Jedro

Sprememba tožbe po tem, ko tožena stranka tožbeni zahtevek pripoznava v celoti, ni več dopustna.

Višina odškodnine zaradi imisij – hiša tožnic je od ceste oddaljena 15 metrov, prva tožnica pa je bila v relevantnem obdobju, t.j. od konca januarja 2004 do konca oktobra 2008, kot vodja lokala v domači hiši prisotna ves čas.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke: odškodnina, prisojena prvi tožnici, zniža na 5.400 EUR s pripadki, v presežku se njen zahtevek zavrne, odločitev o odškodnini, prisojeni drugi tožnici nad zneskom 1.545,80 EUR s pripadki, razveljavi, stroškovna odločitev se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh povrniti tožnicama 1.338,20 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Sicer se revizija zavrne.

Tožnici sta dolžni toženi stranki v roku 15 dni povrniti 112,92

EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevkoma tožnic za plačilo odškodnine zaradi kršitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega in bivalnega okolja, in sicer prvi tožnici v višini 6.800 EUR, drugi tožnici v višini 4.000 EUR, obema skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo povrnitev njunih pravdnih stroškov. V presežku je zahtevka zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo le v stroškovnem delu. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo ter odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II Dor 378/2010 z dne 23. 12. 2011 revizijo dopustilo glede vprašanja storitve relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka s strani sodišča druge stopnje s tem, ko je odločilo, da sodišče prve stopnje ni naredilo postopkovne kršitve, ker glede tožbenega zahtevka druge tožnice ni izdalo sodbe na podlagi pripoznave. Revizija je bila z istim sklepom dopuščena tudi glede vprašanja pravilne uporabe materialnega prava pri odločanju o višini odškodnine za prvo tožnico.

4. Na podlagi omenjenega sklepa je tožena stranka vložila revizijo, v kateri tako uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je v pripravljalni vlogi z dne 26. 10. 2009 podala izjavo o pripoznavi tožbenega zahtevka druge tožnice po temelju in višini, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje brez nadaljnjega obravnavanja izdati sodbo, s katero bi tožbenemu zahtevku ugodilo. Po pripoznavi tožbenega zahtevka je vsak nadaljnji postopek nepotreben in neutemeljen. Druga tožnica je po pripoznavi zvišala tožbeni zahtevek, kar je pomenilo spremembo tožbe in za kar je po listispendenci potrebna privolitev tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa sodbe na podlagi pripoznave ni izdalo, ni pa bilo tudi utemeljenih razlogov za spremembo tožbe brez privolitve tožene stranke, zaradi česar sta sodišči prve in druge stopnje toženo stranko neupravičeno obremenili z višjim zneskom. V zvezi z odškodnino, prisojeno prvi tožnici se strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da je podan temelj njene odškodninske odgovornosti, trdi pa, da bi bila primerna za 3.300 EUR nižja odškodnina od prisojene. Navedla je, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi ulici in na Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam emisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše časovno obdobje. Revidentka se sklicuje na sodbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1532/2008, I Cp 1132/2010, I Cp 1585/2010 in I Cp 1247/2010, in na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008, IIps 409/2009, II Ips 318/2010 in II Ips 279/2010. 5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnicama, ki nanjo nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je delno utemeljena.

Glede procesne kršitve

7. Tožena stranka je v vlogi z dne 26. 10. 2009, ki jo je sodišče prejelo 27. 10. 2009, zahtevek druge tožnice za plačilo odškodnine v višini 1.545,80 EUR v celoti pripoznala. Druga tožnica je nato zahtevek na naroku 28. 10. 2009, po tem pa še enkrat zvišala. Po obravnavi zvišanega zahtevka je sodišče prve stopnje drugi tožnici prisodilo 4.000 EUR odškodnine. Očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za obravnavo zvišanega zahtevka, je sodišče druge stopnje zavrnilo in v zvezi s tem zavzelo stališče, da je v primeru pripoznave tožbenega zahtevka dopustno zvišanje tožbenega zahtevka vse do izdaje sodbe na podlagi pripoznave.

8. Navedeno stališče nima opore v določbah ZPP. V prvem odstavku 316. člena ZPP je določeno, da v primeru, če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek, izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi (sodba na podlagi pripoznave). Gre za eno izmed t.i. materialnih procesnih dispozicij (poleg sodne poravnave in odpovedi zahtevku), ki so izraz avtonomije volje strank v postopku. Pripoznava zahtevka je procesna možnost toženca, z izbiro katere se izogne nadaljnjemu pravdanju in spor po lastni volji konča. Gre za izjavo toženca, naslovljeno na sodišče, pri čemer ni treba, da se tožnik s pripoznavo zahtevka pred izdajo sodbe sploh seznani, po njeni podaji pa tožnik izdaje sodbe na podlagi pripoznave tudi ne more preprečiti.(1) Ko sodišče tako izjavo toženca prejme, podlage za nadaljnje obravnavanje zahtevka nima več, tožbenemu zahtevku mora ugoditi ne glede na utemeljenost po materialnem pravu, razen v primeru, ko gre za zahtevek, s katerim tožene stranke ne morejo razpolagati (prim. drugi odstavek 316. člena ZPP). ZPP daje tožencu še možnost, da izjavo o pripoznavi tožbenega zahtevka prekliče do izdaje sodbe (prim. četrti odstavek 316. člen ZPP), tožniku pa kakšna možnost vplivanja na nadaljnji postopek ni dana. Tožnik tako tožbe ne more več spremeniti, kar je mogoče zaključiti tudi na podlagi določb ZPP o spremembi tožbe in koncu glavne obravnave. Sprememba tožbe je glede na prvi odstavek 184. člena ZPP možna do konca glavne obravnave. Glavna obravnava pa se skladno s prvim odstavkom 291. člena ZPP konča, ko senat meni, da je zadeva obravnavana, tako da se lahko izda odločba. V primeru, ko sodišče prejme toženčevo izjavo o pripoznavi tožbenega zahtevka, podlage za nadaljnje obravnavanje zahtevka glede na omenjeni prvi odstavek 316. člena ZPP nima več. Glavna obravnava je zaključena, zaradi česar tudi ni več dopustna sprememba tožbe.

9. Glede na obrazloženo tožena stranka v reviziji utemeljeno opozarja, da sprememba tožbenega zahtevka druge tožnice po pripoznavi tožbenega zahtevka ni bila dopustna. Sodišče prve stopnje je z odločanjem o zvišanem tožbenem zahtevku prekoračilo procesno veljavno postavljen zahtevek, s potrditvijo takšne odločitve oziroma z nepravilno uporabo določb ZPP o pripoznavi zahtevka in spremembi tožbe (316. člena in 184. člena ZPP), pa je bil tožbeni zahtevek prekoračen tudi s sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče je zato na podlagi določbe 381. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje glede druge tožnice spremenilo tako, da je odločitev prvostopenjska sodišča o odškodnini, ki je bila drugi tožnici priznana nad pripoznanim zneskom 1.545,80 EUR, razveljavilo.

Glede višine odškodnine za prvo tožnico

10. Temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju prve tožnice, ki živi ob regionalni cesti G1-3 Pesnica – Lendava in zaradi katerega je prva tožnica v obdobju 57 mesecev, tj. od konca januarja 2004 do konca oktobra 2008, trpela psihično neugodje (nespečnost, nezbranost, nervoznost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine.(2)

11. Glede odmere višine odškodnine je bilo v nekaj deset obravnavanem podobnih primerih, v katerih je doslej odločilo Vrhovno sodišče, zavzeto stališče, da gre odločilna teža dvema okoliščinama, in sicer oddaljenosti bivališča tožnikov od regionalne ceste G1-3 in obdobju izpostavljenosti (tako kumulativno gledano, kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma)(3). Najbolj so bili namreč s prekomernimi imisijami obremenjeni tisti, katerih bivališča se nahajajo v neposredni bližini ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. Navedeni kriteriji so bili oblikovani po vzoru tistih, sprejetih v odločitvah Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje tožnikov, ki so živeli ob Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Sobosti in, ki so bili zaradi preusmeritve tranzitnega prometa od leta 1991 do leta 2000 izpostavljeni prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov.(4) Tudi razponi višin odškodnin za posamezne skupine tožnikov, v katere so se ti uvrščali glede na oddaljenost bivališča in obdobje izpostavljenosti, so bili v omenjenih zadevah določeni v razmerju z odškodninami, prisojenimi v »murskosoboških« zadevah, pri čemer je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo, da krajše dobe izpostavljenosti ni mogoče upoštevati strogo premosorazmerno. Prav tako je bilo že pojasnjeno, da glede na to, da je bil vir nedovoljenih imisij v obeh sklopih primerov znatno povečan obseg tovornega prometa, okoliščini, da so bili tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, ni mogoče dati pravno upoštevne teže. 12. Upoštevaje navedeno je v obravnavani zadevi kot relevantni okoliščini za odmero višine odškodnine treba upoštevati, da je hiša tožnic od ceste oddaljena 15 metrov, prva tožnica pa je bila v relevantnem obdobju, tj. od konca januarja 2004 do konca oktobra 2008, kot vodja lokala v domači hiši prisotna ves čas. Prvo tožnico je tako mogoče uvrstiti v skupino tistih, ki so bili zaradi večje oddaljenosti od ceste, celodnevne prisotnosti in zaradi celotne dobe izpostavljenosti srednje obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, primerno odškodnino zanjo pa zato predstavlja znesek 5.400 EUR(5), tj. približno šest povprečnih neto plač(6).

13. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o višini odškodnine, prisojeni prvi tožnici, in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine prvi tožnici znižalo na 5.400 EUR s pripadki, v presežku pa je njen tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

14. Skladno z drugim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Glede na spremenjeni pravdni uspeh tožnic, ki sedaj znaša 90 %, bi jima bila tožena stranka po medsebojnem pobotanju dolžna povrniti 1.631,03 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji. Vendar zaradi prepovedi spremembe na slabše za pritožnico oziroma revidentko (359. člen ZPP v zvezi s 383. členom ZPP), revizijsko sodišče v stroškovno odločitev sodišča druge stopnje, ki je spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ni posegalo in je upoštevalo, da je po tej tožena stranka dolžna tožnicama povrniti (nižji znesek) 1.461,10 EUR pravdnih stroškov. Stroški postopka pred sodiščem druge stopnje, do povračila katerih je upoštevaje 42 % pritožbeni uspeh upravičena tožena stranka, pa znašajo 122,90 EUR. Saldo zneskov pravdnih stroškov, nastalih v sojenju na prvi in drugi stopnji, tako v korist tožnic znaša 1.338,20 EUR. Pri stroških prvostopenjskega postopka je revizijsko sodišče upoštevalo spremenjeno odmero sodišča druge stopnje, drugostopenjske stroške, priglašene v pritožbi, je v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl.) odmerilo samo.

15. Tožena stranka je z revizijo uspela v 67 %, v skladu z Odvetniško tarifo pa je revizijsko sodišče revizijske stroške tožene stranke odmerilo na 280,91 EUR. Toženi stranki je tako priznalo revizijske stroške v višini 188,21 EUR.

Op. št. (1): Prim. Galič v Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2005, str. 77 in 78. Op. št. (2): Prim. sodbi II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (3): Sodbe II Ips 224/2010 z dne 13. 12. 2010, II Ips 257/2010 z dne 13. 12. 2010, II Ips 335/2010 z dne 13. 12. 2010 in mnoge druge.

Op. št. (4): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 9. 7. 2008. Op. št. (5): Prim. z višino odškodnine, prisojeni četrti tožnici v II Ips 290/2010 z dne 13. 12. 2010, tretji tožnici v II Ips 300/2010 z dne 13. 12. 2010, obema tožnikoma v II Ips 293/2010 z dne 13. 12. 2010. Op. št. (6): Glede na to, da je bilo v večjem delu zadev razsojeno v letu 2009, razlike v mesečnih povprečnih neto plačah pa so bile v tem letu precejšnje, je Vrhovno sodišče pri presoji izhajalo iz povprečne neto plače, izračunane na letni ravni.