Jedro

Po drugem odstavku 32. člena ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca (zazidana po podržavljenju).

ZDen ne določa, kdaj je nepremičnino, na katero se je nanašalo podržavljenje, in ki se je po podržavljenju spremenila, šteti za novo, kdaj pa še vedno za isto, le spremenjeno. Vračanje nepremičnine, katere vrednost se je po podržavljenju zaradi novih investicij le bistveno povečala, ureja 25. člen ZDen. Vendar pa lahko investicije nepremičnino tako spremenijo, da ni več mogoče govoriti o isti stvari. V takih primerih pa 25. člen ZDen ne pride v poštev. Ali gre za isto nepremičnino, je treba rešiti v vsakem primeru posebej. Za odgovor na vprašanje, kdaj nepremičnino šteti za novo, se ni mogoče neposredno opreti na stvarno pravna pravila, po katerih se vzpostavlja lastninska pravica na stvari, ki nastane s spojitvijo ali pomešanjem stvari različnih lastnikov. Po mnenju sodišča je treba izhajati iz izhodišča ZDen, da se v denacionalizaciji vzpostavi lastninsko stanje na podržavljeni stvari, tj. na individualno določeni stvari, ki je bila podržavljena, na kateri je prejšnjemu lastniku zaradi podržavljenja lastninska pravica prenehala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano delno odločbo v 1. točki izreka ugodil zahtevku vlagateljic A.A. in B.B. za del parc. št. 1007 k.o. a. ter odločil, da denacionalizacijskemu upravičencu C.C. pripada odškodnina v znesku 455.46 DEM v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga d.d. (SDH) za del parc. št. 1007 k.o. ... v izmeri 926 m2 (celotna parcela meri 2.967 m2): – del podržavljene parc. št. 759/1, travnik 6 in pašnik 3, danes pot, v izmeri 153 m2; - del podržavljene parc. št. 757/1, njiva 5, danes pot, v izmeri 137 m2; - del podržavljene parc. št. 753, vrt 5, danes pot v izmeri 46 m2; - del podržavljene parc. št. 755/1, vrt 5, danes pot v izmeri 466 m2; - del podržavljene parc. št. 751/1, gozd 3, danes pot v izmeri 102 m2; - del podržavljene parcele št. 724/2, neplodno, danes pot v izmeri 22 m2. V 2. točki izreka je ugodil zahtevku vlagateljice A.A. in denacionalizacijskemu upravičencu C.C. določil odškodnino v znesku 475,75 DEM v obliki obveznic SDH za del parc. št. 1016 k.o. ... v izmeri 605 m2 (celotna parcela 2.662 m2); - za del podržavljene parcele 734, gozd 5, danes pot v izmeri 31 m2; - del podržavljene parc. št. 735/1, gozd 5, danes pot v izmeri 259 m2; - del podržavljene parcele št. 630/1, gozd 4, gozd 5, gozd 6 in obmejni pas, danes pot v izmeri 315 m2; za del parc. št. 1018 k.o. ... v izmeri 1.062 m2 (celotna parcela meri 2.940 m2) za; - del podržavljene parc. št. 640 travnik 8, danes pot v izmeri 412 m2; - del podržavljene parc. št. 641, planina 2, danes pot v izmeri 371 m2; del podržavljene parc. št. 631, gozd 4, danes pot v izmeri 279 m2; za del parc. št. 1019 k.o. ... v izmeri 306 m2 (celotna parcela meri 1139 m2): - del podržavljene parcele št. 641, planina 2, danes pot v izmeri 133 m2; - del podržavljene parc. št. 642, travnik 7, danes pot v izmeri 173 m2. V 3. točki izreka je zavrnil zahtevo B.B., da se nepremičnine, navedene v 2. točki izreka, upravičencu C.C. vrnejo v naravi. V 4. točki izreka je odločil, da je zavezanec SDH dolžan v roku 3 mesecev po pravnomočnosti odločbe izročiti obveznice v začasno upravljanje skrbnici A.A. V 5. točki izreka je odločil, da se odškodnina v skupni višini 931,21 DEM plača z obveznicami v skladu z Zakonom o slovenskem odškodninskem skladu in Uredbo o izdajanju obveznic in izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec slovenski odškodninski sklad. V 6. točki izreka je odločil, da je A.A. imenovana kot skrbnica za poseben primer. V obrazložitvi je navedel, da je bilo obravnavano premoženje podržavljeno na osnovi Zakona o zaplembi premoženja in izvrševanja zaplembe, z odločbo Okrajne zaplembne komisije Tržič št. 327/45 z dne 4. 1. 1946. Vlagateljici sta enotno zahtevali, da se izplača odškodnina v obliki obveznic SDH za dele podržavljenih parc. št. 759/1, 757/1, 753, 755/1, 751/1, 724/2, ki danes predstavljajo del parcele 1007 k.o. ..., za preostale dele podržavljenih zemljišč, ki danes predstavljajo dele zemljišč parc št. 1016, 1018, 1019, pa imata različna zahtevka in sicer vlagateljica A.A., da se zaradi ovire vračila v naravi vrne denacionalizacijskemu upravičencu C.C. premoženje v obliki odškodnine, vlagateljica B.B. pa, da se vrne v naravi. Organ ugotavlja z vpogledom v zemljško knjigo, da so parcele 1007, 1016, 1018 in 1019 vse vknjižene v zemljiški knjigi kot javno dobro ter jih zato ni mogoče vrniti v naravi, glede na 3. točko prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). V zvezi z navedbo B.B., da so obravnavane parcele ceste, ki jih je zgradil pokojni C.C., navaja, da o tem organ ni prejel nobenih dokazil, z vpogledom v zemljiško knjigo pa je ugotovil, da so vpisane že od začetka kot javno dobro in sicer že od leta 1889 kot poti, v Seznam I, sveta Katarina in niso bile v lasti C.C. in mu tudi niso bile podržavljene. Parc. št. 1007 je kategorizirana kot občinska lokalna cesta z oznako LC ..., parc. št. 1016, 1019 in 1018 pa so kategorizirane kot gozdne poti z oznako G3 oz. G2. Gre za gozdne ceste, ki jih opisuje Pravilnik o gozdnih prometnicah ter zavzemajo danes med javnimi cestami poseben status, gre za nekategorizirane javne ceste, ki jih ureja Zakon o gozdovih (ZG). Ta v 38. členu govori, da so gozdne ceste gozdne prometnice, ki omogočajo dostop do kmetij, zaselkov, vasi, turističnih, izletniških in podobnih objektov, pretežno javnega značaja in jih prevzemajo pripadajoče lokalne skupnosti, iz česar sledi, da so javno dobro v lasti občine. Le-ta jih ni kategorizirala kot javno cesto ali pot, statusa javnega dobra pa tudi ni ukinila, kar bi lahko storila na podlagi 29. člena Zakona o lokalni samoupravi. V zemljiški knjigi so še vedno vpisane kot javno dobro, ker Občina A. ni ukinila javnega dobra. Parcela 1007 je kategorizirana občinska cesta in asfaltirana, ostale parcele pa se navezujejo na predmetno kategorizirano občinsko cesto in so v naravi utrjene makadamske poti. Poti predstavljajo deleže podržavljenih parcel, ki so mejne parcele, spremembe pa so nastale s katastrskimi odmerami. Stanje v naravi je ugotovil na podlagi zemljiško knjižnih izpiskov, geodetskega katastra, vpisov evidenc, ogleda na terenu, letalskih DOF posnetkov, potrdila o kategorizaciji cest, potrdila o namenski rabi, ki ga je izdala občina iz izpisa iz veljavnih občinskih prostorskih aktov, tekstualni in grafični del. 2. Drugostopni organ je pritožbo tožnice in družbe SDH zavrnil, v obrazložitvi pa navedel, da soglaša s prvostopnim organom, da je podana ovira iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen za parc. št. 1007, ki je kategorizirana občinska cesta, v zvezi z drugimi parcelami, ki niso javne ceste, pa meni, da podržavljene parcele predstavljajo drugo stvar kot ob podržavljenju – danes so utrjene makadamske gozdne ceste oz. grajene gozdne prometnice v smislu 2. točke 2. člena Pravilnika o gozdnih prometnicah (Pravilnik) ter predstavljajo ceste v smislu 5. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o javnih cestah (ZJC), četudi nekategorizirane, po 38. točki prvega odstavka 2. člena ZJC. Po presoji drugostopnega organa jih je šteti za objekt po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, ki med enostavne objekte uvršča tudi grajene gozdne prometnice (18. točka Priloge 2 Uredbe), te pa ustrezajo definiciji gozdne ceste v 2. točki 2. člena Pravilnika, kar pa pomeni, da je podana ovira iz drugega odstavka 32. člena ZDen.

3. Tožnica izpodbija odločbo prvostopnega organa in navaja, da je organ odločil o zahtevku samo zaradi postavljenega roka za odločanje ter v nasprotju z določili procesnega in materialnega prava. Pred izdajo Poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve ni opravil posebnega ugotovitvenega postopka. Po prejemu poročila pa je opravil ustno obravnavo, vendar zgolj formalno, ter tako tožnica ni imela možnosti, da se pred izdajo že vročenega poročila izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovljenem postopku. Tako je organ bistveno kršil pravila postopka, ki so določena v tretjem odstavku 173. člena ZUP/86 in 65. člena ZDen. V zvezi z obliko vrnitve navaja, da je zgolj primarno zahtevala vrnitev vseh parcel v naravi, podrejeno pa, kolikor vrnitev v naravi ne bi bila možna, odškodnino. Z izpodbijano odločbo je organ odločil le o delu parcel, ni pa odločil o vrnitvi preostalih deležev parcel 1007, 1016, 1018 in 1019, čeprav se je zahteva tožnice nanašala primarno na vrnitev v naravi vseh navedenih parcel. Iz izreka in obrazložitve izpodbijane delne odločbe ni razvidno, da so preostali zahtevani deleži predmetnih parcel zavrnjeni oz., da bo o njihovi vrnitvi odločeno naknadno. Zato je izpodbijana delna odločba nedorečena oz. se jo ne da preizkusiti. Nadalje ne soglaša z razlogi organa, da v zemljiški knjigi vpisano javno dobro, glede na razloge prvostopnega organa, pomeni podanost ovire iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Meni, da gozdne ceste niso javne ceste, po določilih ZJC, temveč so sestavni del gozda oz. zemljišča, ki se v postopku denacionalizacije vračajo upravičencem po določilih 27. člena ZDen. Oporeka tudi razlogom organa druge stopnje, ki jih je težko razumeti, ker nimajo nobene razumne zakonsko utemeljene podlage. Citirani sodbi naslovnega sodišča nista v nobeni povezavi s kategorizirani gozdnimi cestami. Organ druge stopnje samega sebe ne razume, ko navaja, da so predmetna zemljišča utrjene makadamske gozdne ceste oz. grajene prometnice v smislu 2. točke 2. člena Pravilnika ter istočasno, da predstavljajo ceste v smislu 5. točke prvega odstavka 2. člena ZJC, četudi nekategorizirane po 38. točki prvega odstavka 2. člena ZJC in jih je zato treba šteti za objekt. Citirani Pravilnik opredeljuje deleže predmetnih parcel za gozdne ceste in ne za javne občinske ceste, kot jih to na podlagi ZJC napačno opredeljujeta organa. Zato je treba parcele vrniti v last in posest. Ustna obravnava z dne 28. 11. 2014, ki je bila sklicana po izdaji poročila, se je nanašala na več predmetov ugotovitvenega postopka in ni imela predznaka ustne obravnave, temveč sindikalnega sestanka, na katerem se ni moglo pretresti in dognati to, kar je bil predmet izdane izpodbijane odločbe. Ugovarja tudi postavljeni skrbnici. Postavlja se vprašanje, ali je sploh možno, da A.A., ki je stara 94 let in ima stalno prebivališče v Švici, opravlja poslanstvo dobrega gospodarja. Iz vsebine 211. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) izhaja, da je dober gospodar za upravljanje z denacionaliziranim premoženjem od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji do pravnomočnosti sklepa o dedovanju oseba, ki ima prebivališče na območju denacionaliziranega premoženja. Predlaga, da v primeru, če ni drugega pravnega naslednika, da je to tožnica, ki je štiri leta mlajša kot sestra A.A. in ima prebivališče v Tržiču. Predlaga, da sodišče izpodbijano delno odločbo spremeni tako, da pokojnemu upravičencu vrne v last in posest parcelo 1007 v izmeri 2967 m2, ter enako parcele 1016, 1018 in 1019, v celotni izmeri, podrejeno pa odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Stranki z interesom v tem postopku SDH in A.A. na tožbo nista odgovorili.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet odločanja z izpodbijano delno odločbo so deli parcel, ki so mejni na parcele 1007, 1016, 1018 in 1019, vse k.o. ... in so po podržavljenju na podlagi katastrskih odmer, prišli v cestno telo teh parcel in so danes del le-teh.

8. Glede na vsebino tožničinih ugovorov bi kazalo, da med strankami ni spora, da je za parcelo 1007 podana ovira za vrnitev v naravi, ker je parcela kategorizirana kot občinska lokalna cesta z oznako LC ... ter je zato v skladu z določbo drugega odstavka 3. člena Zakona o cestah (ZCes-1), ki je veljal v času odločanja organa prve stopnje (ne v času uveljavitve ZDen, kot navaja drugostopni organ), zanjo uveljavljena izvenprometnost (javne ceste so javno dobro in so izven pravnega prometa), kar utemeljuje oviro po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen.

9. V zvezi s parcelami 1016, 1019 in 1018, pa je med strankami sporen obstoj ovire za vrnitev v naravi. Sodišče soglaša z drugostopnim organom, da je v primeru teh parcel podana ovira po drugem odstavku 32. člena ZDen, po katerem se podržavljena zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca (zazidana po podržavljenju). V postopku je bila ugotovljena dejanska raba delov podržvljenih parcel ob podržavljenju, ki med strankami ni sporna in izhaja iz podatkov zemljiške knjige in katastra. Tudi ni sporno, da so deli podržavljenih parcel danes del parcel 1016, 1019 in 1018. Parcele 1016, 1019 in 1018 so danes gozdne ceste, kategorizirane na podlagi določila 23. člena Pravilnika, parcela 1016, z oznako 03TO13 ..., kategorizirana kot G3, parc. št. 1018 z oznako 03T10 ..., kategorizirana kot G2 in parc. št. 1019 z oznako 03T30 ..., kategorizirana kot G2. Na podlagi 2. točke 2. člena Pravilnika je gozdna cesta grajena gozdna prometnica, ki je namenjena predvsem gospodarjenju z gozdom, je nekategorizirana v skladu s predpisi, ki urejajo javne ceste, omogoča racionalen prevoz gozdnih lesnih sortimentov, je javnega značaja, in je vodena v evidenci gozdnih cest. Enako ureja 21. točka 2. člena ZCes-1, ki določa, da je gozdna cesta grajena gozdna prometnica namenjena predvsem gospodarjenju z gozdom in omogočanju racionalnega prevoza gozdnih lesnih sortimentov ter je vodena v evidenci gozdnih cest. Sporne parcele so z oznako G2 in G3 vpisane v evidenci gozdnih cest, torej jih je šteti za grajene gozdne prometnice. Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje pa med enostavne objekte uvršča tudi grajene gozdne prometnice (18. točka Priloge 2 Uredbe). Kot deli parcel 1016, 1018, in 1019 so torej tudi novi deli podržavljenih parcel danes del objekta – grajenih gozdnih prometnic.

10. Parcele 1016, 1018 in 1019 so v naravi utrjene makadamske poti. Tako spremenjeno rabo, glede na čas podržavljenja, ko so bili podržavljeni deli parcel, o katerih se odloča, kmetijska zemljišča z različno kmetijsko rabo, pa je šteti za novo stvar tudi po mnenju sodišča. ZDen ne določa, kdaj je nepremičnino, na katero se je nanašalo podržavljenje, in ki se je po podržavljenju spremenila, šteti za novo, kdaj pa še vedno za isto, le spremenjeno. Vračanje nepremičnine, katere vrednost se je po podržavljenju zaradi novih investicij le bistveno povečala, ureja 25. člen ZDen. Vendar pa lahko investicije nepremičnino tako spremenijo, da ni več mogoče govoriti o isti stvari. V takih primerih pa 25. člen ZDen ne pride v poštev. Ali gre za isto nepremičnino, je treba rešiti v vsakem primeru posebej. Za odgovor na vprašanje, kdaj nepremičnino šteti za novo, se ni mogoče neposredno opreti na stvarno pravna pravila, po katerih se vzpostavlja lastninska pravica na stvari, ki nastane s spojitvijo ali pomešanjem stvari različnih lastnikov. Po mnenju sodišča je treba izhajati iz izhodišča ZDen, da se v denacionalizaciji vzpostavi lastninsko stanje na podržavljeni stvari (2. in 16. člen ZDen), tj. na individualno določeni stvari, ki je bila podržavljena, na kateri je prejšnjemu lastniku zaradi podržavljenja lastninska pravica prenehala. Stara raba podržavljenih delov parcel se razlikuje od nove – pot, ki je objekt, torej se je nepremičnina spremenila po namenu rabe torej po funkcionalnosti stvari ter tudi po vrednosti. Sodišče šteje, da kontinuitete med podržavljenim zemljiščem in novim, ki se je spremenilo v pot, torej objekt, ni več, zato vrnitev v naravi ni možna (prvi odstavek 2. člena ZDen), bivši lastnik pa je upravičen do odškodnine (drugi odstavek 2. člena ZDen).

11. V zvezi z odločitvijo organa v točki III. izreka tožnica ugovarja, da je zgolj primarno zahtevala vrnitev vseh parcel v naravi, podrejeno pa, kolikor vrnitev v naravi ne bi bila možna, odškodnino. Tožnica ugovarja kršitvi določb postopka pri obravnavanju njenega zahtevka. Vendar pa je bila odškodnina v obravnavanem primeru določena v korist denacionalizacijskega upravičenca za podržavljeno premoženje (točka I. in II. izreka), torej je organ o odškodnini odločal, nerelevantno pa je za okvir njenih pravic, na podlagi zahtevka katere od vlagateljic.

12. Tožnica ugovarja, da je organ z izpodbijano odločbo odločil le o delu parcel, ni pa odločil o vrnitvi preostalih deležev parcel 1007, 1016, 1018 in 1019, čeprav se je zahteva tožnice nanašala primarno na vrnitev v naravi vseh navedenih parcel. V smislu navedenega je tudi njen tožbeni zahtevek. Organ je v izpodbijani odločbi s svojo odločitvijo opredelil predmet odločanja. Kolikor je tožnica postavila denacionalizacijski zahtevek tudi za vračilo parcel 1007, 1016, 1018 in 1019, po obsegu ob podržavljenju, bo organ o tem moral odločati. Ne zadostuje namreč navedba v izpodbijani odločbi, da parcele v času podržavljenja niso bile v lasti denacionalizacijskega upravičenca C.C. in mu zato niso bile podržavljene. Vendar pa neodločitev o celotnem denacionalizacijskem zahtevku z izpodbijano odločbo, ki je po svoji naravi delna, ni razlog za odpravo obravnavane izpodbijane odločbe.

13. Sodišče pa tudi ne more slediti ugovoru, da je bila storjena bistvena kršitev pravil določb postopka, ki je vplivala na odločitev, ker organ pred izdajo Poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve ni opravil posebnega ugotovitvenega postopka. Organ je v obravnavani zadevi izdal Poročilo na podlagi 65. člena ZDen, ki vsebuje dejstva in okoliščine, pomembne za odločanje o zadevi in na katerih temelji tudi ta odločba. Po izdaji Poročila pa je razpisal ustno obravnavo, ki se je je tožnica udeležila. Tudi kolikor se je na tej obravnavi razpravljalo o več predmetih ugotovitvenega postopka, sodišče na ugovor, ki ga ocenjuje kot posplošen, ne more zaključiti, da je bila tožnici kršena pravica do izjave v zvezi s predmetom odločanja z izpodbijano odločbo.

14. S VI. točko izreka je organ imenoval A.A. za skrbnico za poseben primer. Tožnica ugovarja, da se postavlja vprašanje, ali je možno, da A.A., ki je stara 94 let in ima stalno prebivališče v Švici, opravlja poslanstvo dobrega gospodarja, pri čemer ta ugovor opira na določbo 211. člena ZZZDR in ga razlaga, da iz njega izhaja, da je dober gospodar za upravljanje z denacionaliziranim premoženjem le oseba, ki ima prebivališče na območju denacionaliziranega premoženja, čemur pa sodišče iz razlogov, ki jih je navedel že drugostopni organ, ne more slediti, saj izpostavljena določba nima vsebine, kot navaja tožnica. Kolikor bo tožnica po izročitvi odškodnine v obliki obveznic skrbnici za poseben primer ugotovila, da za izročene obveznice ne skrbi kot dober gospodar, bo lahko predlagala spremembo skrbnika.

15. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.