Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da gre v tožničinem primeru za zaplet, pri katerem je odškodninska odgovornost zdravnika in zdravstvene ustanove izključena. Pojasnilna dolžnost je bila namreč pravilno izpolnjena. Tožnica je pristala na poseg, čeprav je bila, po dokazno podprti ugotovitvi sodišča prve stopnje, vnaprej opozorjena na možnost nastanka zapleta. Neutemeljena je pritožbena trditev, da tožničina privolitev ni bila veljavna. Bistveno je, da je bila tožnica, po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, na pregledu nekaj mesecev pred spornim posegom seznanjena z naravo posega in njegovimi posledicami ter zdravljenjem, in da je bil to že tožničin četrti istovrstni poseg. Če je tožnica privolitveni obrazec dobila v podpis šele tik pred posegom, torej ne more biti odločilno. Enako velja za pritožbeno trditev, da obrazca pred podpisom ni prebrala. Tožnica namreč ne trdi, da je obrazec vseboval kakšno takšno okoliščino, s katero prej ni bila seznanjena, predvsem pa ne trdi, da na poseg ne bi pristala, če bi ta obrazec prebrala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo od toženke zahtevala plačilo 23.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožnici pa je naložilo, da mora toženki povrniti 71,11 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da ji je operater pri toženkinem zavarovancu med operacijo 1. 3. 2017 povzročil poškodbo nervus safenusa na desni nogi. To izhaja iz izvida dr. A. A. z dne 26. 4. 2017, poškodbo pa je potrdila tudi preiskava EMG v SB ... 4. 7. 2017. Če bi sodišče upoštevalo tožničin predlog in angažiralo komisijo za izvedenska mnenja, bi tudi ta gotovo potrdila, da gre v obravnavanem primeru za poškodbo in ne zgolj za zaplet. Izvedenec, ki ga je določilo sodišče, se namreč ni upal zoperstaviti dr. B. B. Nadalje tožničino tezo potrjuje izpoved njene osebne zdravnice dr. C. C. in mnenje invalidske komisije ZPIZ z dne 30. 7.2 2018. Končno niti v opisu operativnega posega ni navedeno, da naj bi med operacijo prišlo do zapleta. Operater očitno sploh ni opazil, da je poškodoval živec. Tožničina privolitev v operativni poseg ni bila pravilna, ker je tožnica ni prebrala, saj jo je dobila v podpis šele v operacijski dvorani. Ni res, kar navaja izvedenec, da poškodba živca ni bila objektivno ugotovljena. Temu nasprotujeta izvid U. Z. in mnenje dr. A. A. Sicer pa, če izvedenec trdi, da poškodba pri tožnici ni dokazana, potrjuje, da je šlo za poškodbo. Ker operater ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, odgovarja krivdno, toženkin zavarovanec pa objektivno. Takšna poškodba ne more biti zaplet. Drugačno stališče izpodbijane sodbe je zmotno, sicer pa so njeni razlogi nejasni in sami s seboj v nasprotju. Tožnica nasprotuje tudi odmeri stroškov postopka. Stranskega intervenienta ni bilo na narokih, niti ni računa za fotokopije.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevanih procesnih kršitev, niti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero neopredeljeno meri pritožba. Izpodbijana sodba je namreč jasno in izčrpno obrazložena, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Sodišče ni spregledalo nobenega odločilnega dejstva, svojo presojo pa je oprlo na ustrezno materialnopravno podlago. K dejanskim in pravnim zaključkom izpodbijane sodbe tako ni treba ničesar bistvenega dodati.

6. Odgovornost za obravnavo škodo bi lahko bila zgolj krivdna, kot je tožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, in ne objektivna, kot zmotno meni pritožba. Sicer pa v obravnavanem primeru odškodninska odgovornost toženke in njenega zavarovanca ni podana. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je bil sporni poseg pri tožnici izveden lege artis in da med operacijo ni prišlo do zatrjevane poškodbe živca. Slednjo bi bilo mogoče dokazati le s preiskavo EMG, ki pa pri tožnici zaradi edemov spodnjih okončin ni dala uporabnih rezultatov. Tožnica se zato s sklicevanjem na izvid z dne 4. 7. 2017 ne more zoperstaviti mnenju izvedenca, da zatrjevana poškodba živca ni bila objektivno ugotovljena. Tudi izvid dr. A. A. z dne 26. 4. 2017 vsebuje le subjektivno oceno te zdravnice o vzroku za tožničine težave in zato nima zadostne dokazne teže. Enako velja za izpoved tožničine osebne zdravnice. Tožničine teze, da je do poškodbe živca prišlo med operacijo, ne podpira niti mnenje invalidske komisije, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Tožničine pomisleke glede pravilnosti izvedenskega mnenja dr. D. D. je v sodbi prepričljivo zavrnilo. Končno je brez podlage tudi pritožbeno sklepanje, da mnenje izvedenca, po katerem zatrjevana poškodba ni dokazana, v resnici pomeni, da je do poškodbe prišlo, le dokazati je ni mogoče. 7. Izvedenec je tožničine težave (otekanje in občutek težkih nog, mravljinčenje, bolečine v golenih, šepajočo hojo) zanesljivo pripisal tožničinim boleznim (varikoznemu sindromu in degenerativnim spremembam ledvene hrbtenice), čemur pritožba ne oporeka. Motnje občutljivosti kože operirane okončine pa so po mnenju izvedenca posledica poškodbe senzoričnih živcev zaradi brazgotinjenja na mestu odstranjenih varic. Ta poškodba torej ni nastala med operacijo zaradi nepazljivosti operaterja, ampak med zdravljenjem kot neželena posledica posega, ki je kljub predvidljivosti (pri ponovnih posegih te vrste se pojavi kar v 75 % primerov) ni bilo mogoče preprečiti.

8. Sodišče prve stopnje je torej pravilno sklepalo, da gre v tožničinem primeru za zaplet, pri katerem je odškodninska odgovornost zdravnika in zdravstvene ustanove izključena. Pojasnilna dolžnost je bila namreč pravilno izpolnjena. Tožnica je pristala na poseg, čeprav je bila, po dokazno podprti ugotovitvi sodišča prve stopnje, vnaprej opozorjena na možnost nastanka zapleta. Neutemeljena je pritožbena trditev, da tožničina privolitev ni bila veljavna. Bistveno je, da je bila tožnica, po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, na pregledu nekaj mesecev pred spornim posegom seznanjena z naravo posega in njegovimi posledicami ter zdravljenjem, in da je bil to že tožničin četrti istovrstni poseg. Če je tožnica privolitveni obrazec dobila v podpis šele tik pred posegom, torej ne more biti odločilno. Enako velja za pritožbeno trditev, da obrazca pred podpisom ni prebrala. Tožnica namreč ne trdi, da je obrazec vseboval kakšno takšno okoliščino, s katero prej ni bila seznanjena, predvsem pa ne trdi, da na poseg ne bi pristala, če bi ta obrazec prebrala.

9. Sodišče prve stopnje je po navedenem tožničin odškodninski zahtevek pravilno zavrnilo. Posledično ji je pravilno naložilo tudi povračilo toženkinih pravdnih stroškov. Dejstvo, da obrazložitev stroškovne odločitve očitno pomotoma omenja stranskega intervenienta, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe, saj gre za očitno pisno pomoto, ki jo je kadarkoli mogoče odpraviti z ustreznim popravnim sklepom. Prav tako ni odločilno, da toženka ni predložila računa za stroške kopiranja, upoštevaje neznatnost priglašenih stroškov iz tega naslova ter njihovo splošno znano višino.

10. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker je tožnica s pritožbo propadla, mora svoje pritožbene stroške kriti sama. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).