Jedro

Ugotovitev, "da sta toženec in družba A., d. o. o., poslovno in sorodstveno povezana" oziroma "da je toženec poosebljal družbo A., d. o. o." ne pomeni enačenja pravne subjektivitete toženca, ki je fizična oseba, in gospodarske družbe A., d. o. o., ki je pravna oseba, ampak utemeljuje razpolagalno sposobnost toženca. Razpolagalno sposobnost ima lastnik stvari (37. člen SPZ). Mogoče pa je, da se ta na podlagi pravice, pravnega posla ali zakona prenese na drugo osebo. Prav o takšnem prenosu na toženca sta nižji sodišči indično sklepali na podlagi tesne (poslovne in sorodstvene) povezanosti toženca z družbo A., d. o. o. Zmotna uporaba 5. in 7. člena ZGD-1 zato ni podana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 639/2006 z dne 14. 5. 2009 zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica lastnica plovila - motornega čolna s kabino Dolphin 1600, ki je vpisano v registru plovil pri Upravi za pomorstvo in promet, Izpostava Izola, na ime toženca in izročitev listine, na podlagi katere bo mogoč vpis lastninske pravice na spornem plovilu na ime tožnice, sicer bo takšno listino nadomestila sodba. Delno je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je tožnica solastnica spornega plovila do 1/10 in tožencu naložilo, da ji mora izročiti listino, na podlagi katere bo mogoč vpis lastninske pravice do 1/10 na ime tožnice, sicer bo takšno listino nadomestila sodba. Zavrnilni del sodbe je utemeljilo z obrazložitvijo, da tožnica s plačilom računa ni mogla postati izključna lastnica spornega plovila, saj je račun izdala družba A., d. o. o., in ne toženec kot fizična oseba. Čeprav se je tožnik glede nakupa plovila vedno pogovarjal s tožencem, ni dokazal, da se je sporazumel za nakup celega plovila. To glede na sporazum med tožencem in A., d. o. o., niti ne bil bilo mogoče, ker družba na tožnika ni mogla prenesti večjega solastnega deleža, kot ga je imela sama.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 24/2011 z dne 29. 5. 2014 ugodilo reviziji, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo v izpodbijanem zavrnilnem delu in glede stroškov postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z navodilom, naj sodišče zaradi razčiščevanja okoliščin v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice tožnice zasliši predlagano pričo B. B..

4. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 331/2014 z dne 16. 10. 2015 ponovno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek in delno ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku. Sodišče druge stopnje je s sklepom I Cp 148/2016 z dne 29. 5. 2016 pritožbama pravdnih strank ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

**Odločitve nižjih sodišč**

5. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica lastnica spornega plovila - motornega čolna, ki je vpisano v registru plovil na ime toženca, ki mu je zato naložilo, da mora tožnici izročiti listino, na podlagi katere bo mogoč vpis lastninske pravice na sporni premičnini na ime tožnice, sicer bo takšno listino nadomestila sodba. Odločilo je še o pravdnih stroških. Pritrdilo je tožnici, da je na podlagi sklenjene prodajne pogodbe, za katero sta se dogovorili pravdni stranki, in plačane kupnine družbi A., d. o. o., postala lastnica spornega motornega plovila. Tožencu, ki je v registru plovil vpisan kot lastnik plovila, je naložilo izstavitev ustrezne listine za vpis lastninske pravice v register plovil. 6. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje z utemeljitvijo, da je bilo v tem delu odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno, razveljavilo, kolikor je ugotovljeno, da je tožnica do 1/10 lastnica spornega plovila, in kolikor je tožencu naloženo, da je do tega deleža dolžan tožnici izročiti listino, sposobno za vpis njene lastninske pravice v register plovil ter v odločitvi o pravdnih stroških. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**Revizijske navedbe**

7. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče ugodi ter izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je sodba sodišča druge stopnje je sama s seboj v nasprotju, najprej uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da ne drži, da bi sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo le zato, ker toženec v postopku ni hotel izpovedati oziroma se ni udeležil naroka, na katerem bi bil zaslišan. To je v nasprotju z dejstvom, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, sodišče druge stopnje pa je takšno odločitev potrdilo. Odločitev sodišča druge stopnje ne temelji na preverljivi dokazni oceni. Skupaj s sodiščem prve stopnje išče in izpostavlja le razloge, ki govorijo v prid tožnici, medtem ko se do dokazov, ki kažejo na nasprotno, ne opredeli (izvedensko mnenje o vrednosti plovila, potrdila o priporočenih poštnih pošiljkah, sporazum z dne 15. 7. 2004, odsotnost dokaza o pravnem poslu s tožencem). Ni res, da je bil toženec povsem pasiven, saj iz spisovnega gradiva izhaja, da se je udeležil enega od dveh narokov, na katera je bil vabljen zaradi zaslišanja, udeležil se je tudi naroka 16. 10. 2015. Poleg tega je v svojih vlogah podal pravno relevantne navedbe in predložil listinske dokaze. Iz njegovih vlog izhaja jasno stališče, da se zaradi finančne in psihične izčrpanosti ter nezaupanja v sodstvo narokov ne more in ne želi udeležiti, do česar se sodišči nista opredelili. To pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 262. členom ZPP. Toženec uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb toženca o odločilnih dejstvih, in sicer, da tožnica ni dokazala, da je pravni posel sklenila s tožencem; da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejanske vrednosti celotnega spornega plovila, pri čemer je tožnica le pavšalno nasprotovala vrednosti plovila; da tožnica ni dokazala, da se je z družbo A., d. o. o., dogovarjala za nakup celotnega plovila, pri čemer celotno in dokončano plovilo ne pomenita isto; da tožnica ni dokazala, da je toženec prenesel lastništvo celotnega plovila na družbo A., d. o. o.; da je izpoved zakonitega zastopnika tožnice neverodostojna, saj je najprej povedal, da je vedel, da plovilo še ni dokončano in bo za dokončanje potrebno še približno 29 milijonov SIT, kasneje pa izjavo spremenil tako, da je povedal, da mu je bilo celotno plovilo prodano za znesek, ki je bil potreben za dokončanje takrat predvidenih približno 5 % plovila oziroma za 28.800.000,00 SIT; da tožeča stranka ni dokazala, da ni prejela sporazuma z dne 25. 7. 2004 in mnenja sodnega izvedenca o vrednosti plovila z dne 9. 7. 2004. Podana je zmotna uporaba materialnega prava, ker sta sodišči povsem spregledali, da toženec ni prodajal svojega lastniškega deleža na plovilu niti ni s tožnico sklenil nobenega pravnega posla. Sodišči nista uporabili določb materialnega prava o ločevanju pravnih subjektov, to je 5. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) in posledično pri presoji nista upoštevali, da je družba A., d. o. o., z vpisom v sodni register pridobila samostojno pravno subjektiviteto, toženec pa je fizična oseba. Gre za dva povsem ločena pravna subjekta, zato je le družba A., d. o. o., lahko tista, ki je prejela plačilo na podlagi izdanega računa št. 01/04 z dne 2. 11. 2004. Toženec ni sklenil nobenega pravnega posla s tožnico niti ni prejel kupnine na tej podlagi. Brez plačila kupnine sploh ni mogoče govoriti o prodajni pogodbi niti o kakršnikoli obveznosti toženca, da svoj delež plovila izroči tožnici. Zaradi odločitve sodišča, da je tožnica lastnica celotnega plovila v zameno za plačilo le 12 % vrednosti celotnega plovila, je prodajalec čezmerno prikrajšan, kar je v nasprotju z načelom enake vrednosti vzajemnih dajatev. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bila kršena tudi toženčeva ustavna pravica do zasebne lastnine.

8. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

9. Revizija ni utemeljena.

10. Tožnica v obravnavani pravdni zadevi svoj zahtevek utemeljuje s pravnoposlovno pridobitvijo lastninske pravice. Okoliščine, ki tvorijo dejansko podlago odločitve, so naslednje: - nesporno je, da je tožnica plačala račun št. 01/04 z dne 2. 11. 2004 v višini 28.000.000,00 SIT, izstavljen s strani družbe A., d. o. o., v katerem je navedeno: "Izstavljamo vam račun za dokončano motorno plovilo tipa Almarine, Dolphin 1600."; - nesporno je, da je v registru plovil kot lastnik plovila - motornega čolna vpisan toženec; - za prodajo plovila sta se dogovarjali izključno pravdni stranki; - istega dne kot je bil izstavljen račun, torej 2. 11. 2004, je toženec podpisal izjavo, v kateri je navedeno: "Kot prejšnji graditelj plovila Almarine, Dolphin 1600, izjavljam in potrjujem, da podjetje A., d. o. o., nima proti meni nobenih finančnih obveznosti."; - tožnik je 10. 11. 2004 poravnal kupnino, z družbo A., d. o. o., pa sklenil dogovor, da bo ta plovilo dokončno zgradila do 30. 3. 2005; stroški za dokončanje plovila so bili všteti v kupnino; - tožnik se je z J. ustno dogovoril za najem prostora za dokončanje plovila in je o tem obvestil družbo A., d. o. o., ki je sklenila pogodbo o hrambi plovila za čas izgradnje; - 15. 7. 2004 sta toženec in A., d. o. o., sklenila sporazum, na podlagi katerega je toženec družbi A., d. o. o., dovolil finančna vlaganja v dograditev spornega plovila največ v višini 15/100 vrednosti celotnega plovila v sorazmerju z vlaganji in da družba pridobi solastninski delež največ v višini 15/100 vrednosti celotnega plovila; - sporazum je bil izdelan na podlagi izvedenskega mnenja o vrednosti plovila z dne 9. 7. 2004; - tožnik ob sklepanju pogodbe za plovilo ni bil seznanjen s sporazumom z dne 15. 7. 2004 niti s predhodno cenitvijo plovila z dne 9. 7. 2004. 11. Tožnica poleg ugotovitvenega zahtevka, s katerim zahteva, naj sodišče ugotovi, da je lastnica spornega plovila, uveljavlja še dajatveni zahtevek za izročitev individualno določene stvari - motornega plovila oziroma izročitev listine, sposobne za vpis lastninske pravice na plovilu v register plovil v korist tožnice. Pasivno legitimacijo toženca utemeljuje že samo nesporno dejstvo, da ima možnost izvrševanja neposredne dejanske oblasti nad sporno premičnino, ker je v register plovil vpisan kot njen lastnik.

12. Sodbi nižjih sodišč imata razloge o dejstvih, odločilnih za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom (40. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), tako glede sklenitve prodajne pogodbe med pravdnima strankama (435. člen Obligacijskega zakonika), s katero se je toženec v svojem imenu in za račun družbe A., d. o. o., zavezal, da na tožnico prenese lastninsko pravico na spornem plovilu, kot tudi glede sposobnosti toženca, da z lastninsko pravico na plovilu razpolaga (9. točka sodbe sodišča prve stopnje ter 5. in 7. točka sodbe sodišča druge stopnje).

13. Vrhovno sodišče ni bilo dolžno vsebinsko proučiti navedb v reviziji, ki so nedovoljene, ker se nanašajo na nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 370. člena ZPP). Očitki o kršitvah postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP o pomanjkljivi obrazložitvi sodb sodišč prve in druge stopnje s sklicevanjem na izvedensko mnenje o vrednosti plovila, potrdila o priporočenih poštnih pošiljkah, sporazum z dne 15. 7. 2004 in dejstvo, da ne obstaja dokaz o sklenjenem pravnem poslu med pravdnima strankama v pisni obliki so navidezni, ker merijo na dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje. Enako velja glede očitka neskladnosti oziroma neverodostojnosti izpovedbe zakonitega zastopnika tožnice.

14. Ugotovitev, "da sta toženec in družba A., d. o. o., poslovno in sorodstveno povezana" oziroma "da je toženec poosebljal družbo A., d. o. o." ne pomeni enačenja pravne subjektivitete toženca, ki je fizična oseba, in gospodarske družbe A., d. o. o., ki je pravna oseba, ampak utemeljuje razpolagalno sposobnost toženca. Razpolagalno sposobnost ima lastnik stvari (37. člen SPZ). Mogoče pa je, da se ta na podlagi pravice, pravnega posla ali zakona prenese na drugo osebo. Prav o takšnem prenosu na toženca sta nižji sodišči indično sklepali na podlagi tesne (poslovne in sorodstvene) povezanosti toženca z družbo A., d. o. o. Zmotna uporaba 5. in 7. člena ZGD-1 zato ni podana.

15. Res je, da je pravica stranke, da se v postopku izjavi, na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe strank, tako dejanske kot pravne, vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Upoštevaje nižji standard obveznosti obrazložitve odločb inštančnih sodišč, sodišče druge stopnje ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izjavilo se je o pritožbenih navedbah, ki merijo na nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja in ki so bile po razumni oceni tega sodišča za odločitev o zadevi bistvene. Pritrdilo je dokazni oceni sodišča prve stopnje, da sta se za nakup dokončanega oziroma celotnega plovila dogovorila tožnik in toženec, čeprav je račun izstavila družba A., d. o. o. Pritožbeno sodišče ima kontrolno funkcijo. Tudi zato ni bilo dolžno, da izrecno odgovori na vse navedbe toženca, ki jih izpostavlja v okviru zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP (4. stran revizije). Temu je mogoče dodati le še, da vprašanje dejanske vrednosti spornega plovila za odločitev ni bistvenega pomena, zato se sodišče druge stopnje (niti sodišče prve stopnje) z njim ni bilo dolžno podrobneje ukvarjati oziroma se do njega opredeliti.

16. Drži, da je sodišče druge stopnje zapisalo, da "sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo le zato, ker toženec v postopku ni želel izpovedati", čeprav je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo. Gre za očitno pisno pomoto, ki jo sodišče druge stopnje lahko kadarkoli odpravi z izdajo popravnega sklepa (328. člen ZPP), ne pa za napako v sestavi sodbe. Očitek protislovnosti obrazložitve je prima facie neutemeljen tudi, kar zadeva domnevno nasprotje med dejansko procesno aktivnostjo toženca in sklepom sodišča o njegovi "popolni pasivnosti", saj sta nižji sodišči korektno povzeli vse toženčeve navedbe in dokazne predloge.

17. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 262. členom ZPP ni podana. Sodišči sta ravnali v skladu s pravilom iz drugega odstavka 262. člena ZPP, po katerem sme sodišče, upoštevaje vse okoliščine sklepati, da niso resnične trditve stranke, ki ni hotela izpovedati. Drži, da mora sodišče skrbno ugotoviti in pretehtati vzroke, ki jih je stranka navedla kot opravičilo za odklonitev izpovedbe. Odgovor na tožbo oziroma vloge z dne 19. 3. 2009, 13. 5. 2009, 14. 10. 2014, 22. 1. 2015, 11. 9. 2015 in 13. 10. 2015, v katerih toženec izraža nezaupanje v sodstvo, ne vsebujejo nobenih utemeljenih razlogov za odklonitev izpovedbe. Toženčevo pasivnost je zato sodišče pravilno upoštevalo kot indic proti resničnosti trditev te stranke (glej 9. točko sodbe sodišča prve stopnje).

18. Odveč je vsako razpravljanje o očitnem nesorazmerju med obveznostmi pogodbenih strank, saj toženec ni zahteval razveljavitve sklenjene pogodbe (prvi odstavek 118. člena OZ).

19. Vrhovno sodišče je neutemeljeno revizijo toženca zavrnilo (378. člen ZPP).