Jedro

Čeprav se v danem primeru škodi zaradi strahu, ki je povzročil pri tožnici psihoorganski sindrom in zaradi zmanjšanja življenjskih sposobnosti (zaradi nastalega psihoorganskega sindroma) prepletata, je presoja sodišč nižjih stopenj, da se priznava vsako obliko navedenih škod posebna odškodnina pravilna in v skladu z določilom 200. in 203. člena ZOR.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se ob nadaljnji ugoditvi pritožbi tožnice sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da je toženec dolžan plačati tožnici še nadaljnjo odškodnino 1,000.000,00 SIT (skupaj tako 6,500.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.2000 dalje v 15 dneh.

V preostalem delu se tožničina revizija zavrne.

Toženec je dolžan povrniti tožnici nadaljnje stroške postopka prve stopnje 101.482,00 SIT in stroške druge stopnje 11.250,00 SIT ter stroške revizijskega postopka 36.000,00 SIT, vse v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo objektivno odgovornost toženca za tožničino poklicno obolenje azbestoze ter mu je zato naložilo, da mora plačati tožnici 4,900.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče druge stopnje je na tožničino pritožbo zvišalo odškodnino za nepremoženjsko škodo za nadaljnjih 600.000,00 SIT, tako da je znašala odškodninska obveznost toženca do tožnice 5.500.000,00 SIT. V preostalem delu je tožničino pritožbo, pritožbo toženca pa v celoti, zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, s katero je uveljavljala vse revizijske razloge in predlagala, da naj se odškodninskemu zahtevku v celoti ugodi. V reviziji izvaja, da sta utemeljena tudi nadaljnja zahtevka za strah (do višine 3,000.000,00 SIT od že priznanih 2,000.000,00 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 10,000.000,00 SIT (od priznane odškodnine 1,500.000,00 SIT). Opozarja, da je poklicno obolenje azbestoza specifično, ker je narava bolezni taka, da stalno napreduje, stanje se ne izboljša in lahko pride do najhujših posledic, to je malignega obolenja. Že leta 1994 so bile odkrite spremembe na rebrni mreni, od tedaj dalje težko diha, pojavil se je suh kašelj, ponoči ne more spati, je stalno utrujena, je nemočna in v vsem prikrajšana in brez perspektive. Stalno navzoči strah, ki meji na depresijo, povzroča že psihično bolezen. Kot pa kažejo zadnji izvidi, je zbolela za mezoteliomom. Pri presoji višine pravične denarne odškodnine bi moralo sodišče upoštevati vse navedene specifike posledic obravnavanega obolenja. Predlaga zvišanje odškodnin.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki je nanjo odgovoril ter opozoril, da zatrjevano poslabšanje bolezni ni s čim izkazano, sicer pa je lahko nastopilo šele po zaključku postopka na prvi stopnji in zato ne more vplivati na presojo tega spora. Zato je predlagal zavrnitev revizije.

Revizija je delno utemeljena.

Revizija v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljena, ker tega revizijskega razloga tožnica z revizijo ni formalno opredelila in tudi ne vsebinsko pojasnila.

Revizija iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pa je delno utemeljena. Tožnici je bila pravnomočno prisojena odškodnina za telesne bolečine 2,000.000,00 SIT (kolikor je zahtevala), za strah 2,000.000,00 SIT od zahtevanih 3,000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,500.000,00 SIT od zahtevanih 10,000.000,00 SIT. Skupaj je bila tako tožnici priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 5.500.000,00 SIT. Glede na pravnomočno odločitev sodišč nižjih stopenj, sta lahko predmet materialnopravnega preizkusa na revizijski stopnji le odškodnina za strah v nadaljnjem znesku 1,000.000,00 SIT in odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske ativnosti v nadaljnjem znesku 8,500.000,00 SIT.

V zvezi z revizijskimi izvajanji, ki zatrjujejo poslabšanje tožničine bolezni (očitno po zaključku postopka na prvi stopnji), je pojasniti, da mora revizijsko sodišče materialnopravno pravilnost sodb sodišč nižjih stopenj ugotavljati le na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku na sodišču nižje stopnje. Tedaj ugotovljeno dejansko stanje pa v bistvenem izkazuje sledeče: tožnica je sicer imela zdravstvene težave že od leta 1977 dalje, diagnoza o poklicni bolezni azbestozi pa je bila ugotovljena in postavljena leta 1994. V posledici spoznanja narave bolezni, se je pri tožnici pojavil strah hude intenzivnosti. Ob postavitvi diagnoze je doživela hud primarni strah, sekundarni strah pa je stalno navzoč ob tožničinem zavedanju, da je zbolela za neozdravljivo boleznijo ter da se stanje lahko le slabša. Zaradi strahu je porušeno njeno duševno ravnovesje in strah je v njeni zavesti stalno prisoten, ker ljudje v okolici umirajo zaradi posledic obravnavane bolezni. V postopku sicer ni bila ugotovljena večja prizadetost funkcijske zmogljivosti tožničinih pljuč, je pa bilo ugotovljeno določeno zmanjšanje njenih življenjskih aktivnosti zaradi psihoorganskega sindroma. Ugotovilo se je prepletanje duševnih bolečin iz tega naslova in strahu, ki ga tožnica trpi. Težave, ki so bile ugotovljene med sojenjem, so po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj izključno posledica ugotovljenega telesnega obolenja. Zaradi psihoorganskega sindroma se je tožnica prenehala ukvarjati z rekreacijo in tudi ne more več opravljati del kot pred tem in le stežka opravlja gospodinjska dela. Glede na take ugotovitve je utemeljen zaključek (tudi že sodišč nižjih stopenj), da se obravnavani obliki škode, to je zaradi strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - medsebojno prepletata in da prva oblika škode (strah) vpliva na nastanek nadaljnje škode, zaradi katere je tožničina splošna življenjska aktivnost močno prizadeta. Ob takem stanju zadeve ocenjuje revizijsko sodišče, da sta sodišči nižjih stopenj pravilno postopali, ko sta priznali posamični odškodnini za vsako od navedenih oblik škod, da sta odškodnino za strah v znesku 2,000.000,00 SIT pravilno odmerili, da pa sta odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 1,500.000,00 SIT prenizko odmerili. Glede na ugotovljene okoliščine je po njegovi presoji utemeljena višja odškodnina iz tega naslova in sicer v skupnem znesku 2,500.000,00 SIT. Torej za 1,000.000,00 SIT več kot pa sta to odškodnino priznali sodišči nižjih stopenj. Kot je bilo že poudarjeno, so se morale ob presoji primernosti vseh odškodnin upoštevati ugotovitve, ki so bile znane ob zaključku postopka na prvi stopnji. Morebitno poznejše poslabšanje tožničinega zdravja, ki se prvič zatrjuje v reviziji, tako ni moglo biti upoštevano. Morebitno poslabšanje zdravja pa more predstavljati podlago za nadaljnji odškodninski zahtevek.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da je ugotovljeno dejansko stanje utemeljevalo le delno zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanšanja življenjske aktivnosti in to do skupne višine 2,500.000,00 SIT, da pa višja odškodnina iz navedenega naslova in višja odškodnina za strah nista utemeljeni. Zato je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP delno ugodilo tožničini reviziji in temu skladno delno spremenilo izpodbijano sodbo. V preostalem delu je moralo tožničino revizijo zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Zaradi delne spremembe odločbe o glavni stvari, je moralo revizijsko sodišče delno spremeniti tudi stroškovni odločbi sodišč nižjih stopenj. Uspeh tožnice se je zaradi zvišane odškodnine od prvotnih 68% zvišal na 72% (upoštevajoč iste kriterije, kot jih je uporabilo sodišče druge stopnje, to je uspeh po temelju in po višini). Glede na taka izhodišča gre tožnici 912.258,00 SIT stroškov prve stopnje, tožencu pa 28% to je 355.611,00 SIT. Po medsebojnem pobotu gre tožnici 556.647,00 SIT in po odbitku že priznanih 455.165,00 SIT, še razlika 101.482,00 SIT. Za stroške pritožbenega postopka gre tožnici nadaljnja povrnitev stroškov v znesku 11.250,00 SIT (po upoštevanju nadaljnjega zvišanja odškodnine gre tožnici nagrada od nadaljnjih 125 točk). Revizijski stroški tožnice pa so utemeljeni v višini 36.000,00 SIT. Odločitev o stroških postopkov temelji na drugem odstavku 165., 154. in 155. člena ZPP.