Jedro

V veljavni zakonodaji ne obstaja obveznost delodajalca, da bi svoj delovni proces moral drugače organizirati oziroma na novo sistemizirati delovno mesto, v katerega delokrog bi spadala le tista opravila, ki bi jih delavec glede na zdravstvene omejitve še naprej lahko opravljal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 5. 2019 nezakonita in se razveljavi, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo z dnem 18. 8. 2019, reintegracijo, reparacijo in plačilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnica. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ozko razlagati izjemo od pravila, da je delodajalec dolžan zagotoviti delavcu invalidu drugo delo. Zatrjuje, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, preveč je namreč omejilo izvedbo dokaza z izvedenko medicine dela, prometa in športa, zavrnilo zaslišanje vodje kadrovske službe pri toženi stranki in družbi A. d. d. B.B., ni pridobilo podatkov o novozaposlenih in premeščenih delavcih ter akta o sistemizaciji pri družbi A. d. d. Meni, da bi tožnici kot varovani kategoriji delavcev tožena stranka morala zagotoviti opravljanje dela v skladu z invalidsko odločbo. Opozarja na namen invalidskih podjetij in njihov poseben status, povezan tudi s prejemanjem številnih finančnih spodbud. Meni, da je zaradi navedenega ter določb ZPIZ-1 in ZZRZI tožena stranka morala tožnici ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem oziroma prilagojenem delovnem mestu. Po njenem mnenju te obveznosti delodajalec le izjemoma ni dolžan izpolniti, tj. če ima resen in utemeljen razlog, da take zaposlitve ne more ponuditi, to izjemo pa je treba ozko in strogo presojati, še bolj kot pri običajnem delodajalcu. Sklicuje se na določbe ZDR-1, ZZRZI, ZPIZ-1, Konvencijo MOD št. 159 ter Direktivo sveta 2000/78/ES. Navaja, da so se z invalidsko odločbo z dne 26. 11. 2018 tožničine omejitve vsebinsko spremenile le v tem, da mora zaradi razbremenitve rok opravljati manj ročnega dela. Meni, da za odločitev omejitev dela na krajši delovni čas ni bistvena. Navaja, da sodišče prve stopnje ni naredilo strogega testa oprostitve obveznosti tožene stranke, da tožnici zagotovi drugo ustrezno delo, saj je nedopustno omejilo dokazovanje glede stanja delovnih mest in zaposlovanja invalidov v matičnem podjetju. Navaja, da je tožena stranka v času odpovedi na novo zaposlovala invalide A. d. d. Ponavlja, da sta družba A. d. d. in tožena stranka dejansko isto podjetje, organizirano v dveh gospodarskih družbah. Pove, da so lahko v predmetni zadevi iste osebe (direktor tožene stranke je hkrati izvršni direktor družbe A. d. d. in B.B. zaposlena v skupni kadrovski službi) ustvarile videz, da za tožnico ni drugega ustreznega dela. Navaja, da si navedeni gospodarski družbi medsebojno prerazporejata delavce. Glede ugotavljanja, ali so delovna mesta priprava materiala 1, montaža 2 ter montažer 5, na katerih je tožena stranka na novo zaposlovala delavce A. d. d., primerna za tožnico, izvedenki očita, da se ni opredelila, kako je mogoče, da je tožena stranka za tri druge delavce invalide zagotovila ustrezna delovna mesta, čeprav so omejitve nekaterih večje od tožničinih. Nasprotuje pojasnilu, da so ljudje kot osebe in kot bolniki med seboj neprimerljivi, in opozarja, da izvedenka tožnice ni osebno pregledala. Navaja, da je tožena stranka za delavca C.C. in D.D. ustvarila prilagojeni delovni mesti glede na njune invalidske omejitve. Zatrjuje, da izvedenka ni pojasnila, kako je mogoče, da je tožena stranka drugim delavcem kljub omejitvam, ki bistveno odstopajo od ugotovitev na ogledu 24. 7. 2020, zagotovila ustrezno delo, ter zakaj ta ista dela upoštevajoč invalidske omejitve ne bi bila ustrezna za tožnico. Navaja, da bi morala preveriti, ali je mogoče tudi katerokoli drugo obstoječe delovno mesto pri toženi stranki ali družbi A. d. d. prilagoditi preostali delovni zmožnosti tožnice. Soglaša, da z odločbo ZPIZ toženi stranki ni bilo naloženo, naj tožnici prilagodi delovno mesto, temveč da naj ji zagotovi delo na drugem delu, vendar pa bi ji tožena stranka lahko zagotovila delo na istem delovnem mestu ob upoštevanju omejitev in s poimenovanjem „površinska obdelava 5 z omejitvami“ oziroma „površinska obdelava 5 - prilagojeno delovno mesto“. Meni, da če je to mogoče na delovnih mestih priprava materiala 1 in montaža 2, bi gotovo lahko tožena stranka to zagotovila tudi tožnici, bodisi z zaposlitvijo na delovnih mestih, na katera je zaposlovala nove delavce, bodisi s prilagoditvijo dela, ki ga je opravljala tožnica pred tem. Meni, da bi izvedenka morala odgovoriti tudi na vprašanja v zvezi s tem. Zatrjuje, da izvedensko mnenje ne more biti strogo vezano samo na pisni sklep o postavitvi izvedenca, saj se prvenstveno podaja ustno, če pa izvedenka odgovorov ob zaslišanju ne bi poznala, bi ji bilo treba naložiti dodaten pregled predmeta izvedenskega mnenja, tj. osebni pregled tožnice, dodatno preverjanje obremenitev in škodljivosti na delovnih mestih pri toženi stranki ter preverjanje, s kakšnimi omejitvami dela bi lahko tožnica opravljala delo v okviru delovnih nalog sedanjega delovnega mesta. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. V pritožbi tožnica nasprotuje zavrnitvi dokaznih predlogov. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati, oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno. Tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov za ugotavljanje dejstev, povezanih z zaposlovanjem pri družbi A. d. d. (listinski dokazi in zaslišanje vodje skupne kadrovske službe B.B.). V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da gre pri družbi tožene stranke in družbi A. d. d. za dva ločena pravna subjekta, čeprav je eden lastnik poslovnega deleža drugega, ter da noben veljaven pravni predpis toženi stranki ne nalaga, da bi pri svojih družbenikih morala preveriti obstoj prostih delovnih mest za delavce, ki so pridobili status invalida. Glede na to je pravilno zavrnilo navedene dokazne predloge, saj niso bili predlagani za ugotavljanje dejstev, pomembnih za odločitev.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve določb postopka s tem, ko pooblaščencu tožnice ni dopustilo, da bi zastavljal izvedenki vprašanja, ki se ne nanašajo na pravno relevantna dejstva za odločitev v tem sporu. Podlaga za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke je prav sklep o postavitvi izvedenca, v katerem sodišče opredeli pravno pomembna strokovna vprašanja, na katera mora izvedenec odgovoriti. Glede na to ni podana ne zatrjevana kršitev določb postopka niti ni dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi tega, ker sodna izvedenka na naroku za glavno obravnavo ni odgovorila na vprašanja, ki ne predstavljajo pravno pomembnih vprašanj v tem sporu (vprašanja glede možnosti prilagoditve delovnih mest pri toženi stranki ali družbi A. d. d. tožničinim omejitvam iz zadnje odločbe ZPIZ).

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, ki jo je na podlagi 4. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) tožena stranka podala tožnici, ob upoštevanju prvega odstavka 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 63/04 – ZZRZI) ter prvega odstavka 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl. – ZPIZ-1). Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala, da tožnici ni mogla ponuditi drugega dela, ki bi ustrezalo njeni preostali delazmožnosti po novi odločbi ZPIZ, da ustreznih delovnih mest zanjo ni bilo ne pri toženi stranki ne pri drugih delodajalcih, kar je tožena stranka ustrezno preverila in pridobila pozitivno mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na tej podlagi je tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo utemeljeno zavrnilo.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 5. 2018 za nedoločen čas na delovnem mestu površinska obdelava 5 v E., ob sklenitvi katere sta stranki upoštevali odločbi ZPIZ z dne 23. 3. 2017 in z dne 16. 10. 2017, s katerima je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni, priznana ji je bila pravica do premestitve na drugo delovno mesto, na katerem se delo opravlja izmenoma stoje in sede, brez počepanja in poklekanja, s premeščanjem bremen do 5 kg, s polnim delovnim časom od 6. 2. 2017 dalje, - da je ZPIZ tožnici 26. 11. 2018 izdal odločbo, s katero je bila tožnica še vedno razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni, ji je bila pa od 25. 10. 2018 dalje priznana pravica do dela na drugem delu, izmenoma stoje in sede, brez počepanja in poklekanja, s premeščanjem bremen do 5 kg, pri delu pa je potrebna razbremenitev rok v smislu manj ročnega dela, s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko (odločba je postala dokončna 13. 12. 2018), - da dotedanje delovno mesto tožnice ni ustrezno glede na z novo odločbo ZPIZ priznane nove tožničine omejitve, povezane z razbremenitvijo rok, - da je Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi 16. 5. 2019 podala mnenje, da tožnica zaradi invalidnosti ni zmožna opravljati dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa ji utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, - da je tožena stranka tožnici 29. 5. 2019 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, - da delovna mesta, na katerih je tožena stranka v času odpovedi zaposlovala druge delavce (to so: strežnica, kuhar 2, priprava materiala 1, na katerem se je zaposlil C.C., montaža 2, na katerem se je zaposlil D.D., ter montažer 5, na katerem se je zaposlila F.F.), za tožnico niso bila ustrezna glede na njene omejitve.

10. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi glede na namen, zaradi katerega je ustanovljeno invalidsko podjetje, ki v zvezi s tem prejema s strani države finančne vzpodbude, ter glede na ZPIZ-1 in ZZRZI morala tožena stranka tožnici ponuditi sklenitev nove pogodbe za nedoločen čas na drugem ustreznem oziroma prilagojenem delovnem mestu oziroma da se lahko te dolžnosti razbremeni le, če ima za to resen in utemeljen razlog. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v veljavni zakonodaji ne obstaja obveznost delodajalca, da bi svoj delovni proces moral drugače organizirati oziroma na novo sistemizirati delovno mesto, v katerega delokrog bi spadala le tista opravila, ki bi jih delavec glede na zdravstvene omejitve še naprej lahko opravljal. Pravilno se je sklicevalo tudi na sodno prakso, iz katere izhaja tako stališče (prim. npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 101/2016 in pritožbenega sodišča Pdp 782/2017). Nasprotno stališče tožnice ne izhaja niti iz s strani tožnice omenjenih slovenskih in mednarodnih pravnih predpisov, zato ni podan pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava.

11. Splošna pritožbena navedba, da so bile pri toženi stranki navidezno ustvarjene okoliščine, ki zaradi prepletenosti z družbo A. d. d. kažejo, kot da za tožnico ni ustreznega dela, ter da je šlo za medsebojno prerazporejanje delavcev med družbama, ni utemeljena. Dejstva, da je druga gospodarska družba (matično podjetje, kot ga imenuje tožnica) 100-odstotni lastnik poslovnega deleža tožene stranke, da imata podjetji skupno kadrovsko službo ter da ima direktor tožene stranke poslovodno vlogo tudi pri matični družbi, sama zase ne dokazujejo, da tožena stranka ni ustrezno preverila, ali je tožnici mogoče zagotoviti ustrezno drugo delo pri njej ali pri drugih delodajalcih. Drugih trditev, ki bi kazale na to, da je bilo pri toženi stranki ali matičnem podjetju na voljo ustrezno prosto delovno mesto za tožnico, tožnica ni podala.

12. Iz pritožbe je mogoče razbrati, da se tožnica zavzema za to, da bi jo tožena stranka zaposlila na delovnem mestu priprava materiala 1, montaža 2 ali montažer 5. Po njenem mnenju so omejitve delavca C.C., ki se je zaposlil na prvem, večje od njenih omejitev. Pritožba ni utemeljena, saj je izvedenka medicine dela, športa in prometa dr. G.G. ugotovila, da tožnica na tem delovnem mestu zaradi omejitev iz zadnje odločbe ZPIZ ne bi mogla delati. Ob tem pa je pravno pomembno še, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je to delovno mesto delovno mesto viličarista, tožnica pa v postopku ni zatrjevala niti dokazala, da bi imela opravljen izpit za viličarista. Prav tako je neutemeljena pritožba v zvezi z možnostjo, da bi se tožnici prilagodilo delovno mesto montaže 2, na katerem se je zaposlil D.D., saj glede na ugotovitve izvedenke tudi to delovno mesto ni ustrezno za njene omejitve (zahteva denimo prepogibanje, priklanjanje, predklone, prijemanje, potiskanje in vlečenje, uporabo rok nad višino ramen in ima veliko obremenitev gibal), poleg tega tožnica zanj ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja (IV. stopnja kovinarske ali lesne smeri)1. Prav tako tožnica glede na njeno preostalo delazmožnost ne more opravljati dela na delovnem mestu montažer 5, na katerem se je zaposlila F.F. (gre za delo z okenskimi okvirji, ki so vsi težji od 5 kg, delo se opravlja stoje v predklonu in pol čepe, ves čas z ročnimi orodji, kot so kladivo, lopatice in pnevmatske pištole, vključuje pa potiskanje, vlečenje bremen ter delo rok nad višino ramen, roke pa so obremenjene ves delovni proces).

13. Tožničino vztrajanje, da bi bilo treba primerjati njene omejitve z omejitvami navedenih delavcev, ki naj bi bile večje od njenih, je neutemeljeno. Ker gre za strokovna vprašanja, za katera sodišče nima ustreznega znanja, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo mnenju sodne izvedenke medicine dela, prometa in športa, da navedena dela za tožničine omejitve niso ustrezna ter da primerjava omejitev različnih delavcev med seboj ni smiselna oziroma na ugotovitev o ustreznosti delovnega mesta za tožničine omejitve ne vpliva. Dejstvo, da je tožena stranka lahko prilagodila tri druga delovna mesta omejitvam treh drugih delovnih invalidov, ne ovrže ugotovitve, da tožena stranka ni imela ustreznega prostega delovnega mesta za tožnico.

14. Kolikor tožnica nasprotuje dokazni oceni izvedenskega mnenja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ga je sodišče prve stopnje skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP ustrezno dokazno ocenilo, saj je štelo, da je prepričljivo, jasno, popolno, skladno s samim seboj in ostalimi dokazi v spisu, izvedenka pa je na naroku tudi natančno odgovorila na vprašanja sodišča. Ugotovitve o neustreznosti dotedanjega delovnega mesta ter izpostavljenih treh delovnih mest, na katerih so se v času odpovedi zaposlili trije drugi invalidi, so potrjene tudi z mnenjem Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 5. 2019, izvedenskim mnenjem invalidske komisije I. stopnje z dne 25. 10. 2018 (A 14) in tožničinimi navedbami o neugodnosti delovnega mesta površinska obdelava 5 ter njeno izpovedjo, da pri tem delu2 roke zares trpijo. Tožnica v pritožbi ni navedla ničesar, kar bi pri pritožbenem sodišču vzbudilo dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje.

15. Tožnica se v pritožbi zavzema za to, da če so pri toženi stranki lahko prilagodili delovni mesti za druga delavca, bi to lahko storili tudi za tožnico na njenem delovnem mestu ali na drugem delovnem mestu. Glede na to, da delodajalec ni dolžan ustvariti novega delovnega mesta za delavca glede na njegovo preostalo delovno zmožnost, in glede na to, da je tožena stranka dokazala, da ustreznega delovnega mesta za tožnico ni imela, njeno dotedanje delovno mesto pa zanjo ni bilo več ustrezno glede na njene nove omejitve, je zavzemanje tožnice neutemeljeno.

16. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Tožnica je po izobrazbi tekstilni konfekcionar II. 2 Potapljanje in brušenje okvirčkov.