Jedro

Predmet tega upravnega spisa je vprašanje lastnosti stranke v upravnem postopku, tožnik pa zahteva, da se z začasno odredbo prepove nadaljevanje denacionalizacijskega postopka. Začasna odredba, kot jo v obravnavanem primeru zahteva tožnik, pa presega sporno pravno razmerje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, da se na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odloži izvršitev sklepa tožene stranke z dne 13.3.2007, ter da se toženi stranki prepove nadaljevanje denacionalizacijskega postopka do končanja tega upravnega spora. Z navedenim sklepom je tožena stranka odločila, da se tožniku ne prizna lastnost stranke v postopku denacionalizacije premoženja nekdanje Posojilnice ..., ki se vodi na zahtevo ... in ....

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je izpodbijani akt v tem upravnem sporu sklep tožene stranke, da se tožniku ne prizna lastnost stranke v upravnem postopku. Ker se takšen upravni akt sploh ne izvršuje po določbah ZUP, sodišče ne more zadržati njegovega izvrševanja. Zato pogoji za zadržanje izvršitve po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 niso podani. Tudi niso podani pogoji za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. Verjetnost nastanka težko popravljive škode kot vsebinskega pogoja za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, pa v obravnavanem primeru ni izkazana. Kakšna konkretna škoda bo nastala, tožnik ne konkretizira. V zvezi s tožnikovim predlogom, da naj sodišče po uradni dolžnosti izda začasno odredbo na podlagi 3. točke 66. člena ZUS-1, pa sodišče navaja, da je prav tako neutemeljen, saj v tem primeru ne gre za postopek, ki teče v zvezi z nezakonitim posegom v človekove pravice, ampak gre za upravni spor v zvezi z denacionalizacijo.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. S tem, ko prvostopno sodišče ni izdalo predlagane začasne odredbe in dejstvom, da ne more sodelovati v postopku denacionalizacije premoženja Posojilnice ... in varovati svojega pravnega interesa v zvezi z lastninsko pravico odvzetega deleža navedene posojilnice, so kršene njegove temeljne svoboščine in človekove pravice iz 14., 22. in 23. člen Ustave RS. Zato meni, da je podana pravna podlaga za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 66. člena ZUS-1. Prav tako je verjetno izkazan nastanek škode v smislu 3., v povezavi z 2. odstavkom 32. člena ZUS-1. Pravica denacionalizacijskega upravičenca izhaja iz ustavnopravnih oziroma premoženjskih upravičenj in ima prednost pred lastninskimi upravičenji vlagateljev zahtevka za denacionalizacijo po 67. členu Zakona o zadrugah za premoženje Posojilnice ... Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Iz vsebine zahteve za izdajo začasne odredbe izhaja, da tožnik predlaga izdajo začasne odredbe tako po 2. kot tudi po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. Po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru pogoji za odložitev izvršitve po navedeni določbi ZUS-1 niso podani. Izpodbijani sklep tožene stranke, da se tožniku ne prizna lastnost stranke v upravnem postopku namreč ni akt, ki se izvršuje. Zato sodišče tudi ne more zadržati njegovega izvrševanja.

Po določbi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz 2. odstavka tega člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetna izkaže za potrebno. Značilnost začasne odredbe po navedeni določbi je vezanost na sporno pravno razmerje. Namen začasne odredbe je namreč začasna ureditev pravnega razmerja, ki je predmet upravnega spora. Predmet tega upravnega spora je vprašanje lastnosti stranke v upravnem postopku, tožnik pa zahteva, da se z začasno odredbo prepove nadaljevanje denacionalizacijskega postopka. Začasna odredba, kot jo v obravnavanem primeru zahteva tožnik, pa presega sporno pravno razmerje. Že iz tega razloga je bila njegova zahteva pravilno zavrnjena, pri čemer je prvostopno sodišče po nepotrebnem presojalo tudi nadaljnji vsebinski pogoj za njeno izdajo, verjetnost nastanka težko popravljive škode.

Na drugačno odločitev o stvari tudi ne more vplivati tožnikov pritožbeni ugovor, da bi moralo prvostopno sodišče izdati začasno odredbo po 3. odstavku 66. člena ZUS-1, ker naj bi bile z denacionalizacijskim postopkom kršene njegove temeljne svoboščine in človekove pravice. Že prvostopno sodišče je v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo, da v obravnavanem primeru ne gre za spor iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1, zato tudi ni pravne podlage za izdajo začasne odredbe po navedeni zakonski določbi.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 72. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.