Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožnici bivata v stanovanjski hiši, ki je od cestišča, po katerem se je valil težek tovorni promet, oddaljena 15 metrov. Obe spalnici in dnevna soba pa so obrnjene proti cestišču. Tovornjaki so vozili mimo neprekinjeno podnevi in ponoči in povzročali hrup. Hrup je bil tako znotraj stanovanja, kakor tudi zunaj. Sodišče prve stopnje je pri prisoji primerne odškodnine primerno upoštevalo in konkretiziralo težave tožnic v bivalnih prostorih (moteno spanje, koncentracija pri delu, živčnost, pogovarjanje na glas in težave pri učenju pri drugotožnici).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu spremeni tako, da se znesek „1.683,50 EUR“ nadomesti z zneskom „1.461,10 EUR“.

II. V ostalem se pritožba zavrne in v obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna plačati prvotožnici odškodnino v znesku 6.800,00 EUR, drugotožnici pa v znesku 4.000,00 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer prvotožnici od zneska 5.842,10 EUR od 20.12.2006 dalje do plačila in od zneska 957,90 EUR od 30.06.2008 do plačila, drugotožnici pa od zneska 1.545,80 od 20.12.2006 do plačila, od zneska 2.454,20 EUR pa od 28.10.2009 do plačila, vse v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je toženka dolžna tožnicama povrniti pravdne stroške v znesku 1.683,50 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno odločitev se je pritožila toženka. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o pripoznavi tožbenega zahtevka (316. člen ZPP), ker ni sledilo predlogu toženke, da po njeni pripoznavi izda sodbo na podlagi pripoznave in ne dopusti naknadne spremembe tožbe z zvišanjem tožbenega zahtevka. Drugotožnica je namreč tožbeni zahtevek zvišala na glavni obravnavi dne 28.10.2009 in po pripoznavi dotedanjega tožbenega zahtevka s strani toženke. Sodišče prve stopnje bi moralo brez nadaljnjega obravnavanja izdati sodbo na podlagi pripoznave in ne dovoliti spremembe tožbe z zvišanjem tožbenega zahtevka. V primerjavi z že prisojenimi odškodninami je prisodilo tudi previsoko odškodnino. Upoštevati bi moralo Odredbo o omejitvi prometa na cestah v RS, da je hiša od ceste oddaljena 15 metrov in da gre za gostinski lokal, ki je že sam po sebi vir hrupa. Sodišče prve stopnje je tudi napačno odmerilo stroške postopka, saj sta za uveljavitev tožbenega zahtevka poleg tožbe in prve pripravljalne vloge, bili potrebni le še dve pripravljalni vlogi, v katerih sta se tožnici izjasnili glede izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve, vse ostale pripravljalne vloge za pravdo niso bile potrebne. Neupravičeno jima je priznalo 400 točk za zastopanje na prvem naroku glavne obravnave, saj bi jim v skladu s 3. točko tar. št. 20 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) lahko kvečjemu priznalo 25 % iz tar. št. 18 OT. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da glede prvotožnice zahtevek nad pripoznanim zneskom 1.545.80 EUR kot nedovoljen zavrže ali zavrne, oziroma obema tožnicama prisojeno odškodnino ustrezno zniža in jima naloži plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnici na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo pravilnost izpodbijane sodbe tako v mejah pritožbenih razlogov, kot tudi v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP, ter pri tem ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka. Glede odločitve o glavni stvari je sodišče prve stopnje tudi pravilno in dovolj popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje, na katerega je pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno uporabilo materialno pravo, je pa deloma napačno odločilo o stroških postopka.

6. V zvezi z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka je najprej pojasniti, da lahko stranka spremeni svoj tožbeni zahtevek oziroma ga zviša do konca glavne obravnave, četudi toženka ne soglaša z zvišanjem tožbenega zahtevka, tako odloči sodišče, če je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Slednje velja tudi v konkretnem primeru, ko je toženka pripoznala zahtevek drugotožnice, preden ga je ta zvišala. Izjava toženke o pripoznavi tožbenega zahtevka namreč učinkuje šele, ko sodišče izda sodbo na podlagi pripoznave (slednja ima namreč konstitutivne učinke), kar med drugim pomeni, da lahko toženka vsak čas svojo izjavo prekliče. Ker sodišče še ni izdalo sodbe na podlagi pripoznave, je zvišanje tožbenega zahtevka s strani drugotožnice do konca glavne obravnave in pred izdajo sodbe na podlagi pripoznave dopustno in očitana kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

7. V skladu s tretjim odstavkom 133. člena OZ je v primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, mogoče zahtevati povrnitev škode, ki presega običajne meje. Čeprav življenje v urbanem okolju od posameznikov terja določeno prilagoditev in toleranco do imisij, pa od posameznika vendarle ni mogoče pričakovati, da bo (brez primerne odškodnine) trpel imisije, ki utegnejo že ob kratkotrajni izpostavljenosti prizadeti njegovo zdravje, kot je bilo ugotovljeno v tem primeru. Izhajajoč iz okoliščin, pomembnih za odmero odškodnine (179. člen OZ), ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in ob upoštevanju načela individualizacije v odškodninskem pravu je sodišče druge stopnje presojalo višino odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve osebnostne pravice tožnic do zdravega življenjskega okolja.

8. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožnici bivata v stanovanjski hiši, ki je od cestišča, po katerem se je valil težek tovorni promet, oddaljena 15 metrov. Obe spalnici in dnevna soba pa so obrnjene proti cestišču. Tovornjaki so vozili mimo neprekinjeno podnevi in ponoči in povzročali hrup. Hrup je bil tako znotraj stanovanja, kakor tudi zunaj. Sodišče prve stopnje je pri prisoji primerne odškodnine primerno upoštevalo in konkretiziralo težave tožnic v bivalnih prostorih (moteno spanje, koncentracija pri delu, živčnost, pogovarjanje na glas in težave pri učenju pri drugotožnici). Glede previsoko odmerjene odškodnine v primerjavi z drugimi odškodninami pa sodišče druge stopnje dodaja, da so subjektivne okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine, pri vsakem posamezniku drugačne, zato ni mogoče v vseh primerih prisoditi enake odškodnine zgolj glede na preseganje mejnih oziroma kritičnih vrednosti hrupa, kot se za to zavzema toženka. Kot je mogoče ugotoviti ob primerjavi z drugimi podobnimi primeri, tožnici nista navajali nič manj nevšečnosti, temveč je bilo teh še več, zlasti pri prvotožnici, ki je bila ves čas doma in je v takem okolju tudi delala, posledično se ni mogla skoncentrirati pri opravljanju storitev za lokal, drugotožnica pa je imela težave pri učenju. V konkretnem primeru je tako bila prvotožnica ves čas izpostavljena hrupu in se zaradi dela tudi ni mogla nikamor umakniti. Zato je prisojena odškodnina v znesku 6.800,00 EUR vsekakor primerna in tudi primerljiva z drugimi odškodninami v podobnih primerih. Zlasti naprimer z zadevami Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 1814/2009 in I Cp 233/2010, kjer so tožniki prav tako živeli v hiši, kjer je bil tudi lokal in so ves čas tam tudi delali, za podobno časovno obdobje pa jim je bila prisojena odškodnina v znesku 8.000,00 EUR oziroma za 44 mesecev 6.800,00 EUR, kar mesečno znaša od 154,00 do 142,00 EUR, medtem ko pri prvotožnici znaša odškodnina mesečno okrog 119,00 EUR, kar je primerno, glede na to, da so bile v predmetni zadevi kritične vrednosti hrupa presežene v manjši meri kot pa v navedenih primerih. Primerljivo odškodnino v znesku 4.000,00 EUR je sodišče prve stopnje prisodilo tudi drugotožnici za en mesec krajše časovno obdobje, ker je šla oktobra 2008 študirat v Ljubljano, upoštevalo pa je tudi, da je bila med tednom odsotna od sedme ure zjutraj do štirinajste ure popoldan. Ni pa mogoče primerjati prisojenih odškodnin v danem primeru z odškodninami, kot so bile prisojene v zadevi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 409/2009, saj je tam šlo za krajše časovno obdobje, tožniki so bili tudi več odsotni od doma in niso opravljali svojega dela doma. Je pa bila sicer drugotožnici prisojena podobna odškodnina, kot npr. v citiranem primeru VSRS drugotožnici, ki je bila od doma odsotna deset ur dnevno in ji je bila za enako časovno obdobje prisojena odškodnina v znesku 4.600,00 EUR. Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo Odredbe o prepovedi vožnje čez vikend, pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), sicer pa je izvedenec ugotovljal obremenitev hrupa na podlagi javnih števnih prometnih podatkov v posameznem letu. Tudi v zvezi z lokalom, ki naj bi bil po mnenju toženke dodatno vir hrupa, sodišče druge stopnje povzema razloge sodišča prve stopnje, da gre za lokal mirne narave.

9. Deloma pa je utemeljen očitek toženke, da je sodišče prve stopnje tožnicama neupravičeno priznalo stroške pripravljalnih vlog. Po vpogledu v spis je namreč ugotoviti, da so za pravdo bile potrebne poleg prve pripravljalne vloge, še druga pripravljalna vloga, s katero sta tožnici odgovarjali na prvo pripravljalno vlogo toženke, v kateri je ta ugovarjala zastaranje, potrebna je bila tudi tretja pripravljalna vloga, saj sta se v njej izjasnili glede izvedenskega mnenja, ni pa bila potrebna četrta, kljub temu da sta modificirali tožbeni zahtevek, saj bi to lahko storili že s prejšnjo pripravljalno vlogo, prav tako nista bili potrebni peta in šesta pripravljalna vloga, saj sta tožnici v njih ponavljali že povedano. V sedmi pripravljalni vlogi sta se tožnici izjavili glede dopolnitve mnenja, v osmi pa sta poleg modifikacije zahtevka navajali še svoje stališče glede pripoznave zahtevka za drugotožnico in sta bili potrebni. Pravilno je sodišče priznalo tožnicam stroške zastopanja na prvem naroku glavne obravnave in sicer 400 točk, saj je v tar. št. 20/1 OT izrecno določeno, da stranki za zastopanje na prvem naroku glavne obravnave, kjer se sprejemajo dokazi in obravnava glavna stvar pripada 100 % po tar. št. 18 OT. Glede na ugotovljeno je torej tožnicam priznati trikrat po 400 točk za tožbo, prvo pripravljalno vlogo in zastopanje na prvem naroku glavne obravnave, za drugo, tretjo in sedmo pripravljalno vlogo po 100 točk (kot je priznalo sodišče prve stopnje), dvakrat po 50 točk za prejem izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve, za zastopanje na glavni obravnavi dne 28.10.2009 200 točk in 50 točk za porabljen čas (obravnava je namreč trajala od 9:15 do 10:00), 250, točk za osmo pripravljalno vlogo, za zastopanje na glavni obravnavi dne 27.01.2010 je tožnicam priznati le 25 % po tar. št. 18 OT, torej 125 točk, saj je bil narok preložen in za zastopanje na zadnjem naroku dne 24.02.2010 250 točk, ter za porabljen čas 50 točk in 50 točk za prejem in pregled sodbe, kar skupaj znaša 2.575 točk oziroma 1.181,92 EUR. K temu je prišteti še stroške sodnih taks v znesku 110,00 EUR in 113,00 EUR, izvedenskega mnenja v znesku 330,00 EUR in 20 % DDV v znesku 236,38, kar skupaj znaša 1.971,30 EUR. Glede na uspeh tožnic (85 %), jima mora toženka povrniti 1.675,60 EUR.

10. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe je toženki sodišče prve stopnje priznalo pravdne stroške v višini 1.431, 50 EUR, glede na uspeh toženke, bi ji torej morali tožnici povrniti 214,50 EUR. Ob pobotanju mora tako toženka tožnicama povrniti pravdne stroške v višini 1.461,10 EUR.

11. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi toženke deloma ugodilo in izpodbijani obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje v izreku o stroških postopka delno spremenilo (5. alinea 358. člena ZPP). V ostalem delu je pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi 165. člena ZPP. Toženka je s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari v celoti propadla, uspela je le z delom pritožbe, ki se nanaša na odločitev glede pravdnih stroškov. Navedeno v konkretnem primeru predstavlja stransko terjatev in v skladu s sodno prakso ne vpliva na ugotavljanje uspeha s pravnim sredstvom, zato je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi prvega v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da mora toženka sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.