Jedro

ZNZGP je bil neposredna podlaga podržavljenja podjetij in izdaja posebne odločitve ali izvedba posebnega postopka nista bila potrebna. Premoženja, ki je bilo zaplenjeno v kasnejši sodbi kazenskega sodišča, vendar pa v času, ko je sporno premoženje ex lege že prišlo v državno last, ni mogoče vračati po določbah ZIKS, ampak po ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Radovljici je zavrnilo predlog predlagateljev za vrnitev parcele 525. k.o...., ki je bila predmet odločbe o izreku zaplembe Okrajnega sodišča na Jesenicah, opr. št. I 119/47 z dne 4.12.1947. Razlog za zavrnitev zahtevka je v ugotovitvi sodišča, da je nepremičnina prišla v državno last na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (v nadaljevanju ZNZGP) dne 6.12.1946 in ob izreku kazenske sankcije zaplembe premoženja podjetje I. ... ni bilo več lastnik te nepremičnine. Zahtevek predlagateljev na pravni podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) zato ni utemeljen.

Zoper zavrnilni sklep vlagajo pritožbo predlagatelji iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu predlagateljev stroškovno v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Navajajo, da je stališče prvostopnega sodišča, da je bila nepremičnina parc. št. 525 k.o.... podržavljena po ZNZGP, ki je pričel veljati 6.12.1946, zmotno. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je sodbo opr. št. I Ips 198/91 v letu 1991 razveljavilo kazen zaplembe premoženja družbe I. ... k.d., ki je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 11.12.1946, opr. št. Ko 1154/46 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Ljudske Republike Slovenije z dne 31.1.1947, opr. št. Kpv 56/47. V posledici razveljavitve kazenske obsodbe je odpadla tudi pravna podlaga zaplembe. Ker zaradi vrste postopka, v katerem je bila kazen zaplembe razveljavljena, sodišče ni moglo vzpostaviti prejšnjega stanja, je T. K. v skladu z načelom zaupanja v pravo in vzpostavitev prejšnjega stanja, v letu 1992 na takratnem Temeljnem sodišču v Kranju, enota na Jesenicah, na podlagi določb ZIKS vložil predlog za vračilo zaplenjenega premoženja. Ves ta čas je sodišče vodilo postopek po določbah ZIKS in šele z izpodbijanim sklepom z dne 3.7.2008, to je po šestnajstih letih, sprejelo pravno stališče, da predstavlja pravno podlago prehoda premoženja predlagateljev v državno last zakon, to je ZNZGP in da bi predlagatelji morali vložiti zahtevo za denacionalizacijo po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). V kolikor bi sodišče predlagatelje že prej seznanilo s svojim pravnim stališčem, bi le ti sprožili tudi upravni postopek in tako zavarovali prekluzivne roke za uveljavljanje pravic. Sodišče prve stopnje bi moralo že v letu 1992, najkasneje pa do trenutka, ko je svoj odgovor podala nasprotna udeleženka, zavrniti predlog predlagateljev, če je štelo, da sodi zahteva predlagateljev v okvir ZDen-a in upravnega odločanja. Pritožba nadalje opozarja na stališče Višjega sodišča v Ljubljani, ki je v sklepu opr. št. II Cp 5467/2006 z dne 18.10.2006 izrecno navedlo, da ZNZGP ni povzročil dejanskega prenosa premoženja družbe I. ... k.d. v državno last, temveč je bila to sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 11.12.1946. S pravnomočnostjo kazenske sodbe o zaplembi premoženja so bile po stališču višjega sodišča "ozdravljene" tudi morebitne pravne napake, ki so se pripetile do njene pravnomočnosti in tudi ničnosti take zaplembe premoženja ni nihče uveljavljal. Ne gre prezreti tudi dejstva, da je na podlagi iste sodbe Vrhovnega sodišča bilo pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, enota v Kamniku premoženje vrnjeno na isti pravni podlagi (odločba Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Kamniku, opr. št. Nz 29/94 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 84/95 z dne 7.6.1995 in v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II CP 751/94 z dne 22.6.1994. Upoštevaje navedene sodne odločbe tako ne gre slediti zaključku sodišča prve stopnje, da je odločalo v skladu z ustaljeno sodno prakso, od katere v izogib kršitvi ustavne pravice do enakosti pred zakonom ne more in ne sme odstopiti. Prvostopno sodišče je tako brez utemeljenih razlogov in arbitrarno odstopilo od sodne prakse, ki se je očitno izoblikovala ob sprejemanju predpisov o denacionalizaciji in 145. člena ZIKS. Cilj obeh zakonov je vrnitev neupravičeno odvzetega premoženja, vendar pa zakona nista nikjer uredila vprašanje uveljavljanja zahtevka za vrnitev podržavljenega premoženja bodisi na eni ali drugi pravni podlagi oziroma njune medsebojne povezanosti v tem smislu, da se v primeru nepristojnosti sodišča za odločanje o zahtevi za vrnitev premoženja v sodnem postopku, šteje zahteva za pravočasno vloženo v upravnem postopku in obratno. Po mnenju pritožbe je tako v tem delu, v kolikor to vprašanje ni urejeno, podana neustavna pravna praznina predpisov ZDen in ZIKS, kar pritožnikom ne more in ne sme iti v breme. Pritožba nadalje opozarja, da se odločbe sodišč glede zaplembe premoženja in prenosa le tega na takratno FLRJ nikjer ne sklicujejo na določbe ZNZGP. Če bi bila pravna podlaga zaplembe ta zakon, je povem nelogično in nekonsistentno, da bi bila nato še s kazensko sodbo sodišča z dne 11.12.1946 izrečena kazen zaplembe premoženja in po pravilih tedanjega kazenskega postopka tudi izvedena zaplemba o izvršilnem postopku. Povsem očitno je torej, da pravna podlaga zaplembe ni bil zakon. Ne gre prezreti tudi dejstva, da je bil postopek zaplembe povsem drugačen kot pa postopek nacionalizacije določen z ZNZGP. Sam zakon o nacionalizaciji zasebnih podjetij dejanskega prenosa premoženja v državno last ni povzročil, saj je bil potreben komisijski zapisnik popisa in celotne imovine, ki je bila nacionalizirana po zakonu, do česar pa v konkretni zadevi ni prišlo. Če torej v času izgube premoženja noben organ, niti Vrhovno sodišče Republike Slovenije ni štel kot pravne podlage prehoda premoženja ZNZGP, po mnenju pritožnikov tega ni mogoče umetno sedaj vzpostavljati za šestdeset let nazaj. Nadalje pritožba še navaja, da obstaja pravna podlaga za vrnitev premoženja predlagateljem po 146. členu ZIKS za vrnitev premoženja ne glede na določbe ZNZGP, ki pa bi predlagatelje tudi ob izostanku podlage po 145. členu upravičeval do odškodnine. Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ko 1154/46 z dne 11.12.1946 s katero je bila izrečena kazenska sankcija zaplembe premoženja, je po določbi 2. odstavka 13. člena Zakona o zaplembi premoženja preprečevala izplačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje. Kjer je bila kazen zaplembe razveljavljena, je odpadla pravna podlaga zaplembe in tudi razlog za neplačilo odškodnine. Tudi iz tega razloga predlagatelji menijo, da bi sodišče moralo odločati in ugoditi njihovemu predlogu za vrnitev premoženja.

Nasprotna udeleženka na pritožbo predlagateljev ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo. Tako je bilo ugotovljeno, da je bila sedaj pokojnemu T. K. s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Ko 1154/46 z dne 11.12.1946 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS Kpv 56/47 z dne 31.1.1947 izrečena kazenska sankcija zaplembe celotnega premoženja in premoženja družbe I. ... k.d., ki je bila nato s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 198/91 z dne 19.12.1991 v postopku za varstvo zakonitosti spremenjena glede obdolženega T. K. tako, da mu je bila izrečena delno zavrnilna in delno oprostilna sodba. Nadalje je ugotovilo, da je 6.12.1946 začel veljati Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, po katerem so z dnem njegove uveljavitve bila nacionalizirana in so prešla v državno last vsa zasebna gospodarska podjetja splošnega državnega in republiškega pomena, to je tista, ki so bila do uveljavitve ZNZGP razglašena kot taka z ukazi Prezidija Ljudske skupščine FLRJ oziroma Prezidijev republiških ljudskih skupščin. Takšna nacionalizacija podjetij je med drugim, upoštevajoč 4. člen ZNZGP obsegala tudi nepremično premoženje podjetij. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo tudi podjetje I. ... razglašeno za gospodarsko podjetje republiškega pomena in sicer z ukazom Prezidija ustavodajne skupščine LRS z dne 30.11.1946, ki je bil objavljen v Uradnem listu LRS št. 76/46, kjer je v njegovi prilogi pod zaporedno številko 41 navedeno tudi podjetje I. ... iz Ljubljane.

Takšne dejanske ugotovitve pritožbeno sodišče v celoti sprejema in nima nikakršnih dvomov v njihovo pravilnost. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, upoštevajoč ustaljeno sodno prakso, zlasti relevantno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo in zavrnilo predlog predlagateljev za vrnitev zaplenjenega premoženja, to je parcele 525 k.o. ..., ki je bila predmet odločbe Okrajnega sodišča na Jesenicah, opr. št. I 119/47 z dne 4.12.1947 in ki je imela podlago v kazenski sodbi, s katero je bila izrečena zaplemba premoženja.

Pritožba neutemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da je odločilo v skladu z ustaljeno sodno prakso, od katere v izogib kršitvi ustavne pravice do enakosti pred zakonom, ne more in ne sme odstopiti. V zadevi II Cp 5467/2006, na katero se predlagatelji v pritožbi sklicujejo, gre namreč za stališče, ki je bilo v kasnejšem postopku, ko je pritožbeno sodišče v tej zadevi ponovno odločalo, ravno zaradi spoštovanja ustavne pravice do enakosti pred zakonom, spremenjeno. Tako je Višje sodišče (sklep VSL II Cp 1936/2007), ko je v tej isti zadevi (gre za postopek voden pred Okrajnim sodiščem v Kranju, ki je tekel pod opr. št. N 56/2006) odločalo o pritožbi predlagateljev zoper sklep s katerim je sodišče prve stopnje njihov predlog zavrnilo, zavzelo enako stališče kot je sedaj zavzeto v izpodbijanem sklepu, njegova pravilnost pa se je potrdila tudi v postopku z revizijo na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije (odločba II Ips 847/2007, na katero opozarja tudi sodišče prve stopnje). Odločitev Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Kamniku, ki jo pritožba omenja, je bila res drugačna, vendar pa je potrebno pri tem upoštevati, da je bila zadeva pravnomočno zaključena že v letu 1995 in da revizije stranke niso vložile. Vse kasnejše odločbe, tudi tiste, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, ko se je sodna praksa že dokončno izoblikovala, pa so drugačne. Pritožniki zato ne morejo prvostopnemu sodišču očitati, da je brez utemeljenih razlogov in arbitrarno odstopilo od sodne prakse. Ob jasno zavzetem stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah, ki jih našteva tudi prvostopenjsko sodišče, predvsem pa tudi v zadevi II Ips 847/2007 (ki se nanaša na zahtevek za vračilo premoženja družbe I. ... na podlagi iste kazenske sodbe, le za drugo premoženje in pred drugim Okrajnim sodiščem), da je premoženje na podlagi ZNZGP z dnem njegove uveljavitve, to je 6.12.1946, ex lege prešlo v državno last, da izdaja posebne odločbe ali izvedba posebnega postopka zaradi prehoda zasebnega premoženja v državno last po zakonu ni bila potrebna, da so morebitne odločbe in vpisi v zemljiški knjigi ter sodnem registru zgolj deklaratorne narave in da zato premoženja, ki je bilo zaplenjeno v kasnejši sodbi, vendar pa v času, ko je sporno premoženje ex lege že prešlo v državno last, ni mogoče vračati po določbah ZIKS, ampak se, upoštevajoč določilo 8. točke 1. odstavka 3. člena ZDen premoženje, podržavljeno po ZNZGP, razen po 7.a členu tega zakona, vrača po ZDen, tudi v konkretni zadevi pritožbeno sodišče ne more odstopati od te sodne prakse, saj bi s tem samo kršilo načelo enakosti pred zakonom. Ob stališču, da je bilo zahtevano premoženje podržavljeno po samem zakonu in glede na to, da so vse odločbe, tako kazenska sodba o zaplembi premoženja kot tudi druge odločbe, ki so podržavile to isto premoženje, le deklaratornega značaja in imajo le lastnost izvedbenih aktov, je popolnoma nerelevantno, da se ne sklicujejo na določbe ZNZGP. Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša s pritožniki, da je nelogično in nekonsistentno, da je bila, če je bilo premoženje podržavljeno po zakonu, nato še s kazensko sodbo sodišča z dne 11.12.1946 izrečena kazen zaplembe premoženja in po pravilih tedanjega postopka tudi izvedena zaplemba v izvršilnem postopku. Od izida kazenskega postopka je bilo namreč odvisno, ali bo za premoženje, ki je bilo podržavljeno po Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij izplačana odškodnina po 13. členu tega zakona. Izvedena zaplemba v izvršilnem postopku na podlagi že večkrat citirane kazenske sodbe, je bila nato le izvedbeni način samega podržavljenja. Prav tako je zemljiškoknjižni prenos premoženja na državo na podlagi kazenske sodbe dejstvo, ki nima pomena, če se upošteva učinek podržavljanja premoženja po zakonu (primerjaj odločitev II Ips 712/2005). Iz tega razloga so neupoštevne tudi ostale pritožbene trditve, ki se nanašajo na postopek zaplembe ter postopek nacionalizacije in razlike med njima ter to, da v času zaplembe premoženja noben organ, niti Vrhovno sodišče RS ni štelo kot pravne podlage prehoda premoženja ZNZGP.

Sam čas trajanja postopka ne more imeti vpliva na odločitev o tem, ali je zahtevek predlagateljev utemeljen ali ne. Na kakšni pravni podlagi in v katerem postopku bodo zahtevali vračilo podržavljenega premoženja, je bila stvar odločitve predlagateljev. Trditev, da gre v konkretnem primeru za neustavno pravno praznino, po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljena. Predlagatelji bi namreč imeli, glede na ugotovljeno pravno podlago podržavljenja, možnost zahtevati vrnitev premoženja po Zakonu o denacionalizaciji in sicer na podlagi 8. točke 3. člena ZDen. Že ob vložitvi predloga je moralo biti predlagateljem jasno, da bo v primeru, da se ugotovi, da podlage za vračanje po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij ni, predlog zavrnjen in da se posledično tak predlog ne bo štel za pravočasno vloženega v upravnem postopku in bi predlagatelji na to morali računati.

Pritožbena izvajanja, da obstaja pravna podlaga za vrnitev premoženja po 146. členu ZIKS, so nekonkretizirana in nanje zato pritožbeno sodišče ne odgovarja. Opozarja pa tudi, da je razveljavljeni 146. člen ZIKS določal, da kazen zaplembe premoženja izvrši temeljno sodišče, na katerega območje je največji del zaplenjenega premoženja obsojenca in da se glede postopka za izvršitev kazni uporablja Zakon o izvršilnem postopku, v kolikor ni v tem zakonu drugače določeno. S kakšnim namenom se predlagatelji na to določbo sklicujejo, ni jasno. Tudi dejstvo, da je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije leta 1991 in je v posledici tega odpadel tudi razlog neplačila odškodnine za podržavljeno premoženje, ne more vplivati na odločitev v tem postopku, saj to ni bilo predmet odločanja.

Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) je bilo potrebno pritožbo predlagateljev zavrniti in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrditi.

Odločitev o stroških postopka je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Predlagatelji morajo sami nositi svoje stroške, saj v pritožbenem postopku niso bili uspešni (165. člen ZPP).