Jedro

Ker se po izdaji zavrnilnih odločb tožene stranke v zvezi z zahtevami za priznanje vojaške pokojnine pravno in dejansko stanje nista spremenila, je pravilna pravna podlaga za zavrženje ponovne zahteve določba 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita sklep območne enote ... tožene stranke št. ... z dne 26. 2. 2007 in dokončna odločba št. ... z dne 1. 9. 2008, s katerima je tožena stranka zavrgla tožnikovo zahtevo, da se mu prizna pravica do predčasne vojaške pokojnine po sporazumu o vprašanjih nasledstva. Zavrnilo je tudi zahtevo, da sodišče odloči o pravici do vojaške pokojnine na podlagi sukcesijskega sporazuma.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožil tožnik in smiselno predlagal, da se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je v pripravljalni vlogi dne 20. 5. 2010 navedel pravne argumente, s katerimi utemeljuje upravičenost do pokojnine po Mednarodnem sporazumu o vprašanjih nasledstva. Sodišče prve stopnje na njegove argumente ni odgovorilo, kar pomeni, bistveno kršitev pravil postopka. Sodišče se ni niti opredelilo, ali so določbe MSVN neposredno uporabljive. Tožnik se zlasti pritožuje zoper ugotovitev sodišča, da je bilo zavrženje zahteve v predsodnem postopku utemeljeno, ker naj bi bilo o tožnikovi pravici do predčasne starostne pokojnine že odločeno s pravnomočno sodbo na podlagi ZPIZVZ. Bistvena kršitev je tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. V izreku je zavrnjen zahtevek, da sodišče odloči o pravici do vojaške pokojnine na podlagi MSVN, v obrazložitvi pa se navaja, da gre v zadevi za drugo stvar, namreč za predlog za ponovno odmero starostne pokojnine, kar ni res. Sodišče se ni opredelilo do tožnikovega izpodbijanja stališč iz prejšnje sodne prakse, da določbe MSVN niso neposredno uporabljive ter da je problematika vojaških pokojnin iz MSVN v celoti urejena z ZPIZVZ. Podalo tudi ni nikakršne utemeljitve zakaj zatrjevane neustavnosti MSVN in domače zakonodaje, ki ne omogoča uresničevanja ustavnih pravic do pokojnine, ne sprejema. Po načelu, da sodišče pravo pozna so redna sodišča dolžna poznati in upoštevati stališča Ustavnega sodišča. Zmotna uporaba materialnega prava se kaže v zmotni sodni praksi, da so bile v Sloveniji z odločanjem o pravicah po ZPIZVZ že izpolnjene tudi vse zahteve po MSVN, ki ob tem ne zazna bistvene razlike. Po MSVN imajo upravičenci pravico do vojaških pokojnin po predpisih bivše SFRJ, med tem, ko je Slovenija z ZPIZVZ, sprejetim pred uveljavitvijo MSVN, upravičencem te pokojnine priznala le pod nekaterimi dodatnimi pogoji. Tožniku je bila zahteva za vojaško pokojnino po ZPIZVZ zavrnjena prav zaradi domnevnega, sicer pravnomočno ugotovljenega neizpolnjevanja teh dodatnih pogojev in ne pogojev po predpisih SFRJ. Bistveno je, da se ob presoji zahteve na podlagi MSVN upoštevajo predpisi SFRJ. Neutemeljeno je zato stališče izpodbijane sodbe, da je bilo s pravnomočno odločitvijo po ZPIZVZ že odločeno tudi o tožnikovi zahtevi za pokojnino po MSVN in je bila ta nova zahteva zakonito zavržena.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

Tožnikovi zahtevki, da se mu na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pri toženi stranki priznajo pravice do ustrezne predčasne oz. starostne pokojnine, so bili doslej že večkrat pravnomočno zavrnjeni. Nazadnje je bil s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1078/2006 z dne 22. 11. 2007, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 233/2008 z dne 4. 12. 2008 zavrnjen zahtevek, da se mu prizna pravica do starostne pokojnine po splošnih predpisih na podlagi 4. odst. 2. čl. Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami). Tožena stranka je tožnikovo ponovno zahtevo za priznanje pravice do predčasne starostne vojaške pokojnine pravilno zavrgla, vendar z neutemeljenim razlogom, da Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni stvarno pristojen za odločanje o zahtevkih za priznanje, odmero, ali izplačevanje vojaških pokojnin. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se po izdanih zavrnilnih odločbah tožene stranke v zvezi z zahtevami za priznanje vojaške pokojnine, pravno in dejansko stanje nista spremenila, zato je pravilna pravna podlaga za zavrženje zahteve določba 4. točke 1. odst. 129. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki ga tožena stranka pri odločanju o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uporablja na podlagi 12. in 249. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Po navedeni določbi organ preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Višje delovno in socialno sodišče je že v več socialnih sporih, v katerih so tožniki zahtevali priznanje pravice na podlagi Sporazuma o vprašanjih nasledstva, ki so ga sklenile države, nastale na ozemlju bivše SFRJ (Slovenija ga je ratificirala z Zakonom o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva, objavljenem v Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe št. 20/2002 in je po obvestilu Ministrstva za zunanje zadeve, objavljenem v Ur. l. RS – Mednarodne pogodbe št. 18/2004 pričel veljati 2. 6. 2004) poudarilo, da pravice, ki jih državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci, ki so izpolnili pogoje za pridobitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev in usklajevanje oz. prevedbo teh pravic v Republiki Sloveniji določa ZPIZVZ. Stališče o uporabi MSVN je bilo zavzeto v več zadevah (na primer: sodba in sklep opr. št. Psp 400/2007 z dne 3. 4. 2008, sodba in sklep opr. št. Psp 572/2007 z dne 9. 4. 2008, sodba opr. št. Psp 266/2008 z dne 7. 5. 2008, sodba opr. št. Psp 236/2008 z dne 9. 4. 2008). Navedlo je, da 7. čl. MSVN določa, da je za dokončno ureditev medsebojnih pravic in obveznosti držav naslednic glede vprašanj nasledstva, med katerimi so tudi vprašanja pokojnin, potrebno skleniti podrobnejše sporazume. Določbe MSVN niso neposredno uporabljive in predstavljajo le podlago za sprejetje morebitnih dvostranskih ali večstranskih dogovorov, ki bodo podrobneje urejali medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic tudi glede izplačevanja pokojnin. V obrazložitvi predloga MSVN, objavljeni v poročevalcu državnega zbora Republike Slovenije št. 99/2001 z dne 15. 12. 2000 piše, da „Sporazum o nasledstvu, skupaj z vsemi kasnejšimi sporazumi, ki bodo potrebni za uresničevanje prilog k temu sporazumu, dokončno ureja vzajemne pravice in obveznosti držav naslednic glede vprašanj nasledstva, vključenih v ta sporazum“. Pravilnost stališča glede uporabe citiranega sporazuma izhaja tudi iz obrazložitve priloge E k sporazumu, kjer je navedeno, da „so pokojninsko problematiko držav naslednic po razpadu nekdanje SFRJ naslednice uredile z nacionalnimi zakonodajami. V Republiki Sloveniji je področje pokojnin že urejeno s slovensko nacionalno zakonodajo in sporazum o vprašanjih nasledstva na tem področju ničesar ne spreminja“.

Stališče do uporabe MSVN je Ustavno sodišče zavzelo v odločbi U-I-336/04 z dne 26. oktobra 2006, ko je zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. in 2. člena ZPIZVZ. Ustavno sodišče povzema, da je vprašanje prevzema obveznosti za pokojnine nekdanjih aktivnih vojaških oseb urejeno v prilogi E k MSVN. Po 2. členu priloge vsaka država, ki je nastala na območju nekdanje SFRJ, prevzame odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ, ne glede na to, kje imajo začasno ali stalno prebivališče, če so bile te pokojnine financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ, in jih redno izplačuje. Za osebo, ki je državljan več kot ene države, velja, da pokojnino plačuje tista država, v kateri ima taka oseba stalno prebivališče, oziroma država, na ozemlju katere je imela oseba začasno prebivališče 1. 6. 1991, če ta oseba nima stalnega prebivališča v nobeni od držav, katerih državljan je. Navedlo je, da pobudnik zgolj z očitkom, da po uveljavitvi MSVN uporaba ZPIZVZ ni več smiselna, neskladnosti ZPIZVZ z Ustavo ne more utemeljiti.

Vrhovno sodišče RS se je večkrat opredelilo do uporabe MSVN, zlasti v razmerju do ZPIZVZ. V sodbi opr. št. VIII Ips 392/2008 z dne 07. 04. 2010 je odločilo, da je Republika Slovenija z začasnim prevzemom obveznosti iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (iz naslova zaposlitve v JLA) takoj po osamosvojitvi in kasneje na podlagi ZPIZVZ že ustrezno realizirala svoje obveznosti v smislu določb kasneje sklenjenega MSVN glede ureditve prevzema obveznosti do bivših vojaških zavarovancev po razpadu bivše SFRJ. Soglašalo je z ugotovitvijo nižjih sodišč, da MSVN ne ureja individualnih pravic bivših vojaških zavarovancev, temveč določa le izhodišča in obveze posameznih držav naslednic za ureditev teh vprašanj. Tako je razumeti tudi navedbo načela vzajemnosti, kot eno od izhodišč normativnega urejanja oziroma pri sklepanju morebitnih dvostranskih sporazumov na tem področju. Na podlagi določb MSVN ni mogoče neposredno pridobiti nobenih novih pravic. V sodbi opr. št. VIII Ips 245/2008 z dne 07. 04. 2010 je zavzelo stališče, da določbe ZPIZVZ ne pridejo v poštev za tožnika, ki je po 18. oktobru 1991 nadaljeval z zavarovanjem pri takrat že tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja in je v letu 1994 uveljavil invalidsko pokojnino pri Zavodu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu ter so bila pri tem ustrezno upoštevana tudi njegova zavarovalna obdobja po predpisih vojaških zavarovancev do 18. oktobra 1991. MSVN ne more biti neposredna podlaga za uveljavljanje posamičnih pravic, temveč predstavlja le podlago za ureditev razmerij med posameznimi državami, naslednicami bivše SFRJ, glede urejanja teh pravic (enako v sodbi opr. št. VIII Ips 7/2008 z dne 25. 5. 2009). V sodbi VIII Ips 50/2008 z dne 12. 01. 2010 Vrhovno sodišče navaja: »MSVN je z ratifikacijo in objavo postal del notranjega pravnega reda Republike Slovenije in se glede na določbo 8. člena Ustave RS uporablja neposredno, vendar to ne pomeni, da so njegove določbe tudi neposredno uporabljive pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov. Neposredna uporaba določb mednarodnih pogodb je mogoča le v primerih, ko te ne urejajo le razmerij med državami podpisnicami mednarodne pogodbe, pač pa jasno in konkretno določijo tudi pravice in obveznosti posameznikov. MSVN vsebuje med drugim dogovor glede nekaterih vprašanj, ki se nanašajo na področje pokojnin (priloga E), vendar pri tem ne gre za določbe, na katere bi se lahko posamezniki pri uveljavljanju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči neposredno sklicevali«. Iz navedenega je povsem jasno, da tožnik zgolj na podlagi ureditve v MSVN ne more uveljaviti pravic, za katere sicer ni podlage v predpisih Republike Slovenije, zlasti v ZPIZVZ ter splošnih predpisih s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Pravilnost navedenih stališč je, čeprav naknadno, potrjena s Sporazumom med Republiko

Slovenijo in Republiko

Srbijo o socialnem zavarovanju (Zakona o ratifikaciji Sporazuma je objavljen v Uradnem listu RS, št. 30/2010, Mednarodne pogodbe št. 5/2010), ki sicer še ne velja. Po 39. členu Sporazuma bo začel veljati prvi dan drugega meseca po preteku meseca, v katerem sta izmenjani ratifikacijski listini. Tožnik prejema pokojnino pri Skladu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Beogradu, v Republiki Srbiji. Po 10. odstavku 38. člena, ki ureja ponovno odmero pokojnin, zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih Socialistične federativne republike Jugoslavije o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, ter prevzete zavarovalne dobe iz prvega odstavka 36. člena sporazuma, ostanejo obveznost pristojnega nosilca pogodbenice, ki je prvi priznal pokojnino. Sporazum, sklenjen po uveljavitvi MSVN, tudi na podlagi 3. člena priloge E, po katerem vsi dvostranski sporazumi, sklenjeni med katerimakoli državama, prevladajo nad določbami te priloge (E) in rešijo vprašanje vzajemnih zahtevkov med pokojninskimi skladi držav v zvezi z izplačili pokojnin pred začetkom veljavnosti takih sporazumov, pomeni, da tožnik na podlagi MSVN od tožene stranke neutemeljeno zahteva priznanje pravice do pokojnine.

Glede na navedeno so tožnikove trditve, da MSVN zagotavlja nove pravice, ki bi jih lahko uveljavil ne glede na ureditev v siceršnji zakonodaji o pokojninskem in invalidskem zavarovanju bivših zavarovancev, in ne glede na ureditev s splošnimi predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v Republiki Sloveniji, neutemeljene.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.