Jedro

V upravno sodni praksi se določbe 29. točke 3. člena ZDen v delu, kolikor se nanaša na ustrezno nadomestno zemljišče, ne razlaga v povezavi s prvim odstavkom 72. člena ZDen.

Prvostopenjski organ nadomestnega zemljišča, katerega vrednost je ugotovil v višini 6.025,00 DEM, ni upošteval kot odškodnine, dane za podržavljeno premoženje, ki se pri denacionalizaciji upošteva tako, kot določa prvi odstavek 72. člena ZDen. Pač pa je, upoštevajoč vrednost tega – nadomestnega - zemljišča ter vrednost podržavljenega zemljišča v višini 32.279,00 DEM, ugotovil delež neustreznosti v višini 81,3 % ter glede na to priznal prejšnjemu lastniku vrnitev lastninske pravice na v takem deležu, tj. 81,3 %. Prvostopenjski organ je odločil ob pravilni uporabi določb ZDen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se v korist pokojnega A.A. kot upravičenca vzpostavi lastninska pravica na nepremičnini s parc. št. 2240 k.o. ..., barjanski travnik, v deležu do 17714/21789 (v 1. točki izreka) ter da je zavezanec za vrnitev Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju SKZG) dolžan izročiti nepremičnino v last upravičencu in posest tožniku kot skrbniku za posebni primer z dnem pravnomočnosti te odločbe (v 2. točki izreka), navedla, da bo o zahtevku za odškodnino zaradi manjvrednosti vrnjene parcele št. 2240 k.o. Vič odločeno v nadaljevanju postopka z dopolnilno odločbo (v 3. točki izreka) in da je pravnomočna odločba podlaga za vknjižbo lastninske pravice pri denacionalizirani nepremičnini v korist upravičenca, ki jo izvede zemljiška knjiga po uradni dolžnosti (v 4. točki izreka) ter ugotovila, da stroški postopka niso bili zaznamovani (v 5. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ o vračilu podržavljenega kmetijskega zemljišča s parc. št. 1039 travnik v izmeri 21.789 m2 odločil v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča I U 1381/2011 z dne 17. 4. 2012 (v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 267/2012 z dne 14. 6. 2012), s katero je bila odpravljena v prejšnjem postopku izdana odločba z dne 27. 7. 2010, ker je organ pri odločanju nepravilno upošteval denarno odškodnino v višini 21.773,00 DIN, ki predstavlja 1,17 % vrednosti podržavljenega zemljišča, ob tem ko se po prvem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) denarne odškodnine, dane ob podržavljenju, upoštevajo le, če presegajo 30 % vrednosti podržavljenega zemljišča (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi U 1043/92 z dne 7. 12. 1994). V ponovnem postopku je organ upošteval že ugotovljeni vrednosti podržavljene parcele št. 1039 (32.279,00 DEM) in v odškodnino danega zemljišča parc. št. 1317 k.o. ... (6.025,00 DEM); ker vrednost v nadomestilu danega zemljišča v primerjavi z vrednostjo podržavljenega zemljišča znaša 18,7 %, je zaključil, da to pomeni, da upravičencu pripada še 81,3 % parcele 2240 k.o. ... (v času podržavljenja parc. št. 1039), to je 17.714 m2. Glede na to je ugotovil, da je možno vračilo zemljišča parc. št. 2240 v deležu do 17714/21789. Upravni organ je s svojimi ugotovitvami z dopisom z dne 8. 8. 2012 seznanil tožnika in zavezanca za vračilo v naravi ter jima dal možnost izjave. SKZG v odgovoru predlaganemu vračilu parc. št. 2240 ni nasprotoval, tožnik pa je podal ugovore, kakršni so bili že v dotedanjih postopkih presojani kot neutemeljeni ter jih tako pri odločanju kot nerelevantnih ni mogel upoštevati.

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 24. 4. 2013 pritožbi tožnika delno ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa v 5. točki izreka ter navedlo, da bo o stroških postopka na prvi stopnji izdan poseben sklep, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo.

Tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe zakona ter bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da je v postopku zahteval razpis ustne obravnave z zaslišanjem predlaganih prič, vendar organ njegovemu predlogu nezakonito ni sledil. Meni, da je tudi v ponovnem postopku organ zakon uporabil nepravilno, saj pri odločanju ni upošteval le denarne odškodnine, dane za podržavljeno premoženje, medtem ko je odškodnino v obliki nadomestnega premoženja upošteval; po mnenju tožnika pa navedene odškodnine organ ne bi mogel upoštevati, saj skupaj z denarno odškodnino ne dosega 30 % vrednosti podržavljenega premoženja. Pri uporabi prvega odstavka 72. člena ZDen namreč prideta v poštev obe odškodnini, to je v obliki neustreznega nadomestnega zemljišča in denarna odškodnina. Njun seštevek po izračunih tožnika pa znaša 20,01 % ter skupna odškodnina tako ne dosega 30 % in gre za bagatelno odškodnino, kot je ugotovilo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995, in se je zato ne upošteva. Tako pa je tožnik v postopku pred prvostopenjskim organom tudi vseskozi zahteval. Tožnik se tudi ne strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da stroški postopka niso bili zaznamovani, saj je tožnik napovedal priglasitev stroškov, ni pa jih še specificiral. Tudi organ druge stopnje pa se pri obravnavi njegove pritožbe v zvezi s stroški postopka ni pravilno pravno opredeljeval. Tožnik priglaša stroške (iz naslova izgube časa za pripravo vlog, pritožb, tožb, odgovorov, pojasnil, iskanja dokazov) pred upravnimi organi ter naslovnim in Vrhovnim sodiščem v višini 3.600,00 EUR, ter za sestavo te tožbe v višini 200,00 EUR in stroške v zvezi z zadevo I U 611/2013 v višini 220,00 EUR. Če bo tožniku sodišče v sodbi priznalo bistven del stroškov, je kot nadomestilo pripravljen sprejeti samo polovični del teh stroškov (kateri tako znesejo zgolj 100,00 EUR na leto). V nasprotnem primeru bo za preostale celotne stroške in škode, povzročene na času, denarju, osebnem ter družinskem razvoju ter povzročene s strani uradnikov, ki se odražajo v manipulacijah ter nerazumnih rokih reševanja, prisiljen vložiti tožbo po 26. členu Ustave. Sodišču tožnik predlaga, naj njegovi tožbi ugodi ter izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravi ter odloči, da je zavezanec SKZG dolžan izročiti v last upravičencu ter v posest tožniku parcelo 2240 k.o. ... v celoti, da bo o odškodnini zaradi manjvrednosti vrnjene parcele odločeno v nadaljevanju postopka z dopolnilno odločbo ter da znaša pavšalni znesek za stroške postopka 2.010,00 EUR, ki ga izplača Slovenska odškodninska družba d.d.. V dokazne namene se tožnik sklicuje na spisno dokumentacijo v predmetni upravni zadevi, predlaga vpogled v spise Upravnega sodišča U 1080/2000, U 2712/2006, U 146/2008, I U 1381/2011, predlaga sklic ustne obravnave ter svoje zaslišanje in zaslišanje toženke ter upravne delavke na upravni enoti B.B. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

C. kot prizadeta stranka na tožbo ni odgovoril. Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik izpodbija odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa. Vendar je le s prvostopenjsko odločbo kot oblastvenim posamičnim aktom, izdanim v okviru izvrševanja upravne funkcije, in ki je v točkah 1 do 4 izreka postala tudi dokončna, odločeno o tožnikovi pravici; zato je zgolj ta odločba ter v navedenem obsegu lahko predmet upravnega spora (2. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Drugostopenjska odločba ne more biti predmet upravnega spora, ker z njo namreč ni dokončno odločeno o pravicah, obveznostih oziroma pravnih koristih tožnika oziroma drugih oseb (v delu izreka je odločeno o zavrnitvi pritožbe, v delu izreka pa je odpravljena odločitev o stroških postopka ter zadeva v tem delu vrnjena v ponovni postopek prvostopenjskemu organu). Glede na to je sodišče kot predmet tega upravnega spora štelo le prvostopenjsko odločbo.

V zadevi je sporno, ali nadomestna zemljišča, ki so bila dana prejšnjim lastnikom, katerim so bila zemljišča podržavljena na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in nasl., v nadaljevanju TZIKZ), in ki je naveden kot podlaga za denacionalizacijo v 29. točki 3. člena ZDen, štejejo med odškodnine, dane za podržavljeno premoženje, ki se po prvem odstavku 72. člena ZDen pri odločanju o denacionalizaciji upoštevajo le, če so presegle 30 % vrednosti podržavljene nepremičnine.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da prvostopenjski organ nadomestnega zemljišča, parc. št. 1317 k.o. ..., katerega vrednost je ugotovil v višini 6.025,00 DEM (ki ni sporna), ni upošteval kot odškodnine, dane za podržavljeno premoženje, ki se pri denacionalizaciji upošteva tako, kot določa prvi odstavek 72. člena ZDen. Pač pa je, upoštevajoč vrednost tega – nadomestnega - zemljišča ter vrednost podržavljenega zemljišča s parc. št. 1039 k.o. ..., tj. v višini 32.279,00 DEM (ki prav tako ni sporna), ugotovil delež neustreznosti (vrednost podržavljenega v primerjavi z nadomestnim zemljiščem) v višini 81,3 % ter glede na to priznal prejšnjemu lastniku vrnitev lastninske pravice na parc. št. 2240 k.o. ... v takem deležu, tj. 81,3 % oziroma 17714/21789. Po presoji sodišča je organ odločil ob pravilni uporabi določb ZDen.

Sodišče ugotavlja, da TZIKZ sicer govori o odškodninah, danih lastnikom arondiranih zemljišč oziroma da ima lastnik, ki je kmet, pravico, da dobi v odškodnino ustrezno zemljišče itd. (56. in 57. člen). Vendar se v upravno sodni praksi določbo 29. točke 3. člena ZDen - po kateri so upravičenci do denacionalizacije tisti prejšnji lastniki, katerim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi TZIKZ, ki niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč – razlaga v pomenu, da je upravičenost do denacionalizacije podana, če ni bilo dano „ustrezno nadomestno zemljišče“ (ki je v upravno sodni praksi uveljavljeni pravni standard, oblikovan ob analogni uporabi določbe drugega odstavka 90. člena ZDen ter njeni razlagi z arg. a contrario, po katerem se za ustrezno nadomestno zemljišče šteje tisto, ki je preseglo 70 % vrednosti podržavljenega zemljišča), in sicer v obsegu neustreznosti, to je za tak delež, za kakršnega vrednost podržavljenega zemljišča presega vrednost nadomestnega zemljišča. Tako npr. sodba tega sodišča U 1244/2002 z dne 10. 7. 2003, potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 1069/2003 z dne 25. 5. 2005, sodba Vrhovnega sodišča U 1043/1992 z dne 7. 12. 1994, sodba Upravnega sodišča U 1383/2002 z dne 9. 4. 2003. Glede na navedeno se torej v upravno sodni praksi določbe 29. točke 3. člena ZDen v delu, kolikor se nanaša na ustrezno nadomestno zemljišče, ne razlaga v povezavi s prvim odstavkom 72. člena ZDen.

Po navedenem v prejšnji točki po presoji sodišča tožnik brez podlage ugovarja, da bi organ pri odločanju o denacionalizaciji – in ob uporabi prvega odstavka 72. člena ZDen - ne mogel upoštevati (ob tem ko že ni upošteval denarne odškodnine) niti odškodnine v nadomestnih zemljiščih, ker celotna dana odškodnina znaša manj kot 30 % (kar sicer ni sporno). Prav tako se po presoji sodišča tožnik tudi ne more z uspehom sklicevati na odločbo Ustavnega sodišča U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995, saj kolikor odločba obravnava prvi odstavek 72. člena ZDen, Ustavno sodišče zgolj zagovarja in argumentira stališče, da s to določbo zakon ni vzpostavil neenakosti med tistimi, ki so ob denacionalizaciji dobili odškodnino v višini do 30 % vrednosti stvari, in tistimi, ki so dobili višjo odškodnino, saj se odprava krivic ne izvaja po pravilih civilnega prava ter je zakonodajalec s tem le vzpostavil socialno vrednotenje na temelju distributivne pravičnosti, kjer je neenakost dovoljena, če za to obstojijo splošno sprejemljivi temelji - tak splošen temelj pa je podan, če gre za nadomestilo, ki je pretežno simbolične narave. Vendar kot že navedeno se v upravno sodni praksi določbe 29. točke 3. člena ZDen ne razlaga v povezavi s prvim odstavkom 72. člena ZDen, in tudi odločba Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje tožnik, po mnenju sodišča za to ne daje podlage.

Sodišče tožniku tudi ne pritrjuje, da bi organ kršil pravila postopka, ker pred odločitvijo v zadevi ni razpisal ter opravil ustne obravnave z zaslišanjem prič. Izpodbijana odločba je bila, kot iz nje ter dokumentacije v zadevi izhaja, izdana v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 1381/2011 z dne 17. 4. 2012. Po pravnem mnenju te sodbe se pri določanju deleža neustreznosti nadomestnega glede na podržavljeno zemljišče, ki je podlaga za odločitev o vrnitvi podržavljenega zemljišča v ustreznem idealnem lastninskem deležu, dane denarne odškodnine ne upošteva. Glede na to je moral prvostopenjski organ, ki je že z odločbo, izdano v prejšnjem postopku (z dne 27. 7. 2010), ugotovil delež neustreznosti, tega le še korigirati glede dane denarne odškodnine. Za to pa organu tudi po presoji sodišča ni bilo potrebno dopolnjevati ugotovitvenega postopka (z zaslišanjem prič) in tudi ne opraviti ustne obravnave, saj je bilo načelu zaslišanja stranke v celoti zadoščeno s tem, da je organ strankam v postopku predočil novi izračun deleža neustreznosti nadomestnega zemljišča ter podal predlog odločitve, kar je storil v dokumentu z dne 8. 8. 2012, o katerem so se stranke tudi imele možnost izjaviti (po podatkih spisa se je o tem izjavil tudi tožnik, v dopisu z dne 30. 8. 2012). Kot iz izpodbijane odločbe izhaja, pa bo o tožnikovem zahtevku zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine še odločeno v nadaljevanju postopka z dopolnilno odločbo (3. točka izreka) ter bo v zvezi z odločanjem o navedenem zahtevku morebitne potrebne dokaze organ še lahko izvedel. Kolikor pa se tožnik sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 267/2012 z dne 14. 6. 2012 ter navaja, da tudi iz napotkov tega v zvezi z izvršitvijo pravnomočne sodbe izhaja, da je v ponovnem postopku treba odločiti o spornih vprašanjih, kar bi po njegovem mnenju terjalo razpis ustne obravnave, sodišče odgovarja, da navedeni sklep, s katerim je bila kot nedovoljena zavržena revizija zoper sodbo tega sodišča I U 1381/2013 z dne 17. 4. 2012, napotkov za ponovni postopek ne vsebuje, in za to v zakonu tudi ni podlage. Stališč glede vodenja postopka pa tudi ne vsebuje prej omenjena sodba, saj je sodišče v prejšnjem postopku izdano prvostopenjsko odločbo odpravilo zaradi kršitev materialnega prava. Vodenje poteka ugotovitvenega postopka je bilo tako stvar uradne osebe, ki je bila pri tem vezana na postopkovna pravila ZUP (145. člen). Kršitev pravil postopka v zvezi z vodenjem ugotovitvenega postopka (izvajanje dokazov, oprava ustne obravnave, možnost izjave) pa sodišče, kot je že navedlo, ni ugotovilo.

Na tožbene navedbe, da se tožnik ne strinja z ugotovitvijo prvostopenjske odločbe, da stroški postopka niso bili zaznamovani, sodišče odgovarja, da je bila z drugostopenjsko odločbo navedena (5.) točka izreka odpravljena, zadeva pa smiselno vrnjena organu prve stopnje, da bo o tem ponovno odločil. Ker ni dokončne odločitve o stroških postopka, kot že navedeno v 7. točki obrazložitve, stroški upravnega postopka v tem upravnem sporu ne morejo biti predmet meritorne odločitve; predmet upravnega spora bo lahko v ponovnem postopku o tem izdan upravni akt, ko bo dokončen, če tožnik z njim ne bo zadovoljen. Prvostopenjskemu organu pa je drugostopenjski organ v svoji odločbi tudi dal izčrpne napotke ter ga pravilno napotil na uporabo 114. člena ZUP, ki jo je logično treba uporabiti, saj je v ZUP to edina določba o stroških v postopku, v katerem je udeleženih več strank z nasprotujočimi si interesi, za kar v denacionalizacijskih postopkih tudi gre.

Kot je sodišče že navedlo, stroški upravnega postopka v tem upravnem sporu ne morejo biti predmet meritorne odločitve. To pa ne velja zgolj za preizkus zakonitosti odločitve, ki ga sodišče v tem primeru ne more opraviti, pač pa tudi za odločanje o stvari sami, saj je v 65. člen ZUS-1 zakonsko pooblastilo sodišču za odločitev o stvari sami vezano na predhodno odpravo odločbe upravnega organa (razen če bi šlo za molk organa, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre). Kar pomeni, da sodišče tudi ne more odločati o zahtevku za povrnitev stroškov upravnega postopka, ki ga je postavil tožnik v tožbi. Kolikor se njegov zahtevek nanaša na predhodne sodne postopke (pred tem in Vrhovnim sodiščem), pa tudi o teh stroških v tem postopku ni mogoče odločati, kajti povrnitev stroškov sodnega postopka je treba uveljavljati v vsakem posameznem postopku; o tožnikovem stroškovnem zahtevku v zadevi I U 611/2013 pa je sodišče tudi že odločilo s sklepom z dne 24. 5. 2013. Ker je po navedenem sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Predlaganih dokazov sodišče kot nepotrebnih ni izvedlo, saj je moglo odločiti po proučitvi spisne dokumentacije upravnih spisov v zadevi in preizkusu v upravnem postopku izvedenih dokazov.

O tožnikovem zahtevku za povrnitev stroškov tega sodnega postopka pa je sodišče odločilo (ter ga smiselno zavrnilo) na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.