Izrek

Tožba se zavrne Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano drugostopno odločbo je pritožbeni organ ugodil pritožbi A.A. in odpravil prvostopno odločbo Upravne enote Ljutomer št. 330-1537/2008-97 z dne 1. 4. 2011 (s katero je bil odobren pravni posel med prodajalcem B.B. in tožnico kot kupko kmetijskega zemljišča) ter odločil, da se prodajna pogodba, sestavljena v obliki notarskega zapisa št. SV 594/08 z dne 17. 11. 2008, sklenjena med prodajalcem B.B. in tožnico kot kupko, katere predmet je kmetijsko zemljišče na parc. št. 870, vl. št. 159 k.o. ..., ne odobri (1. in 2. točka izreka). Zahtevi pritožnika in C.C. za povrnitev stroškov pritožbenega postopka pa se zavrneta (3. točka izreka).

V obrazložitvi svoje odločbe drugostopni organ navaja, da se je proti (sedaj odpravljeni) prvostopni odločbi utemeljeno pritožil A.A. (prizadeta stranka). Navedena prvostopna odločba je bila izdana v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru, št. II U 366/2009-16 z dne 6. 10. 2010, s katero je sodišče ugodilo tožničini tožbi in odpravilo prvostopni odločbo z dne 17. 12. 2008, s katero je bilo odločeno, da se navedeni pravni posel ne odobri, ker pri sklenitvi pogodbe ni bil upoštevan vrstni red predkupnih upravičencev po 23. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). V obravnavani zadevi sta pritožnik in tožnica leta 2008 uveljavljala prednostno pravico do nakupa parcele št. 870 k.o. ... kot kmeta mejaša naprodaj danega zemljišča (2. točka prvega odstavka 23. člena ZKZ). Po drugem odstavku istega člena se med kmeti, ki so uvrščeni na isto mesto, pravica do nakupa določi po tam določenem vrstnem redu, kjer je na prvem mestu kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost (pod naslednjimi točkami sledi: 2. kmet, ki zemljišče sam obdeluje; 3. kmet, ki ga določi prodajalec). Po določbi 3. odstavka istega člena pa je treba šteti, da kmetijska dejavnost pomeni neki osebi glavno dejavnost v primeru, ko tej osebi dohodki iz kmetijske dejavnosti (pridelki in drugače pridobljena sredstva) presegajo dohodke iz delovnega razmerja pokojnine ali iz opravljanja kake druge dejavnosti. Takšna razlaga te določbe izhaja tudi iz (kasnejših) sodb Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru, št. II U 277/2009-11 z dne 23. 10. 2010 in št. I U 572/2010-18 z dne 25. 1. 2011. Ker te določbe v obravnavanem primeru niso bile upoštevane na naveden način, je bila prvostopna odločitev nezakonita. Iz predložene dokumentacije je razvidno, da je pritožnik v letu 2007 iz kmetijske dejavnosti ustvaril več kot 100.000,00 EUR dohodka (informativni izračun dohodnine za leto 2007, odločba o neposrednih plačilih za leto 2007, odločba o prejetih okoljskih plačilih za leto 2007, izpisi DURS-a po trimesečnih obdobjih knjigovodstva, ki se je vodilo na kmetiji pritožnika v letu 2007), njegov dohodek iz delovnega razmerja pa ni znašal niti 15.000,00 EUR. Ker to dokazuje, da so pritožnikovi dohodki iz kmetijstva bistveno presegli dohodke iz delovnega razmerja, je treba šteti, da so mu ti dohodki predstavljali poglavitni vir za preživljanje in da mu je zato kmetijska dejavnost pomenila glavno dejavnost. C.C. (tožnici) kmetijska dejavnost ne pomeni glavne dejavnosti, saj njeni dohodki iz delovnega razmerja precej presegajo dohodke iz kmetijske dejavnosti (njeni dohodki iz kmetijske dejavnosti znašajo 13.005,97 EUR, kar je razvidno iz informativnega izračuna dohodnine za leto 2007). Ker torej pritožniku kmetijska dejavnost pomeni glavno dejavnost, ima pri nakupu predmetne parcele (št. 870 k.o. ...) predkupno pravico pred C.C., ki ji kmetijska dejavnost ne pomeni glavne dejavnosti. Iz navedenih razlogov je organ pritožbi ugodil, odpravil izpodbijano odločbo in na podlagi prvega odstavka 252 člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) o zadevi sam odločil tako, kot izhaja iz izreka te (izpodbijane) odločbe.

Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana odločitev napačna in da je drugostopni upravni organ zmotno tolmačil pravna stališča iz navedenih dveh sodb (II U 277/2009 in I U 572/2010), kjer so okoliščine zadeve povsem drugačne. V sodbi II U 277/2009 je sodišče odločilo na podlagi dejstva, da je bil upravičenec upokojenec, ki že po svoji naravi ne opravlja kakšne dejavnosti, medtem ko zaposlitev pomeni opravljanje dejavnosti, iz katere se dobivajo dohodki ter tudi plačujejo prispevki za kasnejšo pravico do pokojnine, za zdravstveno zavarovaje upravičenca in njegovih družinskih članov, ostale socialne pravice, itd.. Iz navedenih razlogov pomeni redna zaposlitev poglavitni vir preživljanja ne glede na višino dohodkov iz kmetijske dejavnosti, saj gredo na podlagi zaposlitve njemu in njegovim družinskim članom pravice iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. A.A. (stranka z interesom) je nosilec kmetijskega gospodarstva, ki obsega 30,1 ha kmetijskih obdelovalnih površin, medtem ko je tožnica nosilka kmetijskega gospodarstva, ki obsega cca 4,1 ha kmetijskih obdelovalnih površin. A.A. na kmetiji s svojo družino ne živi (saj dejansko živijo v Ljutomeru), na naslovu kmetije (staršev) pa je prijavljen zgolj formalno. Tudi to, poleg že navedenega, kaže na to, da lahko njegovo kmetovanje predstavlja zgolj neko dopolnilno dejavnost, saj je njegova zaposlitev v rednem delovnem razmerju tista, ki mu onemogoča opravljati kmetijsko dejavnost kot glavno dejavnost. Tako velike kmetije s toliko živine človek z lastnim delom ne more obdelati. Zato je prvostopni organ pravilno štel, da A.A. njegova zaposlitev pomeni glavno dejavnost. Ne gre tudi spregledati, da A.A. meji na parcelo prodajalca samo do dolžine 25 m, med tem ko meji tožničina parcela na predmetno parcelo nakupa oz. prodaje v celotni dolžini 210 m ter da je tudi sedež tožničinega kmetijskega gospodarstva (tožničin dom) od njive, ki je predmet prodaje, bistveno manjša (cca 300 m), kot je razdalja od Cezanjovec, kjer je sedež kmetijskega gospodarstva A.A., kjer pa A.A. tako ali tak ne prebiva. Vse navedeno lahko potrdijo tudi priče (ki jih tožnica v tožbi konkretno navaja). Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano drugostopno odločbo ter samo odloči, da se sporni pravni posel (prodajna pogodba) odobri, podrejeno pa, da izpodbijano drugostopno odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje drugostopnemu organu. Tožena stranka pa je dolžna tožnici povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (vključno z DDV po stopnji 20 %).

V svoji pripravljalni vlogi tožnica še navaja, da si je A.A. tudi parcelo št. 853 pridobil po nepošteni poti kot solastnino najprej z darilno pogodbo, potem pa še s prodajno pogodbo. Ker prodajalca navedene parcele nista v nikakršnem sorodstvenem razmerju z A.A. (da bi mu parcelo podarila), gre v tem poslu (po mnenju tožnice) za nepošteno in nedovoljeno sklenitev darilne pogodbe z namenom priti do mejaštva s sporno parcelo nakupa.

A.A., ki ima v tem postopku položaj prizadete stranke v smislu 1. odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), v v odgovoru na tožbo navaja, da se strinja s stališči drugostopnega organa v izpodbijani odločbi. Sam kmetijo obdeluje tudi s svojim osebnim delom, medtem ko tožničine kmetijske površine obdelujejo druge osebe in ne tožnica sama (D.D., E.E.). Darilna pogodba, ki jo tožnica navaja v tožbi, ni predmet tega sodnega postopka, pa tudi sicer so vse tožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Prodajalec B.B. v laično zapisanem odgovoru na tožbo navaja, da A.A. nima občutka niti za poštenost, niti za sočloveka. Že nekaj let toži njegovo sestro zaradi njive, ki je ni uspel kupiti, sedaj toži njega, toži tudi sosedo C.C. Sosedi (tožnici) je njivo prodal, ker so mejaši, ki mu tudi pomagajo takrat, ko jih potrebuje. Zato prosi sodišče, da potrdi že sklenjeno prodajno pogodbo tako, da bo njiva pripadla tožnici, saj z A.A. noče imeti nobenega opravka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise zadeve, na tožbo samo pa ni posebej odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bistvenega pomena razlaga določb drugega in tretjega odstavka 23. člena ZKZ-1. Ker je prišlo pri razlagi teh določb v primerih, ko imajo stranke (kmetje) prihodke tako iz naslova kmetijske dejavnosti, kot iz naslova delovnega razmerja (plače) ali pokojnine, do različnih pravnih stališč, jih je treba uskladiti, saj načelo pravne varnosti in pravne države zahteva, da sodišča in drugi državni organi enake zadeve obravnavajo enako.

V 23. členu ZKZ-1 je določeno, da lahko pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije predkupni upravičenci uveljavljajo predkupno pravico po tam določenem vrstnem redu, pri čemer je na prvem mestu solastnik, na drugem mestu pa kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj (1. odstavek). Med kmeti, ki so po navedenih določbah (prvem odstavku) uvrščeni na isto mesto, pa se prednostna pravico do nakupa določi po naslednjem vrstnem redu: 1. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost; 2. kmet, ki zemljišče sam obdeluje; 3. kmet, ki ga določi prodajalec (2. odstavek). Kmetijska dejavnost se šteje za edino in glavno dejavnost, če pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo tej osebi poglavitni vir za preživljanje (3. odstavek).

V luči razlage citiranih določb 2. in 3. odstavka navedenega (23.) člena ZKZ je smiselno relevantna še določba 2. odstavka 24. člena ZKZ, po kateri se kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti po tem zakonu (torej ne le zgolj po tem členu) šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči. Iz citiranih določb 23. člena ZKZ torej izhaja, da med kmeti, ki so po kriterijih iz prvega odstavka 23. člena ZKZ uvrščeni na isto mesto, prednostna pravica do nakupa pripade kmetu, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost, pri čemer se kmetijska dejavnost šteje za edino in glavno dejavnost, če pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo tej osebi poglavitni vir za preživljanje. Da se med sredstvi, pridobljenimi iz te dejavnosti, upoštevajo tudi prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči (poleg vrednosti kmetijskih pridelkov na kmetiji), pa smiselno izhaja iz citirane določbe 24. člena ZKZ.

V obravnavanem primeru sta po 1. odstavku 23. člena oba obravnavana predkupna upravičenca (tožnica in A.A.) uvrščena na isto mesto prednostnih upravičencev kot kmeta - mejaša (druga točka 1. odstavka). Ker sta v postopku to dejstvo (da sta mejaša) oba izkazala, so nasprotni tožbeni ugovori neutemeljeni iz razlogov, ki jih navaja že upravni organ. Tudi A.A. je izkazal lastništvo sosednje parcele, sam način pridobitve lastninske pravice pa ni predmet tega postopka.

Glede na navedeno (ker oba enako izpolnjujeta pogoje po 1. odstavku) je odločilnega pomena izpolnjevanje pogojev oz. njuna uvrstitev po prednostnem kriteriju po 1. točki 2. odstavka (kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost, pri čemer se kmetijska dejavnost se šteje za edino in glavno dejavnost, če pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo tej osebi poglavitni vir za preživljanje).

V zadevi je nedvomno izkazano (in niti ni sporno), da sta imela v relevantnem času oba (tožnica in A.A.) dohodke tako iz kmetijstva kot iz delovnega razmerja in da torej kmetijstvo nobenemu od njiju ni predstavljalo edine dejavnosti (ali edinega dohodka).

Ob taki dejanski situaciji in glede na navedbe sodišča v obrazložitvah sodnih odločb, na katere se sedaj sklicuje drugostopni organ, se sodišče strinja, da je treba A.A., v luči citiranih določb 2. in 3. odstavka 23. člena ZKZ, šteti kot kmeta, ki mu kmetijska dejavnost (iz katere ustvari letni dohodek v višini cca 100.000 €) pomeni glavno dejavnost. Ker je v zadevi tudi nedvomno izkazano, da pa tožnici kmetijska dejavnost ne pomeni glavne dejavnosti (saj so njeni prihodki iz kmetijske dejavnosti nižji od prihodkov iz naslova delovnega razmerja oz. plače), je torej drugostopni organ ravnal zakonito, ko je A.A. štel za kmeta - mejaša, kateremu kmetijska dejavnost pomeni glavno dejavnost, s čimer se je po kriterijih iz 2. odstavka 23. člena ZKZ uvrstil pred tožnico, saj izkazuje prednostno pravico do nakupa po 1. točki 2. odstavka, medtem ko tožnica prednostne pravice do nakupa po tej točki ne izkazuje (ampak šele po 3. točki- kmet, ki ga izbere prodajalec sam).

Ob upoštevanju doslej navedenega so torej neutemeljeni tožbeni ugovori, po katerih je treba v primeru, ko se v konkurenci za glavno dejavnost znajdeta po eni strani kmetijska dejavnost oz. visoki dohodki iz kmetijske dejavnosti, na drugi strani pa delovno razmerje z vsemi prednostmi in bonitetami iz tega naslova (pokojninska doba, delovna doba, prispevki za zdravstveno pokojninsko, invalidsko zavarovanje itd.) šteti, da je kmetu v primeru, ko dobiva plačo iz delovnega razmerja, la te poglavitni vir za preživljanje, ker mu poleg denarja zagotavlja tudi mnoge pravice iz naslova socialne varnosti, kot so npr. pravice iz pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja.

Tožbeni ugovor, da A.A. z družino dejansko ne živi na kmetiji (ampak v Ljutomeru) in da mu kmetijo obdelujejo drugi, za odločitev, glede na doslej navedeno, ni relevanten. Prav tako za odločitev v tej zadevi niso relevantne navedbe o tem, na kakšen način je A.A. prišel do lastništva sosednje parcele, saj dejstvo, da lastništvo izkazuje, ni sporno.

Sodišče, ki mora soditi po zakonu, tudi ne more upoštevati navedbe (prizadetosti) prodajalca (lastnika v prodajo ponujene parcele), ki zelo čustveno zavrača obvezo, da bi moral svojo nepremičnino prodati A.A., s katerim (kot pravi) noče imeti nobenega opravka.

V ostalem se sodišče sklicuje še na razloge drugostopnega upravnega organa in tožen stranke v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.