Jedro

Tretjetožena stranka, ki ni enotni in nujni sospornik, ne more vložiti pritožbe zoper delno zamudno sodbo, ki se ne nanaša na njen del zahtevka.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrže. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep (tč. 3 izreka).

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

: Z izpodbijano delno zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba z dne 20.9.2006 med prodajalcem J. L., zastopanem po F. J. in kupcem ZMG. d.o.o., nična, enako je odločilo glede kupoprodajne pogodbe z dne 11.7.2007 med prodajalcem ZMG. d.o.o. in kupcem AŠG., d.o.o. Istočasno pa je zavrnilo ugovor tretjetožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 2.7.2009. Zoper delno zamudno sodbo in zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen ugovor zoper izdano začasno odredbo, se pritožuje tretjetožena stranka, ki v pritožbah predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njenima pritožbama ter izpodbijano sodbo in začasno odredbo razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek oziroma predlagano začasno odredbo, podrejeno da izpodbijani odločbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

V pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zoper začasno odredbo, tretjetožena (v nadaljevanju tožena) stranka navaja, da v primeru ugotovitvene tožbe praviloma ni mogoče izdati začasne odredbe in se pri tem sklicuje na posamezne primere iz sodne prakse in prakse Ustavnega sodišča, po katerih je regulacijsko začasno odredbo mogoče izdati le izjemoma. Za obstoj težko nadomestljive škode je tožnik podal le pavšalne navedbe, ki jih ni z ničemer konkretiziral. Sodišče je napačno presodilo dokaze o verjetnosti terjatve, saj je odločitev oprlo zgolj na dokaze izvedene za potrebe kazenskega postopka in po oceni tožene stranke ni podana verjetnost tožnikove terjatve. Tožena stranka je bila v dobri veri in je ravnala pošteno. Sodišče se je postavilo v položaj izvedenca in ocenjevalo pristnost listin, kar je nezakonito in je sklep potrebno razveljaviti že iz tega razloga. Tožena stranka se v nadaljevanju pritožbe sklicuje na načela zemljiškoknjižnega prava in stvarnega prava. V konkretnem primeru to pomeni, da ni bistven pravni položaj prednika, saj to v ničemer ne vpliva na poštenega pridobitelja, ki je vpisan v zemljiški knjigi. Tretjetožena stranka je sporna zemljišča kupila v dobri veri in tudi plačala kupnino. Sodišče je s svojo odločitvijo prejudiciralo zaključek glede tožbenega zahtevka.

V pritožbi zoper delno zamudno sodbo tožena stranka navaja, da sodišče ni imelo procesnih in materialnih pogojev za izdajo delne zamudne sodbe proti prvo in drugotoženi stranki. Če se s tako odločitvijo posega v pravni položaj tožnika v odmeri do pravnega položaja zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine, potem so tožene stranke enotni in nujni sosporniki po določbi člena 196 ZPP.

Tožnik je odgovoril na pritožbi tožene stranke in predlagal, da pritožbeno sodišče zavrže pritožbo zoper delno zamudno sodbo in zavrne pritožbo v delu, s katerim je bil zavrnjen ugovor zoper izdano začasno odredbo in v tem delu potrdi izpodbijani sklep.

Pritožba zoper sodbo je nedovoljena, pritožba zoper sklep pa neutemeljena.

O pritožbi zoper sodbo: Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo ugotovilo, da sta kupoprodajni pogodbi sklenjeni 20.9.2006 med prvotoženo, stranko in tožnikom ter pogodba z dne 11.7.2007, sklenjena med prvotoženo in drugotoženo stranko, nični. Zoper sodbo, ki je redno suspenzivno devolutivno pravno sredstvo, se smejo stranke pritožiti. Glede zahtevka, kateremu je bilo ugodeno, tretjetožena ni stranka in tudi ni enotni in nujni sospornik kot trdi v pritožbi.

Po določbi člena 196 ZPP so nujni enotni sosporniki tiste osebe, pri katerih je mogoče po zakonu ali naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način in se v takem primeru štejejo za enotno pravdno stranko. V konkretnem primeru ne gre za tak primer in je v posledici tega pritožba tretjetožene stranke nedovoljena, saj ni stranka glede ugoditvenega dela sodbe in jo je bilo potrebno zavreči, saj jo je vložila oseba, ki te pravice nima (člen 352 v zvezi z 4. odstavkom člena 343 ZPP).

O pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo: Pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov v ugotovitve in obrazložitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve ugovora zoper izdano začasno odredbo, saj so tudi po oceni pritožbenega sodišča izpodbijane predpostavke za izdajo začasne odredbe, tako verjetnost terjatve kot nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena, izpolnjene (člen 272 ZIZ). V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, saj tretjetožena stranka v pritožbi zgolj ponavlja razloge iz ugovora. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre v konkretnem primeru zgolj za ugotovitveni zahtevek in zaradi tega ni mogoča izdaja začasne odredbe, saj je sodna praksa zavzela stališče, da je tudi v takem primeru možna izdaja začasne odredbe (Odločba Ustavnega sodišča RS Up 257/97 z dne 16.7.1998), pri čemer terjetožena stranka povsem spregleda, da tožnik zoper tretjetoženo stranko, poleg ugotovitvenega uveljavlja tudi dajatveni del zahtevka. Nekorektno in neutemeljeno se tretjetožena stranka sklicuje na predložene sodne odločbe, ko pa gre v teh odločbah za povsem drugačno situacijo kot v konkretnem primeru. O ostalih trditvah tretjetožene stranke, ki jih ponavlja v pritožbi, bo v nadaljevanju postopka odločalo sodišče prve stopnje. Verjetnost zahtevka je ugotovljena z zadostno stopnjo verjetnosti, ni pa potrebno da sodišče prve stopnje v tej fazi postopka odgovori in upošteva vse ugovore tretjetožene stranke. Prav tako se glede na navedeno sodišče ni postavilo v vlogo izvedenca grafološke in računalniške stroške kot neutemeljeno trdi v pritožbi, niti ni v ničemer prejudiciralo zadeve.

Glede na navedeno je bilo pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (člen 365, tč. 2 ZPP).

Izrek o pritožbeni stroških temelji na določbi člena 164 ZPP.