Jedro

Sodišče druge stopnje je na seji senata na podlagi prvič presojane listine samo ugotovilo drugačno pravotvorno dejansko stanje, čeprav je, pri odločanju na seji senata, vezano na dejansko stanje, kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in ne na tisto, ki ga samo ugotovi iz podatkov spisa. S spremembo prvostopenjske sodbe je bilo tako spremenjeno v njej ugotovljeno dejansko stanje, na podlagi ugotovitve novih dejstev in novega dokaza. V postopku pred sodiščem druge stopnje je bila zato storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj z ravnanjem sodišča, ki pomeni tudi kršitev pravila o vezanosti sodišča druge stopnje na seji senata na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, tožencu ni bila dana možnost na obravnavi razpravljati o dejstvih, ki so za drugostopenjsko sodišče bila za rešitev zadeve odločilna (kršitev načela kontradiktornosti).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo zneska 603,56 EUR z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2008 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek v višini 10.800,00 EUR z zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo. Glede zneska 10.800,00 EUR je ugotovilo, da gre za aro ter ugotovilo, da tožena stranka za neizpolnitev pogodbe ni odgovorna, ker je tožeči stranki izročila vse listine, sposobne za vpis oziroma najetje hipotekarnega kredita, kljub temu pa tožeča stranka ni plačala preostanka kupnine. Zato ji je dolžna prejeto aro vrniti.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje in sodbo v izpodbijanem delu (v II. in III. točki izreka) spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 10.800,00 EUR z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2008 dalje do plačila.

3. Revizija je bila dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča RS II DoR 212/2010 glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje s spremembo sodbe sodišča prve stopnje kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na seji spremenilo v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje.

4. Tožena stranka v dopuščeni reviziji uveljavlja razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, storjene pred sodiščem druge stopnje in predlaga, naj se reviziji ugodi, ter sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka za dopustitev revizije in postopka za revizijo, skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o njihovi odmeri dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Dejstva, na katerega se sklicuje sodišče druge stopnje – ali tožeča stranka hipotekarnega kredita utemeljeno ni dobila, ker nepremičnina še ni bila vpisana na ime tožene stranke, sodišče prve stopnje v postopku ni ugotavljalo. Z gotovostjo je ugotovilo, da je tožena stranka posredovala listine, sposobne za vpis oziroma najetje hipotekarnega kredita in je tožeča stranka tako razpolagala z vso zahtevano dokumentacijo. Zato je ugotovilo, da je pogodba razdrta po krivdi tožeče stranke, ki svoje pogodbene obveznosti ni izpolnila pravočasno. Sodišče druge stopnje je odločbo utemeljilo z določbo 240. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri je dolžnik prost odgovornosti, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti, oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti, kar mora dokazati tožeča stranka. Gre torej za primer nezakrivljene naknadne nemožnosti izpolnitve (116. člen OZ). Po prevladujočih stališčih v sodni praksi pa naknadna nemožnost izpolnitve denarne terjatve sploh ne pride v poštev (sodba in sklep III Ips 93/2003, sklep Cp 51/2009). Tožeča stranka pa se svoje odgovornosti ni razbremenila, saj potrebnih trditev v tej smeri v postopku na prvi stopnji ni podala. Zatrjevala je le, da pogodba ni bila izpolnjena, ker tožena stranka ni izpolnila svojih obveznosti, ker ji ni izročila listin, sposobnih za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Da so bile listine sposobne za vpis, pa se je izkazalo z vpisom lastninske pravice na ime tožene stranke, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Po mnenju revidenta bi se lahko tožeča stranka oprostila odgovornosti, če bi dokazala, da kredita ni mogla pridobiti pri bankah zaradi trajanja postopka vpisa v zemljiško knjigo, da je nemožnost pridobitve kredita okoliščina, ki je nastala šele po sklenitvi pogodbe, da je nepravočasnost vpisa v zemljiški knjigi dogodek, ki se šteje za višjo silo v pogodbenih razmerjih, torej izven sfere tožeče stranke, upoštevaje določbo 5. člena ZZK-1, po kateri vpisi pravic in pravnih dejstev v zemljiški knjigi učinkujejo od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis, nadalje da je trajanje postopka vpisa v zemljiški knjigi z listinami, ki so za vpis sposobne, utemeljen razlog za odklonitev plačila kredita in da nepridobitve kredita z listinami, ki so ji bile znane ob podpisu pogodbe kot strokovnjak ni mogla predvideti in tudi ne preprečiti. Tožeča stranka pa je zatrjevala le to, da kredita ni mogla pridobiti. Za ugotovitev tega dejstva razen potrdila banke ni predlagala ustreznih dokazov. Predloženo potrdilo je brez žiga in podpisa, na dopisu ni niti naveden njegov avtor. Tako potrdilo ne predstavlja verodostojnega in v sodnem postopku upoštevnega dokaza. Iz dopisa tudi ne izhaja, da je tožeča stranka zaprosila za hipotekarni kredit, kot napačno povzema sodišče druge stopnje, temveč za odobritev finančnega leasinga. Pri finančnem leasingu bi stranka pogodbe morala biti leasing hiša in ne tožeča stranka. Tožeča stranka torej hipotekarnega kredita sploh ni poskušala pridobiti. Sodišče druge stopnje je torej na nejavni seji spremenilo ugotovljena dejstva o odgovornosti za neizpolnitev pogodbe. S tem je dokazno breme za obstoj ekskulpacijskih razlogov arbitrarno prevalilo na toženo stranko, čeprav je breme za dokazovanje razbremenitve odgovornosti na strani tiste stranke, ki bi morala take razloge zatrjevati. Na podlagi enega samega dopisa je spremenilo dejansko stanje, čeprav je pri odločanju vezano na stanje, kot izhaja iz obrazložitve sodbe in ne na tisto, ki ga samo morda ugotovi iz podatkov spisa (sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 37/2004).

5. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov odgovora na revizijo.

6. Revizija je utemeljena.

7. Toženec v reviziji v mejah dopuščenega vprašanja utemeljeno opozarja, da je sodišče druge stopnje na seji senata svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, katerega sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje). Prvič v tej pravdi je namreč ugotovilo, da pogodba ni bila izpolnjena zaradi dogodka izven tožničine sfere, na katerega ni mogla vplivati, oziroma zaradi vzroka, za katerega ne odgovarja nobena pogodbena stranka - trajanja postopka vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi, s čemer se je razen na določbo 240. člena OZ, smiselno sklicevalo tudi na nezakrivljeno naknadno nemožnost izpolnitve iz 116. člena OZ. Revizijsko sodišče tudi pritrjuje revidentu, da tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjevala tega razloga za neizpolnitev pogodbe. Ves čas se je sklicevala le na to, da ji toženec ni izročil listin, sposobnih za vpis v zemljiško knjigo oziroma za pridobitev hipotekarnega kredita, na podlagi katerega bi lahko pravočasno plačala kupnino. Sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da je bila ta toženčeva obveznost izpolnjena, je zato tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Revident tudi pravilno opozarja, da je sodišče druge stopnje na seji senata svojo odločitev, utemeljeno z navedenimi dejanskimi in pravnimi razlogi, prav tako prvič, dokazno oprlo na listino - dopis N. d. o. o., z dne 25. 2. 2008, torej jo oprlo na dokaz, katerega sodišče prve stopnje prav tako ni ocenjevalo (primerjaj razloge sodbe sodišča prve stopnje).

9. Sodišče druge stopnje je torej na seji senata na podlagi prvič presojane listine samo ugotovilo drugačno pravotvorno dejansko stanje, čeprav je, pri odločanju na seji senata, vezano na dejansko stanje, kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in ne na tisto, ki ga samo ugotovi iz podatkov spisa. Opisanega razloga za neizpolnitev pogodbe sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo, temveč ga je prvič ugotovilo sodišče druge stopnje, na podlagi presoje listine, ki v prvostopenjskem postopku ni bila ocenjena, niti nobena od pravdnih strank ni v tej smeri postavila ustreznih trditev. S spremembo prvostopenjske sodbe je bilo tako spremenjeno v njej ugotovljeno dejansko stanje, na podlagi ugotovitve novih dejstev in novega dokaza. V postopku pred sodiščem druge stopnje je bila ob povedanem storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj z ravnanjem sodišča, ki pomeni tudi kršitev pravila o vezanosti sodišča druge stopnje na seji senata na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, tožencu ni bila dana možnost na obravnavi razpravljati o dejstvih, ki so za drugostopenjsko sodišče bila za rešitev zadeve odločilna (kršitev načela kontradiktornosti).(1)

10. Revizijsko sodišče je na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP toženčevi reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Upoštevaje do sedaj navedene razloge še posebni napotki za delo sodišča druge stopnje v novem sojenju niso potrebni.

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št.(1): Primerjaj tudi Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 38/2011 z dne 13. 9. 2012.