Jedro

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe skušala navedene nepravilnosti sanirati tako, da je navajala predpise Občine B. (odlok in pravilnik), ki so podlaga za odmero obveznosti, pri čemer pa uporabljenih določb odloka in pravilnika ni navedla. V izpodbijani odločbi tudi ni obrazloženo, kako se obračuna delež k primarni kanalizaciji. Po presoji sodišča zato taka obrazložitev ni zadostna. Vsaka odločba, ki stranki nalaga obveznost plačila, mora temeljiti na ustreznem predpisu, obenem pa mora biti ta odločba obrazložena tako, da jo zavezanec lahko preveri in ugotovi, kaj se mu zaračunava. Sklicevanje na predpis, brez podrobne obrazložitve, je pomanjkljivost, ki stranki onemogoča učinkovito pravno varstvo.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožeči stranki zasegla 3101 kosov hlač BOSS (100 % bombaž), tarifne oznake 6203 KNCT, predloženih Izpostavi A. kot namembnemu carinskemu organu z ECL K-11 št... z dne 24. 8. 2002 Izpostave B, prijavljeno pri Izpostavi A. s skupno prijavo K-10 št... z dne 26. 8. 2002, z računom dobavitelja - tožeče stranke št... z dne 21. 8. 2002, do pravnomočne odločitve sodišča. Blago se hrani v skladu s carinskimi predpisi, ki veljajo za carinsko skladiščenje blaga (točka 1. in 2. izreka izpodbijane odločbe), glede stroškov hrambe in ohranjanja blaga v času začasnega zasega pa odločila, da veljajo določbe 17. člena Zakona o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine (Uradni list RS, št. 30/01, v nadaljevanju ZCUKPIL) (točka 3. izreka izpodbijane odločbe). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bila dne 8. 10. 2002 obveščena, da je imetnik pravice vložil tožbo zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine, zato je tožena stranka na podlagi 11. člena ZCUKPIL izdala odločbo o zasegu blaga do pravnomočne odločitve sodišča. Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Uveljavlja kršitev ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave RS, to je pravico do enakega varstva pravic in pravico do pravnega sredstva. Ob tem navaja odločbo Ustavnega sodišča št. Up-60/00 z dne 13. 7. 2000. Po mnenju tožeče stranke je tožena stranka absolutno kršila pravila postopka, ker stranki ni bila dana možnost sodelovanja v postopku pred izdajo odločbe. V skladu s 154. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do 52/02, v nadaljevanju ZUP) je potrebno sklicati ustno obravnavo, kolikor je odločba vročena dvema strankama z nasprotujočimi si interesi, česar pa tožena stranka ni storila. Smisel glavne obravnave je dokazovanje, predmet dokazovanja pa materialna resnica. Dokazi so samo sredstvo za ugotavljanje dejstev, resnica (materialna) pa samo njihov atribut (to je atribut za dejstva, ki jih je treba ugotoviti). Carinarnica ne more ugotoviti materialne resnice na enostransko ugotovljenih dejstvih brez sodelovanja stranke. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe, v zvezi s tožnikovim uveljavljanjem kršitev ustavnih pravic in temeljnih svoboščin, pa meni, da je bil postopek izveden pravilno in zakonito. Blago je bilo začasno zadržano na osnovi utemeljenega suma, da je ponarejeno in nato zaseženo. Ali je blago res ponarejeno, pa bo imetnik pravice dokazoval pred sodiščem, kjer bo tudi tožnik uveljavljal svoje pravice in pravno zavarovane koristi. Za carinski organ, ki ga 4. člen ZCUKPIL pooblašča za odločanje na podlagi tega zakona in zakona, ki ureja postopke carinskih organov v zvezi z določitvijo carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga je pomembno le dejstvo, da je določena blagovna znamka v Republiki Sloveniji zaščitena, saj je le v tem primeru pristojen za ukrepanje na podlagi določbe ZCUKPIL. To pomeni, da se zaščita blagovne znamke izvaja le, kadar gre za ponarejeno blago, ki je s tako blagovno znamko označeno. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka na odgovor tožene stranke ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem sporu prijavilo z vlogo št... z dne 18. 12. 2002. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidna pravna podlaga za izdajo odločbe, navedena so ugotovljena pravno relevantna dejstva, ki izdajo odločbe skladno z njeno pravno naravo narekujejo. Tudi po presoji sodišča so se stekli pogoji za izdajo odločbe po 11. členu ZCUKPIL. Po navedeni določbi carinski urad v primeru, če imetnik pravice vloži tožbo v skladu z 9. členom tega zakona, po pooblastilu Generalnega carinskega urada nemudoma, najpozneje pa v petih delovnih dneh od dneva, ko je Generalni carinski urad prejel obvestilo o vloženi tožbi, izda odločbo o zasegu blaga do pravnomočne odločitve sodišča. Sodišče kot neutemeljene zavrača tožnikove navedbe, ki se nanašajo na kršitev pravil postopka. Po presoji sodišča je ukrep in izdaja odločbe po 11. členu ZCUKPIL samostojna pravna celota, ki daje podlago za v tem primeru izpodbijano odločbo, v trenutku, ko so izpolnjeni pogoji iz navedene določbe. Določbe ZCUKPIL-a omogočajo učinkovito uveljavljanje pravic intelektualne lastnine, v primerih, ko carinski organi pri svojem delu naletijo na blago, s katerim bi se lahko kršile pravice intelektualne lastnine. Gre za nujne ukrepe, pri katerih je carinski organ vezan na zakonsko določene roke. Po mnenju sodišča gre v obravnavanem primeru za skrajšani ugotovitveni postopek, ker za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev oziroma za uveljavitev in zavarovanje strankinih pravic oziroma pravnih koristi, ni treba opraviti kakšnega dejanja v postopku, ki ga po določbah ZUP lahko opravi organ samo na ustni obravnavi. Določba 11. člena ZCUKPIL določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za zaseg blaga. Po presoji sodišča so bili ti pogoji v obravnavanem primeru izpolnjeni, zato tudi zaslišanje strank ni bilo obvezno. Tožeča stranka je v tožbi predlagala zgolj opravo glavne obravnave, dokaznih predlogov ni predlagala ne v tožbi, ne na glavni obravnavi, na glavni obravnavi je opozorila le na to, da tožeča stranka ni prava oseba, ki bi ji moralo biti blago zaseženo, ker je po mnenju tožeče stranke to špedicija A., ki je prejela blago v tranzitu oziroma špedicija B. d.o.o., ki je bila prejemnik blaga in je blago tudi uskladiščila v kraju A. Istočasno tožnik potrdi, kar je navedel že v tožbi, tudi na glavni obravnavi, da je tožnik lastnik zaseženega blaga. Zato tudi po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zasegla sporno blago tožeči stranki kot lastniku. Tožbeni ugovori so neutemeljeni. Sodišče v postopku zatrjevanih kršitev ustavnih pravic in temeljnih svoboščin ni našlo.

Glede na povedano je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.