Jedro

Ker je tožnica sama že v tožbi zatrjevala, da je bila darilna pogodba navidezna, taka pogodba pa po določbi prvega odstavka 66. člena ZOR med pogodbenima strankama nima učinka, tožbeni zahtevek za razveljavitev navidezne, med pogodbenima strankama neučinkujoče pogodbe, ne more biti utemeljen. Tožba je bila torej nesklepčna, ker utemeljenost tožbenega zahtevka ni izhajala iz dejstev, ki so bila v njej navedena.

Izrek

Revizija proti sodbi se zavrne kot neutemeljena. Revizija proti sklepu se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev darilne pogodbe z dne 3.5.1994, s katero je tožnica podarila tožencu dve parceli v k.o... in za izstavitev za ponoven zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na tožničino ime sposobne listine. Zavrnilo je tudi tožničin predlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve spornih parcel in odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti odločbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji z ustrezno spremembo izpodbijane odločbe ali razveljavitvijo obeh odločb nižjih sodišč in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Očitano procesno kršitev sta po mnenju revizije zagrešili obe sodišči, ker sta razglabljali o kupni pogodbi in ne o oblični darilni pogodbi. Čeprav je bila darilna pogodba z dne 3.5.1994 izkazano fiktivna, pa predstavlja pravni naslov, na podlagi katerega je bil toženec vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik spornih parcel. Prav iz tega razloga je tožnica že v tožbi izrecno opozorila, da sta pravdni stranki v resnici sklenili kupno pogodbo z dogovorjeno in dejansko izplačano kupnino 2.824 DEM. V teku postopka na prvi in pritožbeni stopnji je bilo nesporno ugotovljeno, da je toženec toliko časa pritiskal na tožnico, da je pristala na ponujeno, vendar nezakonito varianto in podpisala darilno pogodbo. Na ta način se je toženec izognil potrebnim formalnostim v zvezi s ponudbo in davkom pri odtujitvi kmetijskega zemljišča. Obe sodišči sta ob sklicevanju na 66. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) prezrli, da je imela navidezna pogodba še kako velik pravni učinek, saj je bila temelj za vpis v zemljiško knjigo. Pogoji za veljavnost druge pogodbe, v obravnavanem primeru torej kupne pogodbe, niso podani, ker so bile izigrane določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih. Deplasirano je stališče sodišča druge stopnje, da je tožnica sama sodelovala pri podpisu darilne pogodbe, saj je bila prepričana, da gre za kupno pogodbo. Ker sta stranki nesporno imeli v mislih in volji sklenitev kupne pogodbe, ne more obveljati darilna pogodba. Vse navedeno pa tudi pomeni, da je posledično nezakonita še odločitev v zvezi z začasno odredbo.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija proti sodbi sodišča druge stopnje ni utemeljena, revizija proti sklepu istega sodišča pa ni dovoljena.

Iz samih tožbenih navedb, iz dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč in tudi iz tožničinih revizijskih navedb izhaja, da je bila darilna pogodba z dne 3.5.1994 navidezna pogodba, da pa sta pravdni stranki glede istega predmeta dejansko sklenili kupno pogodbo in da je bila ta pogodba z izročitvijo parcel v posest in plačilom kupnine tudi realizirana. V taki situaciji je za zavrnitev tožbenega zahtevka za razveljavitev darilne pogodbe zadostovala že samo ugotovitev, da je tožba nesklepčna, kot je pravilno opozorilo sodišče druge stopnje. Zatrjevani razlog grde nehvaležnosti ne utemeljuje tožbenega zahtevka za razveljavitev pogodbe, ki le formalno nosi naziv darilna pogodba, dejansko pa gre za kupno pogodbo. Tak razlog bi utemeljeval le zahtevek za preklic darila in posledično njegovo vrnitev, če bi bilo izkazano, da je res šlo za darilno pogodbo. Ker je tožnica sama že v tožbi zatrjevala, da je bila darilna pogodba navidezna, taka pogodba pa po določbi prvega odstavka 66. člena ZOR med pogodbenima strankama nima učinka, tožbeni zahtevek za razveljavitev navidezne, med pogodbenima strankama neučinkujoče pogodbe, ne more biti utemeljen. Tožba je bila torej nesklepčna, ker utemeljenost tožbenega zahtevka ni izhajala iz dejstev, ki so bila v njej navedena.

Neutemeljen je revizijski očitek sodišču druge stopnje, da naj bi kršilo določbo prvega odstavka 2. člena ZPP, torej odločalo izven mej postavljenega tožbenega zahtevka, s čimer naj bi storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica sama je zatrjevala, da je navidezna pogodba prikrivala kupno pogodbo, zato sta sodišče prve stopnje in posledično tudi sodišče druge stopnje preverjali njene trditve o navideznosti darilne pogodbe, trditve o dejansko sklenjeni kupni pogodbi in vprašanja veljavnosti in učinkovanja tako neodplačnega kot odplačnega pravnega posla. Čeprav bi za zavrnitev tožbenega zahtevka zadostovala že ugotovitev o nesklepčnosti tožbe, širše obravnavanje in pretresanje vseh tožničinih trditev ni bilo v njeno škodo, predvsem pa ni vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve obeh nižjih sodišč. Obe sodišči sta odločali v mejah edinega postavljenega tožbenega zahtevka in ga po temeljiti proučitvi vseh tožničinih trditev zavrnili kot neutemeljenega.

Zmotno je revizijsko stališče o napačni uporabi materialnopravnih določb 66. člena ZOR, ker je darilna pogodba imela pravni učinek, saj je bila temelj za vpis toženčeve lastninske pravice v zemljiško knjigo. Zakon v prvem odstavku navedenega člena določa, da navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama, kar je razumljivo, saj iz neresnične volje pogodba ne more nastati. Lahko pa navidezna pogodba pravno učinkuje nasproti poštenim tretjim osebam, kar jasno izhaja iz tretjega odstavka istega člena, prav tak učinek pa je bil tudi dosežen z njenim vpisom v zemljiško knjigo. Ne glede na povedano pa je potrebno tudi pojasniti, da je ob izkazano veljavno sklenjeni kupni pogodbi (ki jo je prikrivala navidezna darilna pogodba) obstajala tožničina obligacijska obveznost kupcu omogočiti tudi pridobitev lastninske pravice na predmetu kupne pogodbe (prvi odstavek 454. člena ZOR), v obravnavani zadevi torej omogočiti vpis toženčeve lastninske prvice v zemljiško knjigo, to pa je bilo tudi storjeno.

Zmotne so revizijske trditve, da naj bi bilo v postopku na prvi stopnji dokazano, da je šlo za izigravanje takrat veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ul. SRS št. 17/86 p.b., 9/90, 5/91), zaradi česar naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za veljavnost prikrite kupne pogodbe. O tem v sodbi sodišča prve stopnje ni nobenih ugotovitev iz preprostega razloga, ker je tožnica šele v pritožbi začela zatrjevati, da je šlo za izigravanje navedenega zakona, ker ni bil izveden postopek z obvezno ponudbo pred prodajo kmetijskega zemljišča. V postopku na prvi stopnji je tožnica svoj tožbeni zahtevek utemeljevala le z zatrjevano grdo nehvaležnostjo. Zato so povzete nove pritožbene trditve predstavljale uveljavljanje nove dejanske in pravne podlage tožbenega zahtevka, kar predstavlja spremembo tožbe, ta pa je glede na določbo prvega odstavka 190. člena ZPP mogoča le do konca glavne obravnave. Pritožbenemu sodišču se zato niti ni bilo treba posebej ukvarjati s takimi novimi pritožbenimi trditvami. Ker je kljub temu nanje odgovorilo, je revizijski očitek o deplasiranosti odgovora, da je tožnica sama sodelovala pri sklenitvi take kupne pogodbe, neumesten. Odgovor pritožbenega sodišča pa je tudi materialnopravno pravilen, saj je bil za izpodbijanje kupne pogodbe za kmetijsko zemljišče, sklenjene brez predhodne obvezne ponudbe, po 28. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih aktivno legitimiran le prikrajšani predkupni upravičenec, ne pa tudi sopogodbenik, ki je tako pogodbo sklenil. Zato se tožnica ne more utemeljeno sklicevati na drugi odstavek 66. člena ZOR, po katerem velja v navidezni pogodbi prikrita pogodba samo, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, podan pa tudi ni uradno upoštevni revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je bilo tožničino revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje in posledično tudi priglašene revizijske stroške na podlagi 393. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno.

Tožničino revizijo proti sklepu sodišča druge stopnje o zavrnitvi njene pritožbe proti sklepu sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega predloga za izdajo začasne odredbe je revizijsko sodišče na podlagi četrtega odstavka 400. člena ZPP v zvezi s 392. členom ZPP in 14. členom Zakona o izvršilnem postopku zavrglo kot nedovoljeno, saj Zakon v izvršilnem postopku v 9. členu izrecno določa, da proti pravnomočni odločbi, izdani v postopku izvršbe in zavarovanja, revizija ni dovoljena.