Jedro

Dolžnikova posest premičnine ne izkazuje njegove lastninske pravice na njej.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da izvršba na premičnino – avtobus znamke Mercedez Benz 0 350, registrska oznaka X, identifikacijska številka: 000, v izvršilnem postopku In 22/2013, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Kranju, ni dopustna. Tožencu je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 3342,05 EUR v 15 dneh, sicer pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec se zoper to sodbo pritožuje, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da tožba ni bila preuranjena in je bila vložena v zakonsko določenem roku. Iz pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Kranju In 22/2013 izhaja, da se vlaga zoper sklep v celoti, zato naj bi bil napačen argument sodišča, da je sklep 6. 3. 2015 postal v točki I. izreka pravnomočen, ker se tožena stranka zoper I. točko sklepa ni pritožila. Sodišče bi moralo po njegovem kot predhodno vprašanje posebej ugotavljati, zoper kateri del je tožena stranka vložila pritožbo. Potrdilo sodišča, ki je bilo predloženo prepozno na prvem naroku, tega ne more spremeniti. Zanika, da je med strankama nesporno, da je izvršitelj 18. 2. 2013 vozilo dolžniku zarubil. Ločiti je treba začetek učinkovanja rubeža, ki je nesporno 18. 2. 2013, ter sam trenutek rubeža 15. 2. 2013. Nadalje pritožnik navaja, da je S. M. januarja 2016 tožeči stranki plačal zadnji obrok lizinga, zato ta ni več lastnica vozila in nima več pravnega interesa za tožbo. Meni, da ni res, da ni zatrjeval, da dolžnik ni lastnik spornega vozila. Ravno nasprotno, zatrjeval je, da naj tožeča stranka dokaže lastništvo. Dolžnik je v dogovoru s tretjim, tj. tožečo stranko želel oškodovati upnika in je začel z odtujevanjem premoženja. Dolžnik je imel vozilo v posesti in uporabi po lizing pogodbi, pogodba je bila prekinjena, vozilo odvzeto in dano novemu uporabniku po dogovoru z dolžnikom S. M. Pritožnik pravi, da ne držijo navedbe tožeče stranke, da je bilo vozilo pri Z. S. najdeno po naključju. V februarju, marcu in aprilu 2013 je namreč imel dolžnik številne aktivnosti s spornim vozilom, ga uporabljal in imel v posesti na svojem parkirišču in opravljal dejavnosti vožnje. Rubež vozila je bil opravljen 18. 2. 2015, 19. 2. 2015 pa je bilo isto vozilo prepisano na novega lastnika, in sicer na tožečo stranko, uporabnik vozila pa je postal S. M. Toženec pravi, da je želel priti do plačila svoje terjatve, dolžnik pa je prepustil vožnje na linijah za Slovenske železnice S. M., da bi ga izigral. Navaja, da je izvršitelj dolžniku v decembru 2015 izdal dovolilo za podaljšanje registracije. Sodišču očita, da je storilo bistveno kršitev določb ZPP, češ da so razlogi v 13. in 14. tč. obrazložitve protispisni. Sodišče naj bi napačno štelo, da toženec ni trdil, da bi bil dolžnik lastnik vozila. Navaja, da se lahko pravda na podlagi 190. čl. ZPP dokonča le glede stroškovnega zahtevka, ne pa glede ugotovitvenega zahtevka, saj glede tega ni več pravnega interesa.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi vsa relevantna sporna pravno pomembna dejstva.

6. Pravni interes tožeče stranke za vložitev obravnavane tožbe na nedopustnost izvršbe, kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, izhaja iz sklepa izvršilnega sodišča In 22/2013, s katerim je bil zavrnjen ugovor tretjega in je bila tožeča stranka napotena na pravdo, in na podlagi zakona (3. odst. 65. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ), ki takšno tožbo predvideva oz. jo dopušča, zato tožniku pravnega interesa ni treba še posebej izkazovati.(1)

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in materialno pravno zaključilo, da tožba ni bila preuranjena ter da je bila vložena v zakonsko določenem roku. Iz sklepa Višjega sodišča III Ip 2695/2015 izhaja, da je bil sklep Okrajnega sodišča In 22/2013 izpodbijan zgolj v točkah II. in III. izreka, kar pomeni, da je v I. točki izreka(2) postal pravnomočen po 8 dneh po poteku pritožbenega roka. Da je dne 20. 3. 2015 izrek v I. točki sklepa postal pravnomočen, izhaja tudi iz potrdila o pravnomočnosti, ki ga je sodišče pravilno upoštevalo kot dovoljen dokaz, kljub temu, da ga tožeča stranka ni preložila do prvega naroka. Izkazala je namreč, da se to ni zgodilo po njeni krivdi (zanj je Okrajno sodišče v Kranju zaprosila že 3. 11. 2015). Sodišče je vezano na pravnomočne odločbe drugih sodišč,(3) zato ne more v tem postopku ugotavljati, da je bila pritožba v izvršilnem postopku vložena zoper celoten sklep, ne zgolj za II. in III. točko izreka, kot to zmotno meni pritožnik. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je bila tožba tožeče stranke vložena pravočasno, znotraj 30 dnevnega roka po pravnomočnosti sklepa.

8. Pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo o vprašanju, kdaj je I. točka izreka sklepa Okrajnega sodišča postala pravnomočna, odločati kot o predhodnem vprašanju, je brez podlage. Vprašanje obstoja pravnomočnosti ni vprašanje pravice ali pravnega razmerja, od katerega bi bila odvisna odločitev v tej zadevi, in tako ne gre za predhodno vprašanje.

9. Glede graje zapisa sodišča, da ni sporno, da je izvršitelj dne 18. 2. 2015 zarubil (tudi) avtobus znamke Mercedez Benz 0 350, reg. oznaka X, je treba delno pritrditi pritožbi, da je zapis nekoliko nenatančen. Med strankama je namreč nesporno, da je bil vpis plombe in s tem začetek učinkovanja rubeža 18. 2. 2015, vendar pa so bile stvari fizično oz. dejansko zarubljene 15. 2. 2013. Zapis sodišča je torej nenatančen, vendar pa to ne predstavlja takšne kršitve postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost odločitve v zadevi. Razlika treh dni sploh ni bila pravno pomembna, saj v tem času ni nastalo nobeno pravno relevantno dejstvo, ki bi lahko spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča. 10. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je bila lastnica spornega vozila ves čas tožeča stranka. O tem je izpovedal njen zakoniti zastopnik, njeno lastništvo pa izhaja tudi iz vseh predloženih dokazov (prometnih dovoljenj z datumi registracije 19. 2. 2013, 11. 4. 2014, 19. 10. 2012, police avtomobilskega zavarovanja z dne 3. 4. 2014, dovoljenja izvršitelja za podaljšanje registracije z dne 11. 10. 2013 in dopisa UE Kranj z dne 30. 12. 2014). V dokaznem postopku se je izkazalo, da je bil dolžnik (Z. S.) uporabnik vozila od 30. 11. 2010 do 19. 2. 2013 (to izhaja iz dopisa UE Kranj). S tožečo stranko je namreč 29. 11. 2010 sklenil pogodbo o finančnem lizingu, od katere je tožeča stranka odstopila 5. 2. 2013. Dolžnikova posest premičnine ne izkazuje njegove lastninske pravice na njej. Za pridobitev lastninske pravice se skladno s 40. in 60. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ), zahteva veljaven pravni naslov (zavezovalni pravi posel) in izročitev premičnine v posest (razpolagalni pravni posel). Obstoja zavezovalnega pravnega posla toženec ni zatrjeval, premičnino pa je imel dolžnik v posesti, kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, na podlagi obligacijskega razmerja (lizing pogodbe), kar pomeni, da na njej ni izvrševal lastniške posesti, ampak bil le neposredni nelastniški posestnik. Ker niso bili izkazani pogoji za pridobitev lastninske pravice, je sodišče pravilno zaključilo, da dolžnik ni bil oziroma ni lastnik v izvršbi zaseženega spornega vozila, avtobusa Mercedez Benz.

11. Pritožnik neutemeljeno navaja, da ga je dolžnik v sodelovanju s tožečo stranko in S. M. želel izigrati, tako da je začel odtujevati premoženje (tudi sporno vozilo), iz katerega bi se lahko upnik poplačal. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, teh navedb toženec ni dokazal, sodišče pa je zanesljivo ugotovilo, da je bilo sporno vozilo ves čas last tožeče stranke in ga zato tudi ni mogel odtujiti.

12. Sodišče prve stopnje je v 13. in 14. točki obrazložitve res zapisalo, da toženec niti ne trdi, da bi bil dolžnik lastnik spornega vozila, pač pa da navaja le, da je bil njegov uporabnik in posestnik. Pritožnik ima sicer prav, ko pravi, da je v prvi pripravljalni vlogi zatrjeval, da je dejanski lastnik spornega vozila dolžnik. Iz konteksta njegove vloge in njegove celotne trditvene podlage pa izhaja, da je toženec trditev, da je dejanski lastnik vozila dolžnik, utemeljeval s tem, da je bil njegov dejanski uporabnik oz. da ga je imel v posesti. Do teh navedb se je sodišče prve stopnje podrobno opredelilo in jih argumentirano (in pravilno) zavrnilo. Pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbo je mogoče preizkusiti, zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožeča stranka izgubila pravni interes za pravdo, ker ni več lastnica spornega vozila, ker ga je 20. 1. 2016 kupil S. M. Skladno s 190. čl. ZPP se namreč pravda med istima strankama dokonča tudi v primeru, če katera od strank odtuji pravico ali stvar, o kateri teče pravda. Procesna legitimacija tožeče stranke v tem primeru obstoji kljub temu, da ni več lastnica stvari.(4) Pritožbene navedbe, da se v tem primeru lahko pravda dokonča le grede stroškov, so zato prav tako neutemeljene.

14. Listin, ki jih je toženec prilaga v pritožbi (izpis iz Ajpesa, sodba Okrajnega sodišča v Kranju P 145/2015), pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker gre za nedovoljene pritožbene novote. Ni namreč pojasnil, zakaj teh listin ni predložil do prvega naroka za glavno obravnavo, skladno z 286. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), oz. da tega brez svoje krivde ni mogel storiti.

15. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

16. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZZP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).

Op. št. (1): Glej: A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2006, 2. knjiga, str. 157-158. Op. št. (2): S to je Okrajno sodišče zavrnilo ugovor tretjega (tožeče stranke) in ga napotilo na pravdo zaradi nedopustnosti izvršbe.

Op. št. (3): Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 1109/2008. Op. št. (4): Glej: L. Ude, Civilno procesno pravo, Ljubljana 2002, str. 184 . Prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 88/2005, II Ips 198/2003 in sklep tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cpg 1085/2003.