Jedro

Ker sta se za nakup celotnega plovila dogovorili prav pravdni stranki, čeprav je račun izstavila družba E. d.o.o., s katero je bil toženec poslovno in sorodstveno povezan, je tožnica pridobila lastninsko pravico na plovilu, saj jo je nanjo prenesel subjekt z ustrezno razpolagalno sposobnostjo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje: - razveljavi v delu, kolikor je ugotovljeno, da je tožnica do 1/10 lastnica plovila - motornega čolna s kabino D. 1600 z označbo IZ-2864, ki je vpisano v registru plovil pri Upravi za pomorstvo in promet - Izpostava I. pod št. vpisnega lista 3734-7-00126/2006 in kolikor je tožencu naloženo, da je do tega deleža dolžan tožnici izročiti listino, sposobno za vpis njene lastninske pravice pri Upravi za pomorstvo in promet - razveljavi in vrne v ponovno odločanje v odločitvi o pravdnih stroških.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožnica lastnica plovila - motornega čolna s kabino, vpisanega pri Upravi za pomorstvo in promet na toženčevo ime ter slednjemu naložilo, da je dolžan tožnici izročiti listino, na podlagi katere bo mogoč vpis lastninske pravice na plovilu na njeno ime. Tožencu je še naložilo, da je dolžan tožnici povrniti 16.358,98 EUR pravdnih stroškov.

2. Proti sodbi se pritožuje toženec po pooblaščenki. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Najprej izpostavlja, da naj bi bila nepravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnica plovilo kupila od družbe E. d.o.o. na podlagi plačila računa št. 01/04. Ta družba je namreč lahko, kot to izhaja iz njenega sporazuma z A. H. z dne 15.7.2004, bila solastnica plovila le do višine finančnih vlaganj, vendar skupaj največ do 15% skupne vrednosti dokončanega plovila. Tožnica bi zato lahko postala solastnica plovila največ do tega deleža, saj družba E. d.o.o. ni mogla odsvojiti več pravic kot jih je imela sama. Plačilo računa v znesku 28.800.000,00 SIT oz. 120.180,270 EUR dokazuje le tožničin finančni vložek v izgradnjo plovila in ne nakup celotnega plovila. Celotna vrednost plovila znaša 1.042.000,00 EUR. Sam račun pa tudi ne more predstavljati pravno veljavne podlage za prenos lastništva. Tožnikov direktor je bil obveščen, da se bo glede na finančni vložek prenesel le 10% delež, vročena sta mu bila tako sporazum z dne 15.7.2004 kot izvedensko mnenje o vrednosti plovila z dne 9.7.2004. Vsebino in vročitev navedenih listin je toženec dokazal s samimi listinami ter potrdilom o priporočeni pošiljki, tožnik pa razen lastne izjave kakšnih dokazov o drugačnem dogovoru ni predložil. Iz računa je moč razbrati, da je družba E. d.o.o. izstavila račun za dokončano motorno plovilo, ker je tožnica s plačilom zagotovila del sredstev, ki so bila potrebna za dokončanje plovila. Ravno zaradi dejstva, ker je tožnica kupovala le del plovila, ki ga je še bilo potrebno dokončati in je njen zakoniti zastopnik vedel, da bodo sredstva namenjena za dokončanje plovila in bil istočasno obveščen o večinskem deležu A. H., je toženec v računu navedel, da gre za dokončano plovilo. Zaradi interesov tožnice in E. d.o.o. pa je toženec podal še izjavo kot prejšnji graditelj, da E. do njega nima nobenih neporavnanih obveznosti. Ta razlaga je povsem življenjsko logična ter v skladu z običajno poslovno prakso. Sodišče vsemu navedenemu zgolj na podlagi dobesedne razlage določenih besednih zvez pripisuje drugačen pomen. Sodba v glavnem temelji le na pričanju J. L., edinega družbenika tožnice, ki pa ima interes za uspeh v pravdi. Kot izkušen gospodarstvenik se je zagotovo prepričal o tržni ceni plovila in vedel, da za prenos lastništva potrebuješ pravnoformalno listino. Glede na stroške gradnje in tržno vrednost plovila ni mogoče pričakovati prodajo celotnega plovila za zgolj 120.180,270 EUR, to je znesek, ki predstavlja cca. 12% celotne vrednosti plovila. Napačnost zaključka sodišča, da je tožnica postala lastnica celega plovila na podlagi realizirane prodajne pogodbe pa izhaja tudi iz načela enakovrednosti vzajemnih dajatev. Vrednosti plovila v višini 1.042.000,00 EUR, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, tožnik ni nasprotoval, niti ni dokazal drugačne vrednosti. Sodišče se do te vrednosti ni opredelilo in ni upoštevalo in obravnavalo izvedenskega mnenja. J. L. je pri zaslišanju pojasnil, da je bilo plovilo skoraj dokončano, razen manjkajočih instrumentov ter da bo za približno 29.000.000,00 SIT plovilo izgotovljeno oz. dokončano. Ker je najprej povedal, da je za dokončanje plovila potrebnih še približno 29.000.000,00 SIT, ni logično, da bi nato mislil, da mu je bilo celotno plovilo prodano za znesek, ki je bil potreben za dokončanje. Toženec še poudarja, da s tožnico ni sklenil nobene pogodbe. Izpostavlja še, da ima sicer res pravico predlagati dokaze in biti zaslišan, to pa ne pomeni, da mora to pravico izkoristiti. V kolikor ni zaslišan, to ne more imeti za posledico, da sodišče zgolj zato ugodi zahtevku nasprotne stranke. Toženec je v zvezi s predmetnim plovilom predložil vse listinske dokaze, izpovedoval pa ni zaradi psihične in finančne izčrpanosti, ki so jo povzročili sodni postopki. Meni, da iz listinskih dokazov izhajajo vsa potrebna dejstva in da zato dodatno dokazovanje ni bilo potrebno. Pri oceni izpovedi B. H. pa je potrebno upoštevati tudi oddaljenost dogodkov, veliko količino dokumentacije ter njeno bolezensko stanje. Toženec se pritožuje tudi proti odločitvi o pravdnih stroških. Navaja, da je ta odločitev neobrazložena oz. je ta obrazložena le do vrednosti 1.943,42 EUR, v presežku - do 16.358,98 EUR, pa ne.

3. Pritožba je utemeljena le delno, v pretežnem delu pa ne.

4. Iz podatkov spisa je mogoče ugotoviti, da je bilo o lastništvu 1/10 plovila in zahtevku za izstavitev listine glede tega deleža že pravnomočno odločeno s sodbo P 639/2006 z dne 14.5.2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cp 583/2010 z dne 5.7.2010 in odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 24/2011 z dne 29.5.2014. S slednjo sta bili namreč sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavljeni le v zavrnilnem delu (1. in 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). "Podrejeni tožbeni zahtevek", ki se je glasil na ugotovitev lastninske pravice na 1/10 plovila, namreč dejansko ni bil pravi podrejeni tožbeni zahtevek, saj je bil vsebovan že v prvem zahtevku in je bila zato akumulacija zahtevkov le navidezna. Na to, ali je bilo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno, pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP). V tem delu je bilo zato potrebno prvostopenjsko sodbo razveljaviti.

5. V pretežnem delu pa pritožba ni utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da sta se pravdni stranki dogovorili za nakup celotnega plovila v izgradnji in da je tožnica za dokončano plovilo tudi v celoti plačala dogovorjeno ceno. Besedilo računa z dne 2.11.2004 ne dopušča dileme: izstavljen je za dokončano motorno plovilo, računu pa je priložen tudi podroben opis plovila z vsemi karakteristikami. Da je v računu navedena cena "izgotovljenega" plovila, je potrdil tudi J. L. - zakoniti zastopnik tožeče stranke pri zaslišanju. Opisal je pogovore s tožencem glede vrednosti plovila in to, da je na ceno vplivalo tudi dejstvo, da je plovilo toženec gradil kot samograditelj. Toženec je bil glede svoje trditve, da naj bi plačani znesek predstavljal le finančni vložek v izgradnjo (dokončanje) plovila, dvakrat vabljen zaradi zaslišanja (na narok 12.3.2009 in 9.12.2014), a se nobenega od teh narokov ni udeležil in bil tudi sicer (z izjemo prvega naroka dne 12.3.2009) v postopku povsem pasiven. Sodišču je dal le večkrat jasno vedeti, da se narokov ne bo udeleževal (vloge z dne 14.10.2014, 22.1.2015 in 11.9.2015). Ne drži pa, da bi sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo zgolj zato, ker toženec v postopku ni hotel izpovedati oz. se ni udeležil naroka, na katerem bi bil zaslišan. Odločitev sodišča namreč temelji na celoviti dokazni oceni tako listinskih dokazov kot izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče B. H..

6. Trditev tožnice, da ni bila seznanjena s sporazumom, sklenjenim 15.7.2004 med družbo E. d.o.o. in tožencem, po katerem naj bi E. d.o.o. vložila v izgradnjo plovila največ 15% skupne vrednosti dokončanega plovila, je potrdil pri zaslišanju njen direktor, priča J. L.. Navedbe toženca, da naj bi to listino prejela skupaj s cenitvijo je tožeča stranka zanikala ter na naroku dne 14.5.2009 pojasnila za vsako od pošiljk, glede katerih je toženec zatrjeval (in s potrdili o oddaji pošiljk dokazoval), da se nanašajo prav na navedeni listini, kaj so dejansko vsebovale. Teh njenih navedb v nadaljevanju postopka toženec ni prerekal. Ne drži niti pritožbena trditev, da tožnica ni nasprotovala vrednosti plovila, ki jo je toženec zatrjeval in dokazoval s cenitvijo. Že na prvem naroku je namreč navedla, da z njo skuša toženec ustvariti vtis, da je bilo plovilo v času nakupa vredno bistveno več od dogovorjene kupnine in da sama tožnica meni, da je glede na vrsto plovila, vgrajene materiale in glede na dejstvo samograditeljstva dogovorjena cena izražala realno vrednost dokončanega plovila.

7. Tožnica je ves čas postopka trdila, da je toženec "poosebljal družbo E. d.o.o." in da je J. L. vse dogovore v zvezi nakupom plovila imel s tožencem. Na podlagi izpovedi priče B. H. - toženčeve hčerke, ki je bila v letu 2004 direktorica družbe E. d.o.o., do drugačnega zaključka sodišče ni moglo priti, saj slednja o konkretnem pravnem poslu in poslovanju družbe ni vedela ničesar in nenazadnje je plovilo registrirano prav na toženca. Sodišče je zato zaključilo, da sta se za nakup celotnega plovila dogovorili prav pravdni stranki, čeprav je račun izstavila družba E. d.o.o., s katero je bil toženec poslovno in sorodstveno povezan. Tožnica je torej pridobila lastninsko pravico na plovilu, ker jo je nanjo prenesel subjekt z ustrezno razpolagalno sposobnostjo.

8. Toženec glede na obrazloženo ni uspel izpodbiti dejanskih in materialnopravnih zaključkov prvostopenjskega sodišča, to pa je imelo za posledico, da je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in (razen v delu, kolikor je moralo sodbo razveljaviti po uradni dolžnosti), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Prav pa ima pritožba, da je odločitev o stroških postopka (da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki 16.358,98 EUR stroškov), res obrazložena le deloma. Pravilnosti stroškovne odločitve ni mogoče preveriti niti z vpogledom v stroškovnik na list. št. 242 spisa, zaradi česar je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo, izpodbijano odločitev razveljavilo ter v tem delu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

10. Toženec je s pritožbo proti odločitvi o glavni stvari uspel le v manj pomembnem delu, v katerem je pritožbeno sodišče sodbo dejansko razveljavilo po uradni dolžnosti, njegov uspeh proti odločitvi o pravdnih stroških pa na njegove pritožbene stroške ni vplival. Ti so bili odvisni le od vrednosti glavnega predmeta. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da nosi stroške pritožbenega postopka sam.