodbo dejavnosti. V skladu s Podjetniško kolektivno pogodbo se število dni letnega dopusta po kriteriju delovne dobe določi na podlagi meril, ki jih določa v času odmere letnega dopusta veljavna kolektivna pogodba dejavnosti, ne glede na to, ali je na podlagi veljavne kolektivne pogodbe dejavnosti to število večje ali manjše, kot bi bilo na podlagi KPD/06, ki je veljala v času sklepanja Podjetniške kolektivne pogodbe.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljena razloga nista podana, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.