Jedro

Prepoved žalitve sodišča ne preprečuje tožencu, da bi v pravnem sredstvu zoper izpodbijano sodno odločbo ostro, odprto in kritično uveljavljal razloge, ki po njegovem mnenju kažejo na nezakonitost sodne odločbe. Vendar pa določba 109. člena ZPP določa meje načina podajanja te kritike: izreči jo je treba na spoštljiv način, tako da se ohranja dostojanstvo oziroma avtoriteta sodišča. Izražanje toženca takega standarda tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne dosega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje v izpodbijani III. točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 10. 5. 2017 zavrnilo pritožbo toženca zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 14. 9. 2016, s katerim je to zavrglo zahtevo za izločitev sodeče prvostopenjske sodnice in pritožbo toženca zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 20. 5. 2015 (I. točka izreka sklepa). Delno pa je ugodilo njegovi pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je to popravilo očitne pisne napake v sklepu z dne 14. 9. 2016 in toženca kaznovalo z denarno kaznijo 700,00 EUR zaradi žalitve sodišča, tako da je v delu, kjer je bilo tožencu naloženo plačilo denarne kazni, izpodbijani sklep razveljavilo (II. točka izreka sklepa). Zaradi načela nepristranskosti namreč sodnik, na ravnanje katerega se žaljive navedbe neposredno nanašajo, ne sme sam odločati o kaznovanju stranke zaradi žalitve sodišča. 2. Toženca je nato sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 109. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 11. členom ZPP zaradi žalitve sodišča samo kaznovalo z denarno kaznijo 400,00 EUR (III. točka izreka). V pravnem pouku je toženca (med drugim) poučilo, da je zoper to točko izreka sklepa dovoljena pritožba v roku 15 dni od prejema sklepa, ki se vloži pri sodišču druge stopnje.

3. Toženec je pri sodišču druge stopnje v 15-dnevnem roku zoper sklep sodišča druge stopnje vložil nenaslovljeno vlogo, v kateri ni navedel, kateri del sklepa izpodbija, vsebinsko pa celotna vloga predstavlja grajo odločitev razpravljajoče sodnice sodišča prve stopnje. Iz nje je smiselno mogoče razbrati, da uveljavlja procesne kršitve pred sodiščem prve stopnje (neopravo glavne obravnave), napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava, protivi pa se tudi izreku denarne kazni sodišča prve stopnje. Zahteva razveljavitev sodbe in ustavitev postopka. Svoje očitke zoper sodnico sodišča prve stopnje med drugim (ponovno) ubesedi kot: - [...] neuka in nestrokovna sodnica, sramotno nizkega nivoja znanja, A. A., sodnica Okrajnega sodišča v Kočevju, ki s sintezo svojih izdelkov nedvomno povprečno inteligentnemu človeku jasno kaže na njeni nivo nižjega ranga znanja od podpovprečnega dijaka srednje šole; - Sodnica A. A. s tem dokazuje, da pojma nima, kaj je kategorija dolžniško upniško razmerje [...]; - Navedena sodnica ima to bolezensko napako, da se v svojih sklepih konstantno laže, [...] in sicer v konkretnih točkah njene primitivne neumno nestrokovne sodbe [...]; - [...] kar dokazuje dejstvo, da nekaj takega v sodbi lahko napiše samo dementen ali močno pijan človek.

4. Vsebinsko se torej toženčeva graja pravzaprav nanaša na sodbo sodišča prve stopnje z dne 20. 5. 2015, s katero je bilo meritorno odločeno v zadevi (zahtevku zoper toženca je bilo pretežno ugodeno). Toženčevo pritožbo zoper to sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo s sodbo z dne 7. 10. 2015. S tem je bilo o zadevi pravnomočno meritorno odločeno. Sodbe sodišča druge stopnje toženec z izrednimi pravnimi sredstvi ni izpodbijal. Še vedno pa na sodišča naslavlja vloge, s katerimi vsebinsko poskuša izpodbiti sodbo sodišča prve stopnje. Njegova ponovna pritožba je bila zavržena, vsebinsko enake očitke pa ponavlja tudi v tu obravnavani (nenaslovljeni) vlogi. Glede na to, da je bila ta vloga vložena pri sodišču druge stopnje v roku za (edino še dovoljeno) pritožbo zoper III. točko izreka sklepa sodišča druge stopnje o denarni kazni, jo je sodišče druge stopnje štelo za tako pritožbo in kot tako jo bo obravnavalo tudi Vrhovno sodišče. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Toženec odločitve o denarne kazni v višini 400,00 EUR, ki mu jo je naložilo sodišče druge stopnje, konkretizirano ne izpodbija. Zgolj zvezi z denarno kaznijo, ki mu jo je naložilo sodišče prve stopnje (in odločitev o kateri je razveljavilo že sodišče druge stopnje), zapiše, da ga še profesor matematike v njegovih študentskih letih "[...] ni kaznoval s 700,00 EUR kazni za komparativno neukost in porazno slabo višjo strokovnost, kot mi je to naredila neuka in nestrokovna sodnica, sramotno nizkega nivoja znanja, A. A. [...]", čeprav naj bi tudi tega profesorja toženec s svojim znanjem zblamiral. 7. Izpodbijana odločitev se v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP presoja zgolj v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Ti so v konkretnem primeru preveč pavšalni, da bi jih bilo mogoče šteti za kaj več, kot za splošno nasprotovanje odločitvi o kakršni koli denarni kazni. Vrhovno sodišče je zato opravilo le preizkus po uradni dolžnosti, v okviru katerega pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Vrhovno sodišče navedenih bistvenih kršitev določb postopka ni zaznalo. Prav tako ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava. Ob tem še dodaja, da prepoved žalitve sodišča ne preprečuje tožencu, da bi v pravnem sredstvu zoper izpodbijano sodno odločbo ostro, odprto in kritično uveljavljal razloge, ki po njegovem mnenju kažejo na nezakonitost sodne odločbe. Vendar pa določba 109. člena ZPP določa meje načina podajanja te kritike: izreči jo je treba na spoštljiv način, tako da se ohranja dostojanstvo oziroma avtoriteta sodišča. Izražanje toženca takega standarda tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne dosega. Poleg tega ne gre za osamljen primer žalitve, temveč se te ponavljajo v večini njegovih vlog. Spričo njegovih navedb, povzetih tudi v 3. točki obrazložitve tega sklepa, Vrhovno sodišče ocenjuje, da je v konkretnem primeru treba dati prednost varovanju avtoritete in nepristranskosti sodstva pred pravico do svobode izražanja. Višina izrečene denarne kazni je po presoji Vrhovnega sodišča primerna.

9. Ker pritožbeni razlogi in razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča druge stopnje (2. točka 365. člena ZPP).