Jedro

Toženka v odgovoru na tožbo tožbenega zahtevka ni delno pripoznala. Priznala je le dejstva, ki so se nanašala na del zahtevka, s katerim je tožnica uspela. Dokazni postopek ni bil zelo obsežen in ne glede na to, da je bil večinoma usmerjen v ugotavljanje dejstev v zvezi z zahtevkom, s katerim tožnica ni uspela, ni krivično, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Končni uspeh je bil približno polovičen, obe stranki sta imeli odvetniško zastopanje, torej primerljive stroške.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka).

II. Pritožnici sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in ugotovilo, da je brezplačna služnost uporabe vodnjaka ter stranišča, vpisana v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine ID 0000-411/2-0 in ID 0000-411/1-0, prenehala (I.). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je prenehala tudi brezplačna služnostna pravica neoviranega prehoda za potrebe gospodarstva in gospodinjstva, uporabe polovice kleti v korist vsakokratnega lastnika istih nepremičnin, in za izstavitev zemljiškoknjižne listine za izbris omenjenih služnosti (II.). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (III.).

2. Zoper sodbo v zavrnilnem delu (II. tč.), se pritožuje tožnica, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom za razveljavitev tega dela, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Navaja, da je 18. 11. 2020 prejela prepis zapisnika iz ogleda na kraju samem z dne 12. 11. 2020, sodba pa je bila izdana 11. 12. 2020, zato naj se do zapisnika ne bi mogla opredeliti oz. nanj podati pripombe, kar vidi kot kršitev svojih procesnih pravic. Pravi, da so roki začeli teči z dnem 1. 2. 2021. Na roko narejen zapisnik iz ogleda strankam namreč ni bil vročen.

3. Tožena stranka pa se pritožuje zoper III. točko, torej glede stroškov in predlaga njeno razveljavitev. Navaja, da je tožnica uspela delno le zato, ker je pripoznala del zahtevka, kakor naj bi sodišče štelo priznanje njenih dejanskih navedb glede vodnjaka in stranišča, čeprav samo glede parcele 411/1, a se sodišče tudi s parcelo 411/2 ni pretirano ukvarjalo. Dokaze je izvajalo v glavnem le glede zahtevka, s katerim tožnica ni uspela. Toženka ni dala povoda za tožbo. Glede na okoliščine primera in sodno prakso v podobnih zadevah bi po mnenju toženke tožnica morala povrniti vse njene stroške. Meni, da odločitev ni pravična. Tudi toženka opredeljuje svoje pritožbene stroške.

4. Odgovorov na pritožbo pravdni stranki nista podali.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožnice

6. Drži, kar navaja tožnica, da je bil ogled v tej zadevi opravljen 12. 11. 2020, prepis zapisnika ogleda pa obema strankama vročen 18. 11. 2020. Pripomb na zapisnik stranki nista imeli. Sodba je bila izdana 11. 12. 2020. V tem ni nobene kršitve določb pravdnega postopka, tudi ne iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) Tožnica je imela vse možnosti obravnavanja (enako kot toženka), tako v dokaznem postopku, kot tudi v pogledu podajanja navedb in ugovorov oz. izjavljanja o navedbah in ugovorih nasprotnika. Vročene so ji bile vse vloge in vsa vabila na naroke. Na ogledu 12. 11. 2020 je bila navzoča osebno, prav tako je bil tam njen pooblaščeni odvetnik. Tožnica se je strinjala, da se zapisnik sestavi tonsko. Kaj naj bi bilo s prepisom tonskega zapisa narobe, ne pove niti v pritožbi, niti ne pojasni, zakaj naj bi rok za to začel teči 1. 2. 2021. Njen očitek je zato neutemeljen.

O pritožbi toženke

7. Ne drži, da bi toženka v odgovoru na tožbo tožbeni zahtevek delno pripoznala. Priznala je le dejstva, ki so se nanašala na del zahtevka, s katerim je tožnica uspela (glede prenehanja služnosti vodnjaka in stranišča na parceli 411/1, uspela pa je s tem delom tudi za parcelo 411/2). Dokazni postopek ni bil zelo obsežen (opravljena sta bila dva naroka in ogled), in ne glede na to, da je bil večinoma usmerjen v ugotavljanje dejstev v zvezi z zahtevkom, s katerim tožnica ni uspela, ni krivično, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Končni uspeh je bil približno polovičen, šlo pa je za nedenarne zahtevke (izbris ene vrste služnosti, ne pa tudi druge), obe stranki sta imeli odvetniško zastopanje, torej primerljive stroške. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo 2. odst. 154. čl. ZPP, ki glede na vse okoliščine primera omogoča odločitev, kakršno je sprejelo.

8. Pritožbi sta torej obe neutemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je zato na podlagi 353. čl. ZPP pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP. Obe pritožnici naj sami krijeta stroške neuspešne pritožbe.