Jedro

Sodišče okoliščine, ki se v konkretni zadevi nanaša na uporabo 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alinejo 36. člena Zazil, ne šteje za absoluten razlog, ki že sam po sebi pomeni, da je tožena stranka imela podlago, da je v pospešenem postopku zavrnila prošnjo tožnika kot očitno neutemeljeno, ker je treba določilo o pospešenem postopku povezati z oceno o verodostojnosti prosilca za azil oziroma z (ne)obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem. Drugačna razlaga pospešenega postopka bi bila v neskladju s Konvencijo o statusu beguncev, ki implicira pravico zaprositi za azil, nima pa drugih procesnih določb, zato je treba procesne določbe ZAzil razlagati skladno z Ženevsko konvencijo (8. člen Ustave RS in 26., 27. in 1. odstavek 31. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu. Z vidika tožbenega ugovora o bistveni kršitvi določb postopka to ne pomeni, da v primeru izjave iz 32. alineje 2. odstavka 63.b. člena ZAzil stranka nima možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo, v primeru, da je prosilec zaslišan v rednem postopku, pa to možnost ima. Sodišče namreč v vsakem posamičnem primeru glede na konkretne okoliščine presoja, ali je prosilec za azil imel možnost, da se izjavi o pravno relevantnih dejstvih, tudi v primeru izjave po 32. alineji 2. odstavka 63.b. člena ZAzil. V azilnem postopku je dokazno breme deljeno že v upravnem postopku, in sicer med organom in stranko, in če ima stranka odvetnika že v upravnem postopku, deljeno dokazno breme pomeni, da mora stranka ob pomoči odvetnika predložiti konkretne dokaze in ne more uspešno predlagati izvedbe določenih dokazov šele v upravnem sporu, če je to možnost imela v upravnem postopku, pa je ni izkoristila in niso podane okoliščine iz 3. odstavka 39. člena ZAzil.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 1. alineje 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil) v povezavi s 5. alinejo 36. člena ZAzil zavrnila prošnjo tožnika (roj. ... v A.) kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je tožnik v prošnji z dne ... 1. 2007 navedel, da je po narodnosti Albanec, krščanske veroizpovedi. Iz matične države je odšel dne .... 2. 2006. Držav, preko katerih je potoval, se ne spominja, ker je bil zaprt v tovornem vozilu. Dokumentov za ugotavljanje istovetnosti ne poseduje, nikoli jih ni imel. Matično državo je zapustil, ker je njegov oče leta 2005 ubil sina A.A., katerega imena ne ve. Oče je delal kot sekretar v nekem podjetju, ki se je ukvarjalo s piramidnimi igrami na srečo. Sin A.A. je z igrami na srečo izgubil precej denarja in oče se je leta 2005 z njim srečal v nekem lokalu v kraju B. Skregala sta se in sledil je pretep, v katerem je sin A.A. pretepel njegovega očeta. Oče ga je udaril s steklenico po zadnjem delu glave in zatilju. Sin A.A. je v bolnišnici poškodbam podlegel. Oče je doma povedal, kaj se je zgodilo, nato pa zbežal na Kosovo, sam pa je odšel k teti B.B. v kraj C., kjer je živel vse do odhoda iz matične države. Oče je pomoč iskal pri državnih institucijah in pri neki organizaciji, katere imena ne ve, ki zadeve pomirjajo v smislu posredništva. Posrednika je imenoval oče, njegovega imena in priimka ne ve. Posrednik je šel do te družine, da bi se opravičil, vendar opravičila niso sprejeli in so zahtevali maščevanje. Kako bi bilo mogoče zadevo pomiriti, ne ve, ker ne ve, kako je s to tradicijo krvnega maščevanja. Obstaja zakon Leka Dukagjinija. Sedaj ga družina umrlega preganja. Od tetinega moža C.C. je dan pred odhodom izvedel, da ga želi družina ubitega ubiti. Povedal mu je tudi, da ga bodo prišli ubiti zvečer, zato je takoj pobegnil. To je edini razlog, da je zapustil Albanijo. Mislil je, da bo bolje, zato matične države ni zapustil že prej. Čakali so odgovor omenjene posredniške organizacije, vendar do pomiritve ni prišlo, ker se družina ubitega ne želi pomiriti. Grožnje s krvnim maščevanjem je tetin mož prijavil policiji v kraju B., ki ni storila nič. Napisan je bil zapisnik o prijavi zadeve. Ciljna država mu je bila Italija, tam je želel zaprositi za azil, kar je povedal tudi policistom, ki so ga prijeli pri ilegalnem prehodu državne meje, a so mu povedali, da bo vrnjen v državo, od koder je prišel. Ko je bil prijet s strani policistov PMP Z., ni vedel, kje je, ko je izstopil s tovornega vozila, zato ni takoj zaprosil za azil. Od leta 2005, ko je živel pri teti, je bil zaprt v hiši, strah ga je bilo pred sosedi, financiral ga je oče, ki ga je nekajkrat ponoči tudi obiskal. Na podlagi teh dejstev tožena stranka meni, da tožnik zlorablja azilni postopek v smislu 5 alineje 36. člena ZAzil, saj je namero, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za azil izrazil po 23 dneh bivanja v Centru za tujce v Postojni, kamor je bil nastanjen po tem, ko je dne 18. 12. 2006 ilegalno prečkal državno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo. Dne 19. 12. 2006 ob 15.10 uri je bil tožnik s strani italijanskih varnostnih organov predan PMP Ž., zaradi ilegalnega prehoda državne meje pa je bil prosilcu pri MPM Z. izdan plačilni nalog, s katerim mu je bila v skladu z določbami Zakona o tujcih izrečena globa v višini 20.000 SIT. Zaradi zagotovitve njegove odstranitve iz države je bil prosilec nastanjen v Centru za tujce. Tožena stranka se sklicuje na določilo 1. odstavka 8. člena ZAzil in na točko (d) 5. odstavka 4. člena Direktive sveta Evropske unije št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004. Po teh določbah mora prosilec kakor hitro je mogoče zaprositi za zaščito oziroma izkazati utemeljene razloge, zakaj tega ni storil. Tožena stranka pravi, da je tožnik pri formalnem sprejemu prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji povedal, da je bila njegova ciljna država Italija, kjer je želel zaprositi za azil. V Sloveniji ni takoj zaprosil za azil, ker ni vedel, kje je, imel je namen sam nadaljevati pot, ker je mislil, da je v Italiji. Mislil je, da bo srečal kakšnega Albanca, ki mu bo pomagal pri azilu. Ker je čakal na odvetnico, je namen podaje prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji izrazil šele po nekaj dneh bivanja v Centru za tujce. Te tožnikove izjave po mnenju pristojnega organa nikakor ne morejo opravičiti prosilčevega ravnanja, da je namen vložitve prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji izrazil šele po 23 dneh bivanja v Centru za tujce, še posebej pa ne ob upoštevanju dejstva, da je prosilec po lastnih izjavah matično državo zapustil z namenom, da za azil zaprosi v Italiji. Za pristojni organ je prav tako nesprejemljiva tudi prosilčeva izjava, da namena vložitve prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji ni izrazil prej, ker je čakal odvetnico, ker tožena stranka meni, da bi prosilec v primeru resnične ogroženosti v matični državi za pomoč in zaščito zaprosil takoj, ko bi bilo to mogoče tudi brez odvetnice.

V tožbi tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in v nasprotju z dokazi v spisu. Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker je tožena stranka izdala odločbo, ne da bi zaslišala prosilca. Sklicuje se na določilo 29. člena ZAzil. Podaja formalne prošnje za azil ni zaslišanje, temveč je samo sprejem prošnje. Tako je tožena stranka brez zaslišanja tožnika odločila o njegovi prošnji, s čemer mu ni dala možnosti, da celovito predstavi svoje razloge, zato so navedbe tožene stranke o pavšalnem in splošnem navajanju prosilca za azil neumestne. Samo dejstvo, da je to napravil 23. dan po prijetju ni dokaz, da zlorablja azilni postopek, zlasti ob dejstvu, da je želel zaprositi za azil v Italiji. V tožbi pravi, da je že italijanskim policistom in slovenskim ob prijetju povedal, da želi zaprositi za azil in sicer v angleščini, vendar policisti to niso hoteli zabeležiti niti niso poiskali prevajalca, da bi se s prosilcem pogovarjali v njemu razumljivem jeziku. Zaradi takega ravnanja policije, je želel strokovno pomoč. Ob prihodu svetovalke za azil in prevajalca, ki sta se zglasila v Centru za tujce v Postojni šele 9. 1. 2007, je še isti dan napisal vlogo. Poudariti je potrebno, da je prosilec funkcionalno nepismen, zato sam ni znal protokolirati vloge. Tožeča stranka predlaga, da ga sodišče zasliši o navedenih tožbenih trditvah. Tožena stranka bi morala prosilčevo prošnjo predati Italiji, ki bi odločala o njej. Tožena stranka pa ni krajevno pristojna odločati o tožnikovi prošnji. V tožbi tudi uveljavlja, da bi morala tožena stranka pogoje za azil iz humanitarnih razlogov presojati po uradni dolžnosti. Tožena stranka bi morala v ta namen preveriti tožnikovo zgodbo v luči objektivnih razmer v matični državi. Ker tega ni storila, je napačno ugotovila dejansko stanje. Zaradi navedenega tožnik predlaga, da sodišče opravi o tem poizvedbe pri UNHCR o tem, kakšno je stanje v matični državi ali ostaja krvno maščevanje in kako se odraža, da se preveri tožnikove trditve. Tožnik predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo, izvede predlagane dokaze in odpravi odločbo, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje oziroma da se odločba spremeni. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Z vidika pravilnosti uporabe pospešenega postopka iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki je tožbeni ugovor v tem upravnem sporu, je pomembno stališče in uveljavljena praksa Vrhovnega sodišča RS (sodba v zadevi I Up 118/2007 z dne 31. 1. 2007), po kateri mora tujec, ki v Slovenijo vstopi ilegalno, zaprositi za azil brez odlašanja, prošnjo pa mora vložiti pri katerem od organov, ki so navedeni v 25. členu ZAzil (policija, drug državni organ ali organ lokalne skupnosti). Po praksi Vrhovnega sodišča v primerljivih dejanskih okoliščinah velja, da je izraz namere vložiti prošnjo za azil že po 2 dneh potovanja po Sloveniji okoliščina, ki kaže na zlorabo postopka zaradi lažne predstavitve razlogov (I Up 1685/2006 z dne 6. 12. 2006) oziroma je to okoliščina, ki dokazuje, da je prosilec izrazil to namero, da bi preprečil prisilno odstranitev iz države, pri čemer je bil tudi v tej zadevi tujec predhodno obravnavan pred organom za prekrške, pa ni izrazil namere prositi za azil (sodba v zadevi I Up 118/20007 z dne 31. 1. 2007); da je izraz namere vložiti prošnjo za azil po 3 dneh bivanja v Centru za tujce okoliščina, ki kaže na zlorabo postopka po 5. alineji 36. člena ZAzil (I Up 1600/2006 z dne 22. 11. 2006); da gre za zlorabo postopka v zvezi z določilom 5. alineje 36. člena ZAzil, če je tujec po 3 dneh nezakonitega bivanja v Sloveniji prijet s strani policije oziroma da je dvom v njegovo verodostojnost podan tudi, če prosilec izrazi namero prositi za azil po osmih dneh (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 1781/2006 z dne 11. 1. 2007) ali po treh dneh bivanja v centru za tujce (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 1600/2006 z dne 22. 11. 2006). Tožnik torej nima prav, ko v tožbi pravi, da samo dejstvo, da je izrazil namero zaprositi za azil po 23 dneh bivanja v centru za tujce, ni dokaz, da zlorablja azilni postopek. Vendar pa sodišče te okoliščine, ki se v konkretni zadevi nanaša na uporabo 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alinejo 36. člena ZAzil ne šteje za absoluten razlog, ki že sam po sebi pomeni, da je tožena stranka imela podlago, da je v pospešenem postopku zavrnila prošnjo tožnika kot očitno neutemeljeno, ker je treba določilo o pospešenem postopku (iz 1. alineje 2. odstavka 35. člena v vzvezi s 5. alinejo 36. člena ZAzil) povezati z oceno o verodostojnosti prosilca za azil oziroma z (ne)obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem (2. odstavek 1. člena ZAzil). To izrecno izhaja iz tistih sodnih odločb Vrhovnega sodišča RS, v katerih Vrhovno sodišče pravi, da organ zavrne prošnjo kot očitno neutemeljeno, če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana ali razlogi, ki jih prosilec navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite (sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Up 134/2006 z dne 9. 2. 2006, I Up 217/2006 z dne 22. 2. 2006, I Up 219/2006 z dne 22. 2. 2006, I Up 1443/2006 z dne 25. 10. 2006). Drugačna razlaga pospešenega postopka bi bila v neskladju s Konvencijo o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN /.../ Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92, v nadaljevanju: Ženevska konvencija), ki implicira pravico zaprositi za azil, nima pa drugih procesnih določb, zato je treba procesne določbe ZAzil razlagati skladno z Ženevsko konvencijo (8. člen Ustave RS in 26., 27. in 1. odstavek 31. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu (Uredba o ratifikaciji Dunajske konvencije o pogodbenem pravu, Uradni list SFRJ, MP, št. 30/72, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN /.../ Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92). Poleg tega tudi po ZAzil formalna dokazna pravila niso dovoljena (6. odstavek 24. člena ZAzil) in formalna dokazna pravila so tudi po mednarodnih standardih za upravno in sodno odločanje v azilnem postopku nesprejemljiva (Priročnik o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca Visokega komisariata ZN za begunce ŠHandbook on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, UNHCR, Geneva, January, 1992], odstavek 205; International Association of Refugee Law Judges, Seminar Materials, June 1999, Chapter 5).

Nadalje bi formalno dokazno pravilo, po katerem bi izraz namere po določenem času bivanja v Centru za tujce avtomatično pomenil, da lahko tožena stranka prošnjo zavrne v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno, bi pred iztekom roka za transpozicijo direktive EU vpeljala nižje procesne standarde, kot jih predvideva Direktiva št. 2005/85/EC o minimalnih procesnih standardih za države članice EU pri odločanju o statusu begunca (O J L, 326/13, 13. 12. 2005). Po stališču Evropskega sodišča pravice (ESP) pa se morajo države (tudi sodišča) vzdržati, da bi sprejele kakršne koli ukrepe (stališča), ki bi lahko resno otežili uresničitev direktive z nastopom datuma njene obvezne transpozicije (sodba ESP v zadevi C-129/96, Inter-Environment Wallonie z dne 18. 12. 1997, odst. 36., 40., 41, 43-45 v povezavi s sodbama ESP v zadevah št. 80/86, Kolinghuis Nijmegen BV z dne 8. 10. 1987 in C-106/89, Marleasing SA z dne 13. 11. 1990).

Iz tega sledi, da samo dejstvo, da je tožnik izrazil namero zaprositi za azil po 23 dneh bivanja v Centru za tujce ni zadostna podlaga za negativno odločitev v konkretnem primeru. Tožena stranka je zato pravilno v zvezi s to okoliščino upoštevala tudi druge stvari in sicer, da je tožnik bil v stiku s prekrškovnim organom, ko je podpisal plačilni nalog, a ni izrazil namere prositi za azil in je neprepričljivo pojasnil, da prej ni izrazil te namere, ker je čakal na odvetnika oziroma v tožbi pravi, da je funkcionalno nepismen. Splošno znano dejstvo namreč je, da so takšne okoliščine enake pri večini prosilcev za azil, zato s tega vidika sodišče nima podlage, da bi v konkretnem primeru odstopilo od navedene prakse Vrhovnega sodišča. Tožnik je tudi sam navedel, da je izvorno državo zapustil z namenom, da bi zaprosil za azil, kar pomeni, da je vedel, da lahko tudi v Sloveniji zaprosi za azil, a je hotel za azil zaprositi v Italiji in ne v Sloveniji. Tožena stranka ima prav, da to nadalje povečuje dvom v njegovo verodostojnost, saj če bi bil v izvorni državi res preganjan, bi mu bil prvi cilj, da dobi zaščito, ne pa da dobi zaščito v določeni državi. Ker torej uporaba določila 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z določilom 5. alineje 36. člena ZAzil po svoji naravi tudi zahteva oceno o verodostojnosti prosilca za azil, je tožena stranka imela zakonito podlago za odločitev v pospešenem postopku. Pri tem tožeča stranka tudi nima prav, ko uveljavlja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker tožnik ni bil zaslišan. Po 237. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 22/2005 v zvezi z določilom 23. člena ZAzil) je bistvena kršitev pravil postopka podana, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z določilom 3. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006). Določilo 2. odstavka 29. člena ZAzil pravi, da se v primeru očitno neutemeljene prošnje za azil izjava prosilca za azil iz 32. alineje 2. odstavka 63.b. člena ZAzil šteje za zaslišanje. Z vidika tožbenega ugovora o bistveni kršitvi določb postopka to ne pomeni, da v primeru izjave iz 32. alineje 2. odstavka 63.b. člena ZAzil stranka nima možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo, v primeru, da je prosilec zaslišan v rednem postopku, pa to možnost ima. Sodišče namreč v vsakem posamičnem primeru glede na konkretne okoliščine presoja, ali je prosilec za azil imel možnost, da se izjavi o pravno relevantnih dejstvih, tudi v primeru izjave po 32. alineji 2. odstavka 63.b. člena ZAzil. V konkretnem primeru je tožnik podal izjavo ob vložitvi prošnje za azil ob prisotnosti svetovalke za begunce, ob pomoči tolmača za albanski jezik, tožnik je dobil konkretna, dovolj obsežna, natančna, smiselno povezana ter relevantna vprašanja v povezavi z določilom 1. alineje 2. odstavka 35. člena in 5. alineje 36. člena ZAzil. Iz njegovih odgovorov izhaja, da je razumel vprašanja in je na njih tudi povezano odgovarjal. Ker je imel pomoč svetovalke za begunce, bi lahko ob podaji prošnje za azil in omenjene izjave predložil tudi kakršne koli listinske dokaze, ali pa bi lahko predlagal izvedbo določenih dokazov, pa tega ni storil, ampak to uveljavlja šele v upravnem sporu. Odvetnica je dobila pooblastilo za zastopanje dne 9. 1. 2007, tožnik pa je podal prošnjo za azil 16. 1. 2007. Zato sodišče tudi ne more upoštevati tožbenega predloga, da sodišče opravi poizvedbe pri Visokem komisariatu ZN za begunce glede krvnega maščevanja in da razpiše glavno obravnavo. Takšen predlog ni skladen z določilom 3. odstavka 20. člena ZUS-1, po katerem stranka v upravnem sporu ne sme navajati dejstev in predlagati dokazov, če je imela možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta, in omenjeni tožbeni predlog tudi ni skladen s specialnim določilom 1. odstavka 39. člena ZAzil, po katerem Upravno sodišče odloča na podlagi ugotovitev, pridobljenih v postopku na prvi stopnji. Tožeča stranka v tožbi ne utemeljuje, da ni mogla predlagati omenjenih dokazov v upravnem postopku in tudi ne pravi, da se je dejansko stanje glede na ugotovitve v upravnem postopku spremenilo (3. odstavek 39. člena ZAzil). V azilnem postopku je dokazno breme deljeno (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 68/2002 z dne 23. 1. 2002, določila 3. in 4. odstavka 24. člena in 1. odstavka 33. člena ZAzil) že v upravnem postopku in sicer med organom in stranko in če ima stranka odvetnika že v upravnem postopku, deljeno dokazno breme pomeni, da mora stranka ob pomoči odvetnika predložiti konkretne dokaze in ne more uspešno predlagati izvedbe določenih dokazov šele v upravnem sporu, če je to možnost imela v upravnem postopku, pa je ni izkoristila in niso podane okoliščine iz 3. odstavka 39. člena ZAzil. Zaradi tega sodišče tudi ni zaslišalo tožnika in ni izvedlo glavne obravnave. Pri tem se je zaradi spoštovanja določila 22. in 23. člena Ustave in procesnih pravil glede sojenja na glavni obravnavi po ZUS-1 oprlo tudi na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006 in na določilo drugega dela 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1. V omenjeni odločbi je Ustavno sodišče v 10. točki obrazložitve odločbe zavzelo splošno stališče glede obveznosti glavne obravnave v upravnem sporu, ki je tudi sredstvo za izvedbo dokazov v upravnem sporu. Ustavno sodišče pravi, da je glavna obravnava v upravnem sporu "zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov." Ker v predmetni zadevi tožnik ni konkretiziral predloga za zaslišanje tožnika v tem smislu, da bi navedel kar koli konkretnega, v čem je predlagani dokaz pomemben za odločitev glede na ugotovljeno dokazno oceno o neverodostojnosti tožnika oziroma kako bi lahko dokazni predlog vplival na oceno o neverodostojnosti, je sodišče tudi z vidika procesnih ustavnih standardov iz 22. in 23. člena Ustave in drugega dela 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 imelo pravno podlago za odločitev brez zaslišanja tožnika na glavni obravnavi.

Tudi preostala dva tožbena ugovora sta neutemeljena. Ugovor, da Slovenija ni pristojna za odločanje o azilu, ampak Italija, nima podlage v ZAzil niti v Uredbi sveta EU št. 343/2003 in ker je tožena stranka napravila pravilno dokazno oceno o neverodostojnosti tožnika, ji tudi ni bilo treba po uradni dolžnosti posebej ugotavljati pogojev za subsidiarno zaščito. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. odstavek 39. člena ZAzil).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je v drugi točki izreka s sklepom ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.