Jedro

Tožnika sta zatrjevala, da je njun ded njunemu očetu podaril gradbeno parcelo, uredil celotno gradbeno dokumentacijo in v celoti zgradil prvo fazo gradbenega objekta, ki je bil zgrajen kot lokal Z. Na ta način sta objekt, v katerega je zapustnik vlagal, in predmet darila, identificirala dovolj določno, da sta toženki omogočila, da razpozna za kateri objekt in katero konkretno življenjsko dogajanje gre in ji tako omogočila preverjanje resničnosti zatrjevanih dejstev.

Glede na postavljene trditve v tožbi, ni šlo za informativne dokaze, katerih izvedba bi šele podala trditve glede spornih vlaganj, temveč je izvedba dokazov omogočila konkretizacijo dejstev, ki sta jih tožnika pravočasno zatrjevala.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 337,1 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. V pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem na Ptuju pod opr. št. P 105/2012, upnik izpodbija pravna dejanja dolžnika D. G., očeta tožnikov, ker ni uveljavljal nujnega deleža v zapuščinskem postopku po svojem pok. očetu J. G. Tožnika sta v tem postopku vložila nasprotno tožbo, s katero sta od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da D. G. po pok. očetu J. G. st. ni bil upravičen do nujnega deleža. 2. Sodišče prve stopnje je njunemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo, da je vlaganja zapustnika J. G. st. v poslovni objekt Z. g. treba šteti kot darilo D. G., medtem ko gradbenih parcel, ki jih je D. G. prejel na podlagi izročilne pogodbe z dne 24. 1. 1976, ni štelo kot darilo zapustnika. J. G. st. je po oceni sodišča prve stopnje skupaj s svojo ženo financiral izkop gradbene jame za gostinski lokal, ostrešje s kritino, instalacije za vodovod, talno gretje ter kanalizacijo in prezračevanje. Vrednost navedenih investicijskih vlaganj zapustnika je po ugotovitvah sodišča prve stopnje znašala skupaj 39.330,00 EUR. Ker je sodišče prve stopnje sledilo navedbam tožnikov, da je polovico vrednosti teh investicij financirala zapustnikova žena, je sodišče kot vrednost darila upoštevalo polovico skupne vrednosti investicij in zaključilo, da je D. G. za časa življenja zapustnika prejel darilo v višini 19.665,00 EUR. Ta znesek mu je skladno s 46. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) vračunalo v njegov nujni delež. Upoštevaje, da njegov nujni delež znaša 26.211,80 EUR, je sodišče prve stopnje razsodilo, da je bil D. G. upravičen še do nujnega deleža v višini 6.546,80 EUR.

3. Sodišče druge stopnje je pritrdilo pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje ob tožbenem zahtevku, da oče tožnikov ni bil upravičen uveljavljati nujnega deleža, ne bi smelo odločiti, v kolikšnem delu je bil upravičen uveljavljati nujni delež. Zato je prvo točko izreka sodbe sodišča prve stopnje preoblikovalo, tako da se glasi: »Ugotovi se, da D. G. iz zapuščine po pokojnem očetu J. G. ni bil upravičen do nujnega deleža, razen v znesku 6.546,80 EUR in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.« Sicer pa je pritožbo zavrnilo.

4. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila predlog za dopustitev revizije. Revizija je bila dopuščena s sklepom II DoR 295/2013 glede vprašanja procesnih kršitev 7. in 286. člena ZPP.

5. Tožena stranka tako vlaga revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi. Opozarja, da je bila trditvena podlaga tožnikov pomanjkljiva, saj nista navedla zemljiškoknjižnih podatkov nepremičnin (pravočasno nepremičnin tudi drugače nista identificirala), niti vrste vlaganj oziroma vsebine darila. Navedla nista niti obsega niti vrednosti zapuščine pokojnega J. G. st., niti števila dedičev niti višine nujnega deleža (še manj pa njegove vrednosti), čeprav sta s temi podatki razpolagala že ob vložitvi tožbe. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje kršilo 7. člen ZPP, ko je ta manjkajoča dejstva ugotovilo kar samo in ugodilo zahtevku. Navaja, da tožnika tudi po prejemu cenitve sploh nista opravila izračuna – primerjave med vrednostjo zapuščine, vrednostjo nujnega deleža in vrednostjo zatrjevanih daril. Namesto njiju je vse navedeno opravilo sodišče, sodišče druge stopnje pa je temu pritrdilo. Po mnenju tožene stranke je šlo tako pri izvedbi dokaza z izvedencem, kot pri zaslišanju prič, za informativne dokaze, ki so v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dovoljeni le izjemoma. Tožena stranka opozarja, da v konkretnem primeru niso bili podani utemeljeni razlogi za izvedbo informativnih dokazov, saj bi tožnika z minimalno skrbnostjo lahko vsa relevantna dejstva navedla tudi sama. Obe ključni priči, na izpovedbi katerih sta sodišči nižjih stopenj oprli sodbo, sta namreč starša tožnikov.

6. V reviziji se tožena stranka sklicuje tudi na kršitve 286. člena ZPP, ki jih je zagrešilo sodišče prve stopnje in jih pritožbeno sodišče ni popravilo. Po navedbah tožene stranke je sporno to, da sta tožnika šele leto in pol po prvem naroku za glavno obravnavo konkretizirala vlaganja, ki naj bi jih njun oče D. G. prejel od svojih staršev. Toženka meni, da so bili navedbe in dokazi prepozni tako glede obsega vlaganj, kot tudi glede vrednosti zapuščine. Vrednost zapuščine, ki je odločilna za ugotovitev, ali je bil D. G. dedno odpravljen, sta tožnika prvič navedla v pripravljalni vlogi leto in pol po prvem naroku za glavno obravnavo. Tožena stranka zatrjuje, da teh navedb sodišče ne bi smelo upoštevati, saj so bile podane prepozno (šesti odstavek 286. člena ZPP). Tožena stranka dodaja, da je na vse te kršitve določb pravdnega postopka opozorila že v pritožbi, a sodišče druge stopnje na pritožbene navedbe v zvezi s prekluzijami in nedopustnostjo informativnih dokazov sploh ni odgovorilo.

7. Sodišče je revizijo vročilo tožnikoma, ki sta nanjo odgovorila. Glede pomanjkljivosti trditvene podlage odgovarjata, da sta v tožbi navedla toliko dejstev, da sta omogočila jasno individualizacijo zahtevka in njegovo ločitev od drugih zahtevkov, kar v skladu s sodno prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije zadošča, da je tožba popolna.(1) Poleg tega poudarjata, da je predmetna tožba vložena kot nasprotna tožba in je bilo že v tožbi navedeno, da je tekel zapuščinski postopek po pokojnem J. G. st., kaj je bil predmet zapuščine in kaj bi predstavljal nujni delež D. G. Glede tega, da je bil obseg darila konkretiziran šele z izvedbo dokaza z zaslišanjem njunih staršev pojasnjujeta, da sta bila v času obdarovanja njunega očeta še otroka in iz lastnega opažanja o tem nista mogla vedeti ničesar. V času pravde pa s starši nista bila v odnosu, da bi lahko od njiju dobila podrobne informacije o obsegu darila in sta sodišču razloge za to tudi pravočasno pojasnila. Poudarjata tudi, da sta darilo dovolj določno opredelila že s tem, da je šlo za vlaganja v lokal Z., in sicer v smislu pridobitve gradbene parcele, ureditve dokumentacije za gradnjo in zgraditve objekta do gradbene faze, ko je bilo mogoče v objektu že opravljati dejavnost. Tožnika zato predlagata, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in toženki naloži plačilo njunih revizijskih stroškov.

8. Revizija ni utemeljena.

Glede kršitev 7. člena ZPP:

9. Revizijsko sodišče izpostavlja, da sta tožnika v dopolnitvi nasprotne tožbe z dne 9. 1. 2004 opredelila vrednost spornega predmeta v višini 1.623.750,00 takratnih SIT, in sicer kot eno četrtino vrednosti zapuščine po pokojnem J. G. st., kot je opredeljeno v sklepu o dedovanju D 443/98 Okrajnega sodišča na Ptuju. Tako je pravilna ocena, da sta tožnika dovolj določno opredelila tako vrednost zapuščine (štirikratnik vrednosti spornega predmeta), kot tudi višino nujnega deleža, ki je izražena z ulomkom. V tem delu so torej revizijske navedbe o pomanjkljivi trditveni podlagi neutemeljene.

10. Revizijsko sodišče prav tako ne sledi revizijskim očitkom, da tožnika nista dovolj določno opredelila obsega darila in identificirala nepremičnine, ki je bila predmet darila. Tožnika sta namreč zatrjevala, da je njun ded njunemu očetu podaril gradbeno parcelo, uredil celotno gradbeno dokumentacijo in v celoti zgradil prvo fazo gradbenega objekta, ki je bil zgrajen kot lokal Z. Na ta način sta objekt, v katerega je zapustnik vlagal, in predmet darila, identificirala dovolj določno, da sta toženki omogočila, da razpozna za kateri objekt in katero konkretno življenjsko dogajanje gre in ji tako omogočila preverjanje resničnosti zatrjevanih dejstev.

11. Držijo sicer revizijske navedbe, da je sodišče prve stopnje vrednost darila ugotovilo šele z izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke in z zaslišanjem prič. Vendar, je pravilen sklep sodišča druge stopnje, da glede na postavljene trditve v tožbi in njeni dopolnitvi, ni šlo za informativne dokaze, katerih izvedba bi šele podala trditve glede spornih vlaganj, temveč je izvedba dokazov omogočila konkretizacijo dejstev, ki sta jih tožnika pravočasno zatrjevala. Glede na ugotovljene okoliščine primera in časovno distanco od obdobja obdarovanja, je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je natančen obseg daril in njihove vrednosti ugotovilo z izvedencem gradbene stroke in zaslišanjem prič.

Glede kršitev 286. člena ZPP:

12. Revizijsko sodišče poudarja, da je pravilna tudi odločitev sodišča druge stopnje, da opredelitev zapustnikovih vlaganj po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo ni bila prepozna, saj ni šlo za trditve o novih dejstvih, temveč za konkretizacijo pravočasno postavljenih trditev o obsegu darila, ki ga je prejel D. G. Bistveno je, da sta trditve o obliki darila tožnika postavila že v tožbi in jih do konca prvega naroka za glavno obravnavo substancirala kot izgradnjo lokala, ki je potekala v času, ko sta bila oba tožnika še otroka in katerih vrednost je bila taka, da se je njun oče zaradi tega odpovedal dedovanju po svojem očetu. Zato revizijsko sodišče tudi v tem delu ni sledilo revizijskim navedbam.

13. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožena stranka tožeči stranki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 337,1 EUR (600 točk po 0,459 EUR, 2 % mat. stroške v znesku 5,51 EUR, od obojega pa še 20 % DDV v znesku 56,18 EUR).

Op. št. (1): Ustavno sodišče RS v zadevi Up-1013/05 z dne 6. 6. 2006.