Jedro

Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz prvega in tretjega odstavka 257. člena KZ-1, ker je spornega dne od takratne direktorice sprejela pooblastilo, da na strani tožene stranke z njo podpiše pogodbo o zaposlitvi, čeprav direktorica takrat do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ni bila upravičena. Postopanje tožnice (tožnica se je pred podpisom sporne pogodbe izrecno obrnila na odvetnico, ker je želela imeti zagotovilo, da bi zadeve potekale pravno korektno,...) ne utemeljuje obstoja naklepnega ravnanja v zvezi s podpisom sporne pogodbe, zaradi česar v njenem ravnanju ni izkazan eden od bistvenih znakov očitanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic, tj. direkten naklep. Zato ni obstajal utemeljen razlog po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 5. 2012, ki jo je tožena stranka dne 10. 7. 2012 podala tožnici, nezakonita, zaradi česar se razveljavi (I. točka izreka); ugotovilo je, da je pogodba o zaposlitvi z dne 23. 5. 2012 še vedno v veljavi, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 5. 2012 še traja z vsemi pravicami in obveznostmi (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v roku 8 dni, pod izvršbo (III. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici za čas od 10. 7. 2012 do vrnitve nazaj na delo priznati delovno dobo in jo prijaviti v vsa obvezna socialna zavarovanja v roku 8 dni, pod izvršbo (IV. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici za obdobje od 10. 7. 2012 dalje do vrnitve na delo iz naslova plač obračunati in po plačilu vseh davkov in prispevkov plačati po 2.361,09 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (V. točka izreka); in toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 4.390,68 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila, pod izvršbo (VI. točka izreka).

2. Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da A.A. ni bila upravičena do sklenitve sporne pogodbe, temveč je bila skladno z določbo 13. člena pogodbe o zaposlitvi upravičena zgolj do ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu, ki odgovarja njeni strokovni izobrazbi in drugi posebni usposobljenosti, to pa v primeru, če ne bi bila ponovno imenovana na delovno mesto direktorice. A.A. in tožnica se pri pravni službi tožene stranke nista pozanimali o pravilnosti ravnanja glede podelitve pooblastila za sklenitev sporne pogodbe o zaposlitvi. O tem dejstvu je bil seznanjen tudi kasnejši direktor B.B.. Vodja službe za pravne, kadrovske in splošne zadeve C.C. je zanikala, da bi bila seznanjena s pravnim mnenjem odvetnice D.D.. Ob upoštevanju njene izpovedbe se lahko zaključi, da tožnici ni dala pravnega mnenja, na katerega bi se lahko utemeljeno zanesla. Zgolj pavšalna razlaga, da je A.A. na tožnico kot svojo namestnico lahko prenesla pooblastila, ki jih je imela kot zakonita zastopnica, ne more predstavljati razloga za tožničino ekskulpacijo. Tožnica je ravnala pri podpisu sporne pogodbe z direktnim naklepom, takšna kršitev pa ima znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz določb prvega in tretjega odstavka 257. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in spremembe). V tej zvezi sodišče ni pojasnilo, zakaj je kljub jasnemu določilu pogodbe o zaposlitvi, da je bila A.A. upravičena do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi šele po izteku mandata, štelo, da se je tožnica upravičeno zanašala na pravno mnenje odvetnice. Tožena stranka se sprašuje, na kakšni pravni podlagi bi lahko njena pravna služba opozarjala takratno direktorico in njeno namestnico na zakonito postopanje glede sklenitve sporne pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je z očitanim ravnanjem hotela pridobiti A.A. protipravno tako premoženjsko kot nepremoženjsko korist, saj novi direktor ne bi ponudil A.A. sklenitev takšne pogodbe. Zgolj stališče Vrhovnega sodišča RS v razveljavitvenem sklepu, da se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo do naklepnega ravnanja tožnice, še ne pomeni, da je bilo potrebno v ponovljenem postopku ugoditi tožbenim zahtevkom. Poleg tega se sodišče v izpodbijani sodbi ni v ničemer opredelilo do tega, do kakšne koristi je bila A.A. sploh upravičena, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Tožena stranka si napačno razlaga 13. člen direktoričine pogodbe o zaposlitvi. Takšna določba ni v ničemer prepovedovala delodajalcu, da predčasno ureja delovnopravno razmerje direktorice za obdobje po izteku mandata. Osnutek sporne pogodbe o zaposlitvi je pripravila odvetnica D.D.. Tožnica se je izrecno obrnila nanjo, saj je želela imeti zagotovilo, da bodo zadeve potekale pravno korektno. Poleg tega tožnica nima pravne izobrazbe, saj je zdravnica, kar pomeni, da ni usposobljena za razreševanje zapletenih pravnih vprašanj. Zato se je na mnenje pravne stroke nedvoumno lahko zanesla. Z direktorico je bil skladno z določbo 15. člena akta o ustanovitvi tožene stranke pristojen sklepati pogodbo o zaposlitvi le predsednik nadzornega sveta. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku, ko je skladno z napotki revizijskega sodišča ponovno presojalo tožbene zahtevke, na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja:

6. Sodišče prve stopnje je v sporu že drugič razsodilo. Pred tem je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 52/2014 z dne 19. 4. 2014 razveljavilo tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče RS je v sklepu navedlo, da se sodišče prve stopnje ni v ničemer opredelilo do vprašanja pravne zmote tožnice pri sklepanju sporne pogodbe, kar lahko izključuje njen direktni naklep, ki predstavlja bistveni subjektivni znak storitve očitanega kaznivega dejanja. Tožnica naj bi ravnala po izrecnem pooblastilu direktorice, ta pa je bila po poteku mandata upravičena, da ji tožena stranka ponudi novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in drugi posebni usposobljenosti. Poleg tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo tudi do vprašanja, če je bila tožnica pravno veljavno pooblaščena za podpis nove pogodbe o zaposlitvi direktorice.

7. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju upoštevalo tako nakazane napotke revizijskega sodišča, ponovno izvedlo dokaze, sprejelo dokazno oceno in odločilo, da je tožena stranka nezakonito izredno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je štelo, da tožnici očitana kršitev delovne obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja, ni dokazana, saj v ravnanju tožnice, ko je podpisala po pooblastilu direktorice sporno pogodbo o zaposlitvi, ni izkazanega nobenega naklepnega ravnanja. Pritožbeno sodišče je takšno ugotovitev v izpodbijani sodbi preizkusilo in se z njo v celoti strinja.

8. Iz pisne odpovedi je razvidno, da je tožena stranka dne 10. 7. 2012 izredno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi na podlagi 110. člena ZDR v zvezi z odpovednim razlogom iz 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi očitala, da je kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz prvega in tretjega odstavka 257. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, ker je dne 23. 5. 2012 od takratne direktorice A.A. sprejela pooblastilo, da na strani tožene stranke podpiše z njo pogodbo o zaposlitvi, čeprav direktorica takrat do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ni bila upravičena. Tožnica je bila v času mandata direktorice A.A. kot njena namestnica pooblaščena za nadomeščanje oziroma zastopanje tožene stranke samo v času odsotnosti direktorice. Tožnica je s podpisom sporne pogodbe zlorabila uradni položaj z namenom, da bi direktorici pridobila premoženjsko korist, ki bi nastala v razliki med plačo (drugo rangirano najvišjo plačo takoj za direktorjem), ki bi jo prejemala po sporni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto direktor področja I - za splošne zadeve, nadzorstvo in kontrolo kakovosti, ter plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu, na katerega bi jo po izteku mandata razvrstil nov direktor. Tožena stranka je zaradi takšne zlorabe uradnega položaja izgubila zaupanje v tožnico, zaradi česar nadaljevanje delovnega razmerja z njo ni več mogoče. 9. Tožena stranka torej očita tožnici kršitev delovne obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja iz določb prvega in tretjega odstavka 257. člena KZ-1. Po navedeni določbi stori kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil kakšno nepremoženjsko korist ali da bi komu prizadejal škodo, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti (prvi odstavek), oziroma uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti (tretji odstavek). Sodišče v delovnem sporu presodi ali je delodajalec, na katerem je skladno z določbo 82. člena ZDR dokazno breme, delavcu tudi dokazal utemeljenost odpovednega razloga, to je kršitev delovne obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja.

10. Vendar pa se kaznivo dejanje iz določbe prvega in tretjega odstavka 257. člena KZ-1 lahko stori samo z direktnim naklepom (tako M. Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV založba Ljubljana, 2002, stran 608). Pri direktnem naklepu gre za obliko krivde, ko se storilec zaveda svojega dejanja (zavestna sestavina direktnega naklepa) in ga tudi hoče storiti (voljna sestavina direktnega naklepa). Pomembno je, da se storilec zaveda vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja oziroma prepovedi svojega ravnanja. Zato ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je posameznik kršil določen predpis, saj je potrebno ugotoviti, če se je tega tudi zavedal. Vendar obstoj zavestne sestavine in s tem samega direktnega naklepa izključuje opravičljiva in neizogibna pravna zmota (31. člen KZ-1), po kateri storilec ne more biti kriv kaznivega dejanja, če iz upravičenih razlogov ni vedel, da je to v nasprotju z zakonom. Seveda pa je vprašanje oblike krivde ter v tej zvezi vprašanje obstoja opravičljive pravne zmote odvisno od konkretno ugotovljenih dejanskih okoliščin storilčevega ravnanja.

11. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je osnutek sporne pogodbe o zaposlitvi direktorice A.A. pripravila odvetnica D.D., ki je imela glede tega pred podpisom pogodbe daljši telefonski razgovor s tožnico. V tej zvezi je D.D. izpovedala, da je za toženo stranko izvajala zadeve s kadrovsko pravnega področja, pri čemer je v preteklosti že pripravljala osnutke pogodb o zaposlitvi in aktov o sistemizaciji delovnih mest. V tej zvezi so se vprašanja tako glede podelitve pooblastila kot glede podpisa pogodbe o zaposlitvi obravnavala na sestanku in v telefonskem razgovoru z odvetnico, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi ob soočenju vodje pravne kadrovske in splošne službe C.C. z direktorico A.A.. Tožnica je izpovedala, da je podpisala sporno pogodbo v dobri veri, saj je bila za podpis pisno pooblaščena s strani direktorice A.A., pred tem je opravila razgovor z odvetnico, pri čemer je potrditev predlagane rešitve dobila tudi s strani vodje pravne, kadrovske in splošne službe. Zato je bila mnenja, da s podpisom pogodbe ni storila ničesar narobe, saj ni mislila drugega, kot rešiti pravno praznino, ki bi nastala s potekom mandata direktorici. Poleg tega tožnica ni bila seznanjena z obstoječo pogodbo o zaposlitvi direktorice oziroma z določbo 13. člena pogodbe, saj je zaupala strokovnemu mnenju odvetnice in vodji pravno, kadrovske in splošne službe. Nenazadnje temu potrjuje tudi dejstvo, da tožnica kot zdravnica ni vešča v pravnih zadevah oziroma, da bi bila kakorkoli usposobljena za razreševanje zapletenih delovnopravnih vprašanj. Še več, tožnica je s tem, ko se je pred podpisom sporne pogodbe izrecno obrnila na odvetnico, želela imeti zagotovilo, da bi zadeve potekale pravno korektno, kar je potrdila v izpovedbi tudi odvetnica.

12. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšno postopanje tožnice ne utemeljuje obstoja naklepnega ravnanja v zvezi s podpisom sporne pogodbe, zaradi česar v njenem ravnanju ni izkazan eden od bistvenih znakov očitanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic, tj. direkten naklep. Tožena stranka tako v sporu že na tej podlagi ni dokazala tožnici obstoj očitanega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato pritožbeno sodišče sprejema odločitev v izpodbijani sodbi, da v konkretnem primeru izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice ni bila zakonita.

13. Pritožbeno sodišče glede na takšno stališče tudi ob preizkusu preostalih pritožbenih navedb ugotavlja, da za drugačno presojo niso pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnica je v zvezi z odgovorom na pritožbo priglasila stroške. Pritožbeno sodišče je odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške, saj njen odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).