Jedro

Oseba s priznanim položajem stranke vstopi v že začeti upravni spor v stanju, v katerem je spor, ko stopi vanj. Ker sta v obravnavanem primeru pritožnika vstopila v že začeti upravni spor po pravnomočnosti sklepa o izdani začasni odredbi, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo njuno pritožbo, s katero sta izpodbijali že pravnomočni sklep o izdani začasni odredbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 1. in 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 16. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo kot nedovoljeno pritožbo, ki jo je stranka z interesom vložila proti sklepu istega sodišča št. U 2477/2005 z dne 7.12.2005. Z omenjenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 69. člena ZUS odločilo, da se zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ugodi in se izvršitev odločbe tožene stranke z dne 31.1.2005 (v upravnem sporu izpodbijani upravni akt) začasno odloži do pravnomočnosti sodbe v upravnem sporu, ki ga je zaradi ukrepa inšpektorja za varstvo osebnih podatkov začela tožeča stranka I. d.o.o. (sedaj B. d.o.o.) proti toženi stranki. Sodišče prve stopnje v zvezi s svojo odločitvijo o zavrženju pritožbe stranke z interesom navaja, da je ta priglasila svojo udeležbo v že omenjenem upravnem sporu 4.4.2006, ko je sklep o začasni odredbi z dne 7.12.2005 že postal pravnomočen (dne 17.12.2005). ZUS položaja stranke z interesom posebej ne ureja, zato ga je presojalo po določbi 1. odstavka 201. člena ZPP, ki jo je uporabilo primerno. Ker mora intervenient sprejeti pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko stopi vanjo, je presodilo, da je pritožbo, vloženo zoper sklep z dne 7.12.2005, vložila oseba, ki ni imela te pravice.

Stranka z interesom vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da ji ni bil priznan položaj stranskega intervenienta v postopku po ZPP, temveč položaj stranke po 20. členu ZUS. Če pa ji je bil priznan položaj stranke v upravnem sporu, potem je bila upravičena vložiti sporno pritožbo zoper sklep z dne 7.12.2005 v zakonskem roku, ki teče od vročitve sklepa dalje. Sodišče v izpodbijanem sklepu navaja, da ji je bil priznan položaj stranke po 20. člena ZUS, vendar v nadaljevanju presoja njen položaj s sklicevanjem na 201. člen ZPP, ki se nanaša na stranskega intervenienta. S tem pa naj bi sodišče bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi ter se ji priznajo stroški postopka.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne, potrdi izpodbijani sklep z dne 4.9.2006 ter stranki z interesom naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Ni sporno, da je bil pri tožnici v že začetem upravnem sporu s sklepom sodišča prve stopnje št. U 2477/2005-37 z dne 4.9.2006 priznan položaj stranke po 20. členu ZUS (odprava v upravnem sporu izpodbijanega akta naj bi ji bila v škodo) in ne intervenienta na strani tožene stranke po 199. členu ZPP.

Oseba s priznanim položajem stranke po 20. členu ZUS (oziroma prizadeta oseba), lahko začne izvajati svoje procesne pravice (dajati predloge in opravljati druga dejanja v postopku) z izdajo sklepa, s katerim ji je tak položaj priznan oziroma z njegovo vročitvijo.

ZUS v 2. odstavku 20. člena sicer določa, da dokler v upravnem sporu ni končan postopek na prvi stopnji, sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog strank obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. Omenjene zakonske določbe po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče razlagati tako, da bi se prizadeti stranki, ki je opustila uporabo svojih procesnih pravic ter v že začeti upravni spor ni vstopila na njegovem začetku, priznala pravica, izpodbijanja dejanj v postopku, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno. Pomeni, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da v takšnem primeru (ko v že začet upravni spor ne vstopi na njegovem začetku) prizadeta stranka sprejme upravni spor v stanju, v katerem je, ko stopi vanj. Drugačna razlaga 2. odstavka 20. člena ZUS, bi namreč pomenila poseg v načelo pravne varnosti ter zaupanja v pravo.

Ker sta v obravnavanem primeru pritožnika vstopila v že začet upravni spor kasneje oziroma po pravnomočnosti sklepa, s katerim je bila izdana s strani tožeče stranke predlagana začasna odredba (sklep U 2477/2005-18 z dne 7.12.2005), je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrglo njuno pritožbo, s katero je izpodbijala omenjeni pravnomočni sklep. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) zato ni podana. Dejstvo, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicevalo na določbo 1. odstavka 201. člena ZPP, ki jo je na podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS uporabilo primerno, zato na odločitev nima vpliva.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je bila pritožba pritožnikov obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Pritožbeno sodišče je pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi 2. odstavkom 82. člena in 107. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi z 154. členom ZPP). Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, ker njegova vsebina ni prispevala k hitrejši rešitvi spora, tudi ona na podlagi določbe 1. odstavka 155. člena ZPP, nosi svoje stroške pritožbenega postopka.