Jedro

Ko sodišče ob razvezi zakonske zveze odloča o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok, mora predvsem upoštevati koristi otrok. Interesi staršev so pri tem manj pomembni. Njihove želje sodišče upošteva samo tedaj, če so v skladu s koristmi otrok.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sin pravdnih strank A. ob razvezi zakonske zveze dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu.

Tožnici je naložilo plačevanje preživnine po 2.000,00 SIT mesečno od izdaje sodbe dalje. Zahtevek, da se mladoletni sin A. dodeli v vzgojo, varstvo in oskrbo materi in da je toženec dolžan plačevati preživnino, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Obe sodišči sta upoštevali sinovo željo, da ostane pri očetu. Ugotovili sta, da toženec za sina dobro skrbi, da sin pojmuje hišo, v kateri živi še z bratom in sestro, kot svoj dom in da je navezan na okolje. Za toženca je na podlagi izvedenskega mnenja prof. K. D. ugotovljeno, da je zrela osebnost in da je dosleden, skrben in odgovoren do otrok. Tudi za tožnico je ugotovljeno, da je delovna in požrtvovalna in da ima rada svoje otroke, vendar zaradi svojih težav včasih teže shaja z okolico. Na podlagi navedenega sta sodišči odločili, da je ohranitev obstoječega stanja v korist ml. A. M. To sodbo izpodbija tožnica z vlogo, ki je po vsebini revizija.

Navaja, da sta sodbi prve in druge stopnje krivični, ker preveč upoštevata toženčeve neresnične navedbe. Sodišču očita pristranost. V zvezi s tem navaja, da je bila zaslišana njej nenaklonjena priča na obravnavi, na katero sploh ni bila povabljena. Sodišču očita, da ni upoštevalo razmer, v katerih je živela. Navaja, da jo je toženec nagnal z doma, ko se je vrnila iz bolnice po operaciji hrbtenice. Toženec jo je žalil tudi na sodišču, pa je sodnica ni zaščitila pred tem. Smiselno predlaga spremembo sodbe tako, da bi bilo odločeno v skladu z njenim zahtevkom.

Revizija je bila vročena tožencu, ki pa nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP. Ta zakon se še uporablja v obravnavanem postopku na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999).

Revizija ni utemeljena.

Ko sodišče ob razvezi zakonske zveze odloča o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok, mora predvsem upoštevati koristi otrok. Tako določa 78. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Interesi staršev so pri tem manj pomembni. Njihove želje sodišče upošteva samo tedaj, če so v skladu s koristmi otrok.

V obravnavani zadevi sta sodišči prve in druge stopnje ravnali v skladu s to zakonsko določbo. Izčrpno so bile ugotovljene okoliščine, v kakršnih živita pravdni stranki, in njune osebnostne značilnosti, ki so pomembne pri vzgoji in varstvu otrok. Pri tem je bilo sodišču v oporo predvsem izvedensko mnenje prof. K. D. To mnenje tožnici ne odreka pozitivnih lastnosti, kot so delavnost, požrtvovalnost in čustvena navezanost na vse svoje otroke, vendar pri njej ugotavlja tudi nevrotično motenost, katere zunanja posledica so skrhani odnosi tudi z najbližjimi. Za toženca so izvedenske ugotovitve, ki jih povzemata obe sodbi, ugodne, posebno v tem, da je skrben in odgovoren do otrok, socialno prilagojen v svojem okolju, strpen in delaven. To so lastnosti, zaradi katerih je primeren za vzgojo in varstvo otrok. Revizijsko sodišče pa pritrjuje tudi stališču, da ne bi bila v korist otroka sprememba, ki ni utemeljena s tehtnimi razlogi. Ti pa niso bili ugotovljeni. Nasprotno, ugotovljeno je, da toženec že vseskozi primerno skrbi za otroke. Pomembno pa je tudi stališče mladoletnega A. M., ki odklanja spremembo in želi ostati pri očetu, hkrati pa imeti tudi z materjo redne stike.

Odločitev, da se mladoletni A. M. dodeli v vzgojo in varstvo očetu, je glede na navedeno pravilna, ker upošteva koristi otroka in tudi njegove želje. Kot sta pravilno poudarili obe sodbi, to tožnici ne odreka starševskih pravic in dolžnosti in tudi ne pomeni nikakršne negativne ocene njenih osebnostnih lastnosti. Spori med pravdnima strankama, ki so pripeljali do razveze, in vsi neprijetni dogodki v zvezi s tem, tudi krivice, ki so bile storjene tožnici z odganjanjem od doma in podobnim, ne morejo odločilno vplivati na sedanjo odločitev o vzgoji in varstvu sina A..

Očitek, da sta sodišči ravnali pristransko v korist toženca, ni utemeljen. Obe sodbi temeljita na izpovedbah obeh strank, na izvedenskem mnenju in poročilu Centra za socialno delo. Te dokaze sta sodišči skrbno ocenili in svojo oceno obrazložili. Konkreten očitek, da je bila zaslišana tožnici nenaklonjena priča v tožničini odsotnosti, se nanaša na zaslišanje priče I. M. na naroku dne 18.8.1995. Na ta narok tožnica res ni bila povabljena. Sodišče je zaslišanje opravilo izven glavne obravnave, ker je priča to prosila. Povedala je, da zaradi poškodbe noge težko hodi in potrebuje spremstvo. Temu naroku je sledila glavna obravnava dne 14.9.1995 in sodba z istega dne, ki pa je bila na pritožbo tožnice razveljavljena. V ponovnem sojenju, na katero se nanaša tožničina revizija, pričevanje omenjene priče sploh ni upoštevano in je zaradi tega ta revizijski očitek brez pomena.

Ker tožnica ni opredelila revizijskih razlogov, je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 386. člena ZPP. Kršitve po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP ni. Glede na obrazloženo pa je bilo odločeno na podlagi pravilne uporabe materialnega prava in zato tudi ta revizijski razlog ni podan.

Revizijsko sodišče je odločilo na podlagi 393. člena ZPP.