Jedro

Toženec niti v pritožbi ne pojasni, kateri tožnikovi trditvi ali dokazu v postopku na prvi stopnji ni mogel ugovarjati. Upoštevaje razpravno načelo posledic svoje dokazne stiske ne more uspešno prevaliti na tožnika in še manj na sodišče. Nedopustna grožnja, ki ji je bil izpostavljen pogodbenik pri sklepanju pogodbe, je razlog za njeno izpodbojnost, vendar toženec doslej razveljavitve posojilne pogodbe ni zahteval.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da pravdni stranki krijeta sami svoje pravdne stroške.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 23.069,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2017 dalje in mu povrniti 2.461,93 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev (spremembo) sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka ali vrnitev zadeve v nov postopek. Izpodbijana sodba nima razlogov. Pomanjkljive tožnikove trditve so tožencu onemogočile obrambo. Tožnik je šele na prvem naroku navajal, kje je bilo posojilo dano, ni pa pojasnil, kdaj in kako. Sodišče je mimo tožnikovih trditev ugotovilo, da je bilo posojilo izročeno v gotovini. Na posojilni pogodbi je nesporno toženčev podpis, vendar toženec vztraja, da denarja ni dobil. Dokazovanje fiktivnosti posla in njegovega zapletenega ozadja je preseglo toženčeve dokazne zmožnosti. Sicer pa izpovedi tožnika in prič niso bile tako skladne in prepričljive, kot ugotavlja izpodbijana sodba. Tožnik ni vedel izpovedati, komu je izročil posojilo, medtem ko priča A. P. o tem ni vedela sploh ničesar, saj ob izročitvi ni bila navzoča. Priča D. P. ni potrdil tožnikove izpovedi, da so denar prešteli. Poleg tega ni znal povedati, kaj se je s prejetim denarjem dogajalo in za kaj je bil porabljen. Toženčevo izpoved je sodišče ocenilo za kontradiktorno, vendar te svoje ugotovitve v sodbi ni obrazložilo. Toženec je na naroku pojasnil, da je bilo v letih 2015 in 2016, še pred podpisom sporne posojilne pogodbe, podjetju R., d. o. o., po dogovoru med D. P. in tožnikom nakazano plačilo, ki ga je bilo treba vrniti. Toženec je po pritiskih zaradi tega podpisal posojilno pogodbo, čeprav posojila ni prejel. Posebej izpodbija stroškovno odločitev. Tožnik je namreč med pravdo delno umaknil tožbo, zato tožencu dolguje povračilo sorazmernega dela pravdnih stroškov.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je obrazložena. Dejanski in pravni razlogi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, so resda dokaj skromni, a dovolj jasni in razumljivi, da je sodbo mogoče preizkusiti. Tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero neopredeljeno meri pritožba.

6. Jalova je pritožbena trditev, da je tožnik z načinom svojega pravdanja tožencu onemogočil učinkovito obrambo v postopku. Če bi bile tožnikove trditve res tako pomanjkljive, kot poskuša prikazati pritožba, bi toženec toliko lažje dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka. Stranka lahko navaja (nova) dejstva in predlaga (nove) dokaze vse do konca do prvega naroka za glavno obravnavo (prvi odstavek 286. člena ZPP). Toženec niti v pritožbi ne pojasni, kateri tožnikovi trditvi ali dokazu v postopku na prvi stopnji ni mogel ugovarjati. Če za svoje nasprotne trditve nima dovolj dokazov, kot v pritožbi sam priznava, posledic svoje dokazne stiske ne more uspešno prevaliti na tožnika in še manj na sodišče, upoštevaje razpravno načelo (prvi odstavek 7. člena ZPP).

7. Toženec priznava, da je s tožnikom sklenil posojilno pogodbo z dne 11. 10. 2016. S svojim podpisom na pogodbi je pristal na njeno vsebino, kar pomeni, da se je tožniku zavezal do 31. 5. 2017 vrniti 45.000,00 EUR in pogodbene obresti po 2 % letni obrestni meri. Toženec svoje trditve o domnevni fiktivnosti navedene pogodbe ni zadovoljivo obrazložil. Po prvem odstavku 50. člena Obligacijskega zakonika (OZ) navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama, vendar toženec priznava, da te svoje teze niti ne zmore dokazati. To pomeni, da ni tehtnih razlogov za dvom o veljavnem nastanku njegove pogodbene obveznosti.

8. S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti (prvi odstavek 569. člena OZ). V obravnavanem primeru je bilo posojilo izročeno posojilojemalcema, tožencu in priči D. P., ob sklenitvi posojilne pogodbe 11. 10. 2016, posojilojemalca pa sta posojilo sprejela, kot je navedeno v 2. členu pogodbe. Toženec je zapisano vsebino pogodbe in njeno pristnost odobril, ko je pogodbo brez pridržkov podpisal. Odveč je zato pritožbeni dvom o tem, kdaj, kje in kako je bilo posojilo izročeno.

9. Očitno neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da toženec posojila sploh ni prejel. Ali in kako sta si posojilojemalca posojeni znesek razdelila, za presojo toženčeve pogodbene obveznosti ni relevantno. Prav tako ni pomembno, za kaj je bilo posojilo porabljeno. Pritožbeno nasprotovanje dokazni oceni ni sprejemljivo, saj ga toženec gradi ravno na takšnih, torej nepomembnih dejanskih okoliščinah. Pretirano je pričakovati, da bodo izpovedi strank in prič povsem skladne in brez vrzeli. Za povrh je za odločitev o tožbenem zahtevku, upoštevaje trditveno podlago spora, zadoščal že listinski dokaz - posojilna pogodba, ki jo je sodišču ponudil tožnik. Čeprav v sodbi res ni pojasnilo, zakaj je toženčevo izpoved štelo za kontradiktorno, ta opustitev po navedenem ni mogla kvarno vplivati na izid pravde.

10. Toženec se torej neutemeljeno upira vračilu zahtevanega zneska in dogovorjenih obresti. V pritožbi navržena trditev, da je posojilno pogodbo podpisal zgolj zaradi pritiskov tožnika in D. P., ne zadošča. Nedopustna grožnja, ki ji je bil izpostavljen pogodbenik pri sklepanju pogodbe, je razlog za njeno izpodbojnost (prvi odstavek 45. člena OZ), vendar toženec doslej razveljavitve posojilne pogodbe ni zahteval. Prav tako ni navajal, da bi domnevni pritiski sopogodbenikov nanj prerasli v takšno silo, ki bi izključila njegovo svobodno voljo za sklenitev pogodbe.

11. Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na odločitev o glavni stvari, tako niso utemeljeni. Pravilna je tudi odločitev glede pogodbenih obresti, čeprav jih je sodišče brez tožnikovega predloga kapitaliziralo in prištelo k dolgovani glavnici. Pač pa je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je tožniku tudi od zneska kapitaliziranih pogodbenih obresti prisodilo zakonske zamudne obresti. Te je namreč tožnik zahteval le od dolgovane glavnice. Ker toženec te napake izpodbijani sodbi ne očita, pritožbeno sodišče pa na prekoračitev zahtevka ne pazi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 350. člena ZPP), v navedeno odločitev ni smelo poseči, ampak je pritožbo zavrnilo in sodbo v navedenem obsegu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Pritožba je delno utemeljena le glede odločitve o stroških postopka. Pravdni stranki sta v pravdi deloma uspeli. Tožnik je namreč med pravdo tožbo umaknil za polovico prvotno zahtevanega zneska, pri tem pa delni umik tožbe ni bil posledica toženčeve (delne) izpolnitve obveznosti. Končni uspeh pravdnih strank v pravdi je bil torej enak, približno enaki po višini in strukturi pa so tudi njuni pravdni stroški. Pravdni stranki morata zato svoje stroške prvostopenjskega postopka kriti sami (drugi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano stroškovno odločitev ob pravilni uporabi materialnega prava ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP).

13. Ker so pravdni stroški stranska terjatev, se pri vrednotenju pritožbenega uspeha ne upoštevajo. Toženec zato kljub doseženi delni spremembi prve sodbe ni upravičen niti do delnega povračila stroškov za pritožbo, sicer pa je v pretežnem delu s pritožbo propadel (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnikovi stroški za odgovor na pritožbo niso bili smotrni, upoštevaje sorazmerno enostavnost zadeve. Ker tožnik z odgovorom ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, mora stroške zanj kriti sam.