Jedro

Tožnikova terjatev, ki je bila zavarovana z menico, je do izdaje menice že prenehala, zato tožnik menice ni bil več upravičen izpolniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Toženec je tožniku na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 135090/2010 z dne 30. 9. 2010 dolgoval 22.930,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2010 dalje in izvršilnimi stroški. Sodišče prve stopnje sklep o izvršbi v navedenem obsegu razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, tožniku pa naložilo, da mora tožencu povrniti 1.423,00 EUR njegovih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Navaja, da je skupna vrednost naročenega in dobavljenega blaga po pogodbi z dne 26. 8. 2009 med tožnikom in družbo M. d.o.o., znašala 62.930,30 EUR. Navedena družba in toženec sta v zavarovanje plačila izdala bianco menico. Nato je bil 19. 10. 2009 sklenjen še aneks k pogodbi za novo dobavo v skupni vrednosti 35.516,51 EUR. Po treh delnih plačilih je ostalo za 33.466,51 EUR neplačane kupnine. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel pooblastila za izpolnitev menice, ki je bila izdana za zavarovanje plačila preostanka pogodbenih obveznosti v roku 30 dni po dobavi celotnega blaga, ker naj bi bila celotna obveznost po pogodbi že izpolnjena 8. 1. 2010. Sodišče pri tem ni upoštevalo novega naročila, na podlagi katerega je bil sklenjen aneks k pogodbi. Tožnik se sprašuje, zakaj potem toženec ni zahteval vrnitve izdane menice. Med strankama je namreč veljal jasen dogovor, da bo izdana menica tako ali tako veljala do konca posla in zato ni potrebe po izdaji nove menice za zavarovanje.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih in materialnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti po uradni dolžnosti. Drugih kršitev te vrste tožnik v pritožbi opredeljeno ne uveljavlja. Nasprotuje zgolj dejanskim ugotovitvam izpodbijane sodbe, ki pa so po presoji pritožbenega sodišča popolne in pravilne.

6. Jedro spora med pravdnima strankama je vprašanje, kaj je obsegalo toženčevo pooblastilo tožniku za izpolnitev bianco menice, ki jo je toženec izročil tožniku. Sodišče prve stopnje se je po zaslišanju pravdnih strank in po primerjavi njunih izpovedi z vsebino pogodbe o dobavi in prodaji premičnih stvari z dne 26. 8. 2009 ter aneksa k tej pogodbi z dne 19. 10. 2009 lahko zanesljivo prepričalo, da je bila sporna menica izročena za zavarovanje tožnikove terjatve po pogodbi z dne 26. 8. 2009, ki je znašala 62.930,30 EUR. Navedeni znesek je bil v celoti poravnan že 8. 1. 2010, kar med pravdnima strankama ni sporno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožnikova terjatev, ki je bila zavarovana z menico, do izdaje menice že prenehala, zato tožnik menice ni bil več upravičen izpolniti.

7. Toženčevo sklicevanje na aneks z dne 19. 10. 2009 ni utemeljeno. Res je bila z aneksom dogovorjena še dodatna dobava blaga v vrednosti 35.516,52 EUR, vendar je bilo v 4. členu aneksa ponovno dogovorjeno zavarovanje za plačilo (polovice) navedenega zneska kupnine, med drugim s toženčevo lastno bianco menico. Ugotovitvi izpodbijane sodbe, da toženec kljub dogovoru tožniku ni izročil še ene menice, tožnik v pritožbi ne oporeka. Njegova trditev, da naj bi med pravdnima strankama obstajal jasen dogovor o tem, da (prva) izdana menica tako ali tako velja do konca posla in da zato ni potrebe po izdaji nove menice, pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto. Te sodišče druge stopnje glede na določilo prvega odstavka 337. člena ZPP pri odločanju o pritožbi ne sme upoštevati, saj tožnik niti ne poskuša pojasniti, zakaj tega odločilnega dejstva ni mogel navajati že v postopku na prvi stopnji. Navsezadnje pa je tožnik v dopolnitvi tožbe izrecno zapisal, da se je toženec v aneksu zavezal k „ponovnemu“ zavarovanju z bianco menico, kar je v očitnem nasprotju z razlago, ki jo zdaj ponuja v pritožbi.

8. Po navedenem je zavrnitev tožbenega zahtevka in razveljavitev izpodbijanega sklepa o izvršbi materialnopravno pravilna. Pritožbeni razlogi tako niso podani, zato je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP prvo sodbo potrdilo, tožnikovo pritožbo pa zavrnilo.

9. Zavrnitev pritožbe vključuje tudi priglašene tožnikove pritožbene stroške. Ker je tožnik s pritožbo propadel, jih mora kriti sam (prvi odstavek 165. člena ZPP).