Jedro

Pomanjkanje trditev tožeče stranke o tem ali je bilo sporno "poškodovano in kasneje popravljeno vozilo" rezervirano za nadaljnji najem v vtoževanem obdobju in ali je zaradi čakanja tožeče stranke na ogled vozila z izvedencem, bila rezervacija odpovedana, pomeni nesklepčnost tožbenih trditev v zvezi z uporabo določbe 155. in 3. odstavka 189. člena ZOR.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se - 1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek: Tožena stranka G. d.o.o., je dolžna plačati tožeči stranki M. d.o.o.,

120.609,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od

21.7.1994 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo." - 3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje pa: "Tožeča stranka mora toženi stranki plačati za stroške prvostopenjskega postopka 214.140,00 SIT, v roku 8 dni." Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka.

Tožeča stranka mora toženi stranki plačati za stroške pritožbenega postopka v znesku 99.000,00 SIT, v roku 8 dni.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo zneska

120.609,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.7.1994 do plačila v 15 dneh pod izvršbo (1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku

74.898,00 SIT v roku 15 dni (3. točka izreka).

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožena stranka je izpodbijala zanjo neugodni del izreka prvostopenjske sodbe v 1. in 3. točki izreka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopu (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje je predlagala naj pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in ji prizna pravdne stroške.

Tožeča stranka pa se je pritožila zoper 2. točko izreka prvostopenjske sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje je predlagala naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane 2. točke izreka prvostopenjske sodbe.

Obe pravdni stranki sta priglasili stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

O uveljavljanih absolutnih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka

Razlogi sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje o času neuporabe vozila tožeče stranke predstavljajo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vprašanje pravilne dokazne ocene izpovedbe priče T.Š.bi lahko bilo uveljavljano le kot relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 1. odstavka 339. čl. ZPP. Ker pa v postopku v sporu majhne vrednosti, uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni upošteven pritožbeni razlog v smislu 1. odstavka 458. člena ZPP, teh pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati. Enako velja za odločitev sodišča prve stopnje o višini in spremembi tožbenega zahtevka. Višina tožbenega zahtevka je bila obrazložena na strani 3 izpodbijane sodbe (primerjaj 5. odstavek obrazložitve, stran 4 sodbe sodišča prve stopnje). Res ni sodišče prve stopnje izrecno zapisalo, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v višini 120.609,00 SIT s pripadki. Vendar pa je mogoč preizkus prisojenega zneska. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, da je priznalo tožeči stranki odškodnino v višini izgubljenega zaslužka zato, ker vozila en teden ni mogla dati v najem. Ker je znašal znesek tritedenskega najema 361.825,80 SIT, je znesek enotedenskega najema 120.609,00 SIT (361.825,80 SIT deljeno s 3). Uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej niso podane. Sodišče druge stopnje tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo nobenih ostalih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odstavek 350.člena ZPP).

Sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo materialnopravne določbe

155. člena in 3. odstavka 189. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Dejansko podlago tega spora namreč sestavljajo trditve tožeče stranke o tem, da tožeča stranka zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, ni mogla dati vozila v nadaljnji najem drugemu najemniku. S tem pa bi ji lahko nastala škoda le v obliki izgubljenega dobička.

Do škodnega dogodka, to je okvare vozila, ki ga je uporabljala kot najemnik tožena stranka, je prišlo med vožnjo v Italiji. Prišlo je torej do tipičnega škodnega dogodka. Sklepanje sodišča prve stopnje, da je šlo za pogodbeno škodo ni pravilno (primerjaj 262.in naslednji členi ZOR). Sodišče bi moralo uporabiti splošna pravila o povzročitvi škode in njeni povrnitvi (154. in naslednji členi ZOR).

Splošne predpostavke po 154. in naslednjih členih ZOR so namreč protipravnost, vzročna zveza med protipravnostjo in škodo, ki nastane v sferi oškodovane osebe in škoda, ki jo v sferi oškodovane osebe povzroči protipravno ravnanje oziroma protipravna posledica, ki izvira iz sfere odgovorne osebe ter odškodninske odgovornosti povzročitelja škode. Tožeča stranka bi morala v postopku zatrjevati vse splošne predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Vse morajo namreč biti podane kumulativno, sicer ni podlage za ugoditev tožbnemu zahtevku na plačilo odškodnine.

Tožeča stranka v postopku ni uveljavljala navadne škode, ampak izgubljeni dobiček. Izgubljeni dobiček je tista škoda, ki se izraža v preprečitvi povečanja nekega premoženja oškodovanca (155.člen ZOR).

Po 3. odstavku 189. člena ZOR pa se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Pomanjkanje trditev tožeče stranke o tem ali je bilo sporno "poškodovano in kasneje popravljeno vozilo" rezervirano za nadaljnji najem v vtoževanem obdobju in ali je zaradi čakanja tožeče stranke na ogled vozila z izvedencem, bila rezervacija odpovedana, pomeni nesklepčnost tožbenih trditev v zvezi z uporabo določbe 155. in 3. odstavka 189. člena ZOR. Ker tožeča stranka niti ni zatrjevala in ne dokazala dobička, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati se sodišče druge stopnje sploh ni ukvarjalo z ostalimi elementi odškodninske odgovornosti, ki bi morali biti kumulativno podani za ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Zato tudi ni odgovarjalo na ostale pritožbene trditve, ker niso bile več odločilnega pomena zaradi povedanega materialnopravnega stališča sodišča druge stopnje (1. odstavek 360. člena ZPP).

Glede na navedeno je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker je sodišče prve stopnje relevantno dejansko stanje pravilno ugotovilo, pri tem pa kot je bilo že obrazloženo ni napravilo nobenih postopkovnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (4. točka 358. člena ZPP).

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja le zmotno ugotovljeno dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje. Kot je bilo že povedano pa tega pritožbenega razloga na podlagi 1. odstavka 458. člena ZPP sodišče druge stopnje pri odločanju ne more upoštevati. Čeprav je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, pa zaradi tega ni bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. S tem pa niso podani razlogi za uporabo določb 2. odstavka 458. člena ZPP. V zvezi z obrazloženim materialnopravnim stališčem so razlogi sodišča druge stopje v tej odločbi enaki pri odločitvi o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke, kot pri spremembi izpodbijane 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje. Zato, ker tudi pri uradnem preizkusu 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, niso podane nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP) je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) v 2. točki izreka.

Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala spremembo stroškovnega dela (1. odstavek 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP).

Tožena stranka je v pravdi v celoti uspela. Ob pritožbah obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje spremenilo izrek odločbe sodišča prve stopnje o stroških v celoti, kljub temu, da je tožena stranka delno že uspela in so ji bili prisojeni stroški v znesku

74.898,00 SIT. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT), upoštevaje pri tem tarifo, veljavno v času oprave storitve in vrednost točke na dan odmere (primerjaj 2. odstavek 14. člena OT). Tako gre toženi stranki 1520 točk x 110,00 SIT, kar znese 167.200,00 SIT, povečano za 20% DDV (33.440,00 SIT), pa 200.640,00 SIT. Temu znesku je sodišče prištelo še sodno takso za odgovor na tožbo v višini 13.500,00 SIT. Stroški tožene stranke za postopek pred sodiščem prve stopnje so tako 214.140,00 SIT.

Pritožbeni stroški za sestavo pritožbe pa so 375 točk x 110,00 SIT, kar znese 41.250,00 SIT, povečano za 20% (8.250,00 SIT) pa 49.500,00 SIT. V enakem znesku je sodišče druge stopnje priznalo toženi stranki tudi stroške postopka z odgovorom na pritožbo zoper pritožbo tožeče stranke. Skupaj tako znašajo pritožbeni stroški, ki jih je priznalo sodišče druge stopnje toženi stranki 99.000,00 SIT.