Jedro

Pojem družinske skupnosti je tiha blanketa, katerega vsebino KZ-1 ne določa. Zato je treba za ugotovitev vsebine tega pojma kot dopolnilni predpis h KZ-1 upoštevati še Zakon o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), kot poudarjajo tudi teoretični viri.2 Tako je v prvem odstavku 2. člena ZPND kot družinski član med drugim opredeljen tudi zunajzakonski partner (1. alineja), osebe, ki živijo v skupnem gospodinjstvu (10. alineja), kot tudi osebe, ki so v partnerskem razmerju, ne glede na to, ali živijo v skupnem gospodinjstvu (11. alineja).

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 252,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zaradi česar mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto in dva meseca zapora ter preizkusno dobo treh let. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve in plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka istega določila pa mu je naložilo plačilo stroškov oškodovancev in njune pooblaščenke iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obdolžencu odvzelo zasežen predmet (nož), na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP pa je oškodovanca B. B. in C. C. s priglašenima premoženjskopravnima zahtevkoma v celoti napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se pritožuje zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da ob ugoditvi pritožbe izpodbijano sodbo spremeni, tako da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjen senat. 3. Na zahtevo zagovornika obdolženega A. A. je pritožbeno sodišče o seji senata obvestilo obe stranki in zagovornika, glede na izkazana obvestila ter odsotnost obdolženca pa je javno pritožbeno sejo ob navzočnosti njegovega zagovornika in višjega državnega tožilca opravilo po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornik v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je bilo po njegovem stališču sodišče nepravilno sestavljeno. Meni namreč, da se je obdolženec s tem, ko je zoper obtožnico vložil ugovor, nato pa na predobravnavni narok ni pristopil, že s svojim neprihodom na predobravnavni narok odpovedal možnosti dogovora o načinu poteka glavne obravnave, torej tudi pravici, da mu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča (2. točka drugega odstavka 285.f člena ZKP). Glede na to, da je obdolženec izjavo, s katero se je odpovedal pravici do senatnega (zbornega) sojenja, podal šele z izjavo 11. 5. 2022, se s tem ni več mogel odpovedati pravici do zbornega sojenja, saj ta izjava ne more veljati za nazaj. Odpoved pravici do zbornega sojenja je po pritožbenih navedbah mogoče podati samo na predobravnavnem naroku, zaradi česar je bilo v konkretnem primeru sodišče nepravilno sestavljeno, saj je sodil sodnik posameznik okrožnega sodišča, čeprav bi moral soditi senat okrožnega sodišča v predpisani sestavi, kot to določa 25. člen ZKP.

6. Po pregledu zadeve pritožbeno sodišče povzema procesno dogajanje na prvi stopnji, iz katerega izhaja, da je bil 10. 1. 2022 v zadevi opravljen predobravnavni narok, na katerem obdolženec, ki je zoper obtožnico ugovarjal, ni bil navzoč, zagovornik pa je navedel, da bo sodišču v roku 15 dni sporočil, ali obdolženec zahteva zborno sojenje. Izrecnega sporočila obrambe nato ni bilo, se je pa 7. 4. 2022 začela glavna obravnava pred sodnico posameznico, na katero so pristopili poleg državne tožilke in zagovornika tudi obdolženec in oba oškodovanca. Naslednji narok za glavno obravnavo je bil 11. 5. 2022, na katerega obdolženec ni pristopil, po zagovorniku pa je podal pisno izjavo, s katero je soglašal, da se narok opravi v njegovi nenavzočnosti, prav tako je podal izrecno izjavo, da se strinja, da mu v predmetni kazenski zadevi sodi sodnica posameznica. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 5. 2022 izhaja, da so stranke glede na pisno izjavo obdolženca izrecno soglašale, da se dopolni in popravi zapisnik o glavni obravnavi z dne 7. 4. 2022, na katerem je izostala izjava obdolženca in državnega tožilca, da se odpovedujejo pravici do zbornega sojenja. Zagovornik obdolženca je še izpostavil, da obdolženec s tem izrecno soglaša, saj je podal tudi pisno izjavo, katero se je zavezal podati že na predobravnavnem naroku. Nadalje iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 17. 8. 2022 izhaja, da se je tega dne glavna obravnava začela znova v navzočnosti obeh strank in zagovornika, pri čemer so vsi soglasno podali izjavo, da so se odpovedali pravici do zbornega sojenja, kot med drugim izhaja tudi iz pisne izjave obdolženca. Odpoved pravici do zbornega sojenja torej nobena stranka, niti zagovornik, na prvi stopnji niso problematizirali, nasprotno, podano je bilo izrecno soglasje, da v zadevi sodi sodnica posameznica okrožnega sodišča. Stališče zagovornika v pritožbi, da je bilo sodišče nepravilno sestavljeno, je tako v očitnem nasprotju ne le z izjavami, ki jih je v postopku na prvi stopnji podajal obdolženec, temveč tudi v nasprotju z lastnimi navedbami zagovornika.

7. Pritožbeno stališče zagovornika, da bi se lahko obdolženec odpovedal pravici do zbornega sojenja samo na predobravnavnem naroku, je torej v nasprotju s samim procesnim ravnanjem zagovornika in obdolženca v postopku na prvi stopnji, sicer pa tudi procesnopravno ni utemeljeno. Iz ustaljene sodne prakse izhaja stališče, da mora biti odpoved pravici do zbornega sojenja izrecna in nedvoumna ter izraz volje nosilca jamstva (obdolženca), prav tako mora biti prostovoljna in zavestna. Procesno gradivo tako mora vsebovati obdolženčevo izrecno izjavo, da se pravici do zbornega sojenja odpoveduje, kar je glede na povzeto procesno dogajanje izpolnjeno v konkretnem postopku. ZKP izrecno ne ureja vprašanja, ali je mogoče to izjavo podati tudi kasneje in ne zgolj na predobravnavnem naroku, vendar je v kazenskem procesnem pravu kot sredstvo za zapolnjevanje pravnih praznin dopustna analogija, kar pomeni, da se lahko morebitne zakonske vrzeli dopolnijo z razlago v podobnih primerih. Tako je mogoče odgovor na vprašanje dopustnosti kasnejše izjave o odpovedi pravici do zbornega sojenja najti tudi s primerjavo določb, ki urejajo priznanje krivde kot oblike odpovedi privilegiju zoper samoobtožbo. Na podlagi četrtega odstavka 285.a člena ZKP se namreč v primeru, da na predobravnavni narok ne pride obdolženec, ki je zoper obtožnico vložil ugovor, šteje, da krivde po obtožbi ne priznava, kar pa ne pomeni, da tega ne more storiti kasneje. Po izrecni določbi 330. člena ZKP namreč lahko obdolženec krivdo po obtožbi prizna tudi med glavno obravnavo, ne le na predobravnavnem naroku, zaradi česar ni videti razloga, zakaj se ne bi mogel tudi kasneje, dokler se glavna obravnava ne začne in mora biti jasna sestava sodišča, odpovedati pravici do zbornega sojenja, seveda pod pogojem, da je ta njegova izjava prostovoljna, zavestna, izrecna in nedvoumna. Glede tega tudi pritožba ne izpostavlja kakšnega dvoma, zaradi česar je bila po presoji sodišča druge stopnje obdolženčeva jasna in z nobenih procesnim dejanjem problematizirana odpoved temu procesnemu jamstvu dopustna, veljavna in učinkovita. Pritožbeno zatrjevana kršitev po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana.

8. Zagovornik nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da niti iz izreka niti iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi šlo za očitana ravnanja v družinski skupnosti, prav tako naj izpodbijana sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih o tem, na kakšen način naj bi obdolženec oškodovanca spravljal v podrejen položaj. Po pritožbenih navedbah je izrek sodbe tudi nerazumljiv, saj iz konkretizacije v opisu dejanja naj ne bi bilo razvidno, katero od očitanih izvršitvenih ravnanj naj bi bilo v posameznem primeru storjeno, do teh okoliščin pa naj se sodišče prve stopnje ne bi konkretno in določno opredelilo niti v razlogih izpodbijane sodbe.

9. Tudi tem pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi. Zagovornik pri uveljavljanju te procesne kršitve izpostavlja navedbo sodišča prve stopnje v točki 5 razlogov izpodbijane sodbe, češ da sta obdolženec in oškodovanka živela v partnerski zvezi in ne v zunajzakonski skupnosti, kakor je ta opredeljena v četrtem odstavku 99. člena KZ-1. Vendar pri tem prezre ostale razloge v izpodbijani sodbi (točke 28, 31 in 32), iz katerih jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo skupnost obdolženca in obeh oškodovancev za družinsko skupnost v smislu prvega odstavka 191. člena KZ-1. To izhaja tudi že iz samega opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe, saj je oškodovanka B. B. označena kot zunajzakonska partnerka obdolženca, oškodovani C. C. pa za njegovega pastorka. Glede na takšen opis dejanja v povezavi z nedvoumnimi razlogi sodišča prve stopnje ni mogoče soglašati s pritožbenimi trditvami, da je izrek sodbe nerazumljiv ter da izpodbijana sodba nima razlogov oziroma da niso navedeni razlogi o tem odločilnem dejstvu.

10. Izrek sodbe pa je razumljiv tudi kar zadeva samo izvršitveno ravnanje, o čemer ima sodba sodišča prve stopnje jasne in podrobne razloge, kot bo navedeno še v nadaljevanju, zaradi česar ni podana zatrjevana procesna kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. S povzetimi pritožbenimi navedbami zagovornik pod videzom procesne kršitve v bistvu uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Zagovornik smiselno zatrjuje prav to kršitev, izrecno pa jo kot takšno uveljavlja v povezavi z zakonskim znakom družinske skupnosti.

11. Vendar zagovorniku tudi v zvezi z uveljavljanjem kršitve kazenskega zakona ni mogoče pritrditi. Po presoji višjega sodišča vsebuje opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe vse potrebne zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Opisano je namreč z določno in konkretno navedenimi pravno relevantnimi dejstvi, skozi daljše časovno obdobje, ko je šlo za kontinuirano ravnanje, kar vse je obdolžencu omogočilo učinkovito obrambo, hkrati pa je dalo sodišču jasen in konkreten okvir predmeta obravnavanja. Obdolžencu očitano kaznivo dejanje je kolektivno kaznivo dejanje, z očitki več izvršitvenih ravnanj, in to v daljšem časovnem obdobju, zato je treba opis dejanja, v nasprotju s pritožbenimi zavzemanji, ki pogrešajo opredelitev vsakega izmed očitanih izvršitvenih ravnanj s konkretnimi okoliščinami, obravnavati kot celoto. Obdolžencu očitana izvršitvena ravnanja so v zadostni meri konkretizirana, saj zajema prvi odstavek opisa dejanja abstraktne zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, v drugem odstavku so nato navedena splošna ravnanja obdolženca v celotnem očitanem obdobju, nakar sledijo v nadaljnjih odstavkih povsem konkretno opisana ravnanja obdolženca, do katerih se je prvostopenjsko sodišče izčrpno in tehtno opredelilo.

12. Zaradi konkretno navedenih izvršitvenih dejanj je obdolženec, kot to jasno izhaja iz zadnjega odstavka opisa dejanja, oba oškodovanca v skupnosti spravljal v podrejen položaj, saj sta se zaradi izvrševanega psihičnega nasilja, B. B. pa tudi zaradi fizičnega nasilja, počutila ponižano in prestrašeno, C. C. pa se je celo moral začeti zdraviti zaradi depresije in anksioznosti. S tem zajema opis dejanja tudi konkretizacijo posledice kot znaka očitanega kaznivega dejanja. V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba razlagati besedno zvezo „spravljanja v podrejen položaj“ kot ravnanje, ko izvajanje nasilja spravi žrtev v ponižujoč, inferioren položaj, da ta postane objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more izogniti in tako ne ravna več kot svoboden človek, temveč se venomer podreja drugemu. Tak položaj pa storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjanje večje intenzivnosti oziroma daljšega trajanja.1 Vse navedeno vsebinsko izhaja tudi iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in prvostopenjskih ugotovitev glede ravnanja obdolženca do obeh oškodovancev, pri čemer je sodišče prve stopnje za svoje zaključke navedlo tudi jasne in prepričljive razloge, zlasti v točkah 9, 23, 24 in 30 do 32 razlogov izpodbijane sodbe.

13. Pritožbeni očitek o nekonkretiziranem opisu dejanja pa ni utemeljen niti glede zakonskega znaka družinske skupnosti, saj je opis dejanja tudi v tem pogledu zadosti konkretiziran in v razlogih izpodbijane sodbe tudi obrazložen. Kot že navedeno v zvezi z uveljavljano procesno kršitvijo, je že v izreku izpodbijane sodbe jasno opredeljeno, da je šlo med obdolžencem in oškodovano B. B. za zunajzakonsko skupnost, saj je slednja izrecno opredeljena kot obdolženčeva zunajzakonska partnerka. Prav tako je oškodovanec C. C. v opisu dejanja izrecno naveden kot obdolženčev pastorek, kar pomeni, da je brez dvoma šlo za družinsko skupnost. 14. Pojem družinske skupnosti je tiha blanketa2, katerega vsebino KZ-1 ne določa. Zato je treba za ugotovitev vsebine tega pojma kot dopolnilni predpis h KZ-1 upoštevati še Zakon o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), kot poudarjajo tudi teoretični viri.3 Tako je v prvem odstavku 2. člena ZPND kot družinski član med drugim opredeljen tudi zunajzakonski partner (1. alineja), osebe, ki živijo v skupnem gospodinjstvu (10. alineja), kot tudi osebe, ki so v partnerskem razmerju, ne glede na to, ali živijo v skupnem gospodinjstvu (11. alineja).

15. Skupnost obdolženca z zunajzakonsko partnerko B. B. in njenim sinom, obdolženčevim pastorkom C. C. je tako v smislu navedenih materialnopravnih izhodišč nedvomno pomenila življenjsko skupnost zunajzakonskih partnerjev kot eno od oblik družinske skupnosti. Pri tem pritožnik niti ne zatrjuje, da med obdolžencem in oškodovancema takšna zunajzakonska skupnost ne bi obstajala, pogreša le formalno navedbo „družinske“ skupnosti v opisu dejanja in razlogih sodbe. Glede na konkretizirana razmerja med obdolžencem in obema oškodovancema v opisu dejanja v izreku sodbe je po presoji sodišča druge stopnje družinska skupnost v opisu dejanja v zadostni meri opredeljena, prav tako je to jasno in izrecno zapisalo prvostopenjsko sodišče tudi v razlogih izpodbijane sodbe (točke 28, 31 in 32). Nasprotne pritožbene navedbe se zato izkažejo kot neutemeljene, zatrjevana kršitev kazenskega zakona pa ni podana.

16. Prav tako ni mogoče priznati uspeha pritožbeni graji na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč vsa odločilna dejstva natančno razjasnilo, pravilno je tudi ocenilo zagovor obdolženca in izvedene dokaze, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženi A. A. storil očitano kaznivo dejanje. Svoje ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe in jih kot pravilne povzema.

17. Zagovornik v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da je v celoti verjelo izpovedbam oškodovancev, pri čemer razen priče Č. Č., ni nihče drug potrdil nasilnih ravnanj s strani obdolženca. Obdolženec v vsem tem času tudi nikoli ni bil obravnavan zaradi nasilja v družini, prav tako B. B. ni bila nikoli v kakšni obravnavi zaradi morebitnih poškodb ali drugih zdravstvenih težav. Zagovornik nima prav. Četudi obdolženec razen v tem postopku ni bil obravnavan zaradi nasilja v družini in oškodovanka tudi ni bila v kakšni zdravstveni obravnavi, to še ne pomeni, da kaznivo dejanje z natančno opisanimi ravnanji, kot izhajajo iz izreka sodbe, obdolžencu ni dokazano. Storitev kaznivega dejanja ne potrjujejo le izpovedbe obeh oškodovancev in oškodovankine matere Č. Č., temveč se je sodišče prve stopnje zanesljivo oprlo še na izpovedbe drugih zaslišanih prič. O tem, da je obdolženec vršil nasilje nad oškodovanko in njenim sinom, sta namreč prepričljivo izpovedovali D. D., oškodovankina sodelavka, kot tudi starejša soseda E. E., kar je sodišče prve stopnje tehtno utemeljilo v točkah 14 in 22 razlogov izpodbijane sodbe. Prvostopenjsko sodišče se je tudi utemeljeno oprlo na izpovedbe policistov F. F. in G. G. ter socialnih delavk H. H. in I. I., saj so bile njihove izpovedbe skladne, potrjuje pa jih tudi listinska dokumentacija v spisu, prav tako je psihologinja J. J. v svoji izpovedbi prepričljivo povedala, da je bila B. B. od septembra 2020 do januarja 2021 zaradi posledic izvrševanega psihičnega nasilja deležna strokovne pomoči za razbremenitev osebnih stisk kot žrtev nasilja. Poleg tega je pojasnila, da je pri oškodovanki zaznala občutke hude ogroženosti s strani bivšega partnerja, to je obdolženca, prav tako je pomoč psihologinje potreboval oškodovankin sin C. C. Izpovedbe navedenih prič je sodišče prve stopnje tehtno dokazno ocenilo v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP, zato pritožbena izvajanja zagovornika, češ da razen matere oškodovanke nihče drug ni potrdil nasilnih dejanj s strani obdolženca, ne morejo biti uspešna.

18. Glede na prepričljive izpovedbe prič, ki so potrdile verodostojnost oškodovankine izpovedbe in izpovedbe njenega sina, razlogov sodišča prve stopnje ne moreta omajati izpovedbi obdolženčeve matere K. K. in sestre L. L., ki sta zanikali, da bi zaznali kakršnokoli nasilje. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da sta mati in sestra obdolženca tesno povezani z njim, zaradi česar ga s svojima izpovedbama nista hoteli obremenjevati, kar pa ne pomeni, da se dogodek iz poletja v letu 2016, kot ga je opisala oškodovanka, ni zgodil. Ne gre prezreti, da sta tako mati kot sestra obdolženca vendarle potrdili, da sta zaradi konflikta med obdolžencem in oškodovanko prišli do njiju, pri čemer je oškodovanka prepričljivo v svoji izpovedbi opisala okoliščine tega dogodka. Kot je povedala, je tedaj obdolženec vzel kuhinjski nož in jo potisnil v kuhinjski kot, nakar ji je pričel groziti, da „jo bo pičil in zaklal ko svinjo“, nakar je poklical svojo mamo in sestro ter jima po telefonu govoril, naj prideta pogledat „kak se svija zakole“. Tej izpovedbi je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, ob tem ko je po presoji višjega sodišča tudi malo verjetno, da bi mati in sestra obdolženca prišli k njima, če bi šlo le za „kreganje“, kot sta trdili v izpovedbah. Sicer pa obdolženec kuhinjskega noža ni uporabil le ob tem dogodku, temveč tudi ob dogodkih spomladi leta 2018 in junija 2018, kar je sodišče prve stopnje konkretno in prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe. Pritožba tudi nima prav, ko izpostavlja dejstvo, da oškodovanka ni iskala zdravniške pomoči, saj je tudi te okoliščine sodišče prve stopnje ni prezrlo, ko je izpostavilo izpovedbi oškodovanke, da zdravnika ni obiskala iz strahu pred obdolžencem, kar je potrdil tudi njen sin C. C. (točki 13 in 25 razlogov izpodbijane sodbe). To pa izhaja tudi iz izpovedbe socialne delavke I. I., ki je potrdila, da je bilo oba oškodovanca predvsem strah pred maščevanjem obdolženca, in sicer da se obdolženec kljub prepovedi približevanja ne bo ustavil, pri čemer sta bila nadzorovana, omejevana in poniževana (točka 26 razlogov izpodbijane sodbe).

19. Zavrniti pa je treba tudi pritožbena izvajanja, ki nakazujejo na domnevno velik interes oškodovancev za izid postopka zaradi dolga B. B. do obdolženca in pričakovane pravice do izplačila odškodnine od obdolženca. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s prepričljivimi razlogi prvostopenjskega sodišča, ki je takšno sklepanje zavrnilo, saj je utemeljeno sledilo prepričljivim izpovedbam obeh oškodovancev, ki so ju potrdile tudi izpovedbe ostalih, že navedenih prič in spisu priložena listinska dokumentacija. Izpostaviti je tudi izpovedbo oškodovane B. B. v delu, ko ni zanikala dolga do obdolženca na podlagi pogodbe o medsebojnih razmerjih, vendar to še ne pomeni, da dogodki, ki jih je doživeto opisala oškodovanka, z veliko mero čustvene prizadetosti pa jih je opisoval tudi njen sin C. C. (točki 8 in 12 razlogov izpodbijane sodbe), ne bi bili resnični. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da gre glede premoženjskih razmerij med obdolžencem in oškodovanko za civilnopravna vprašanja, ki so predmet drugih postopkov in niso bistvena za oceno okoliščin očitanega kaznivega dejanja.

20. Glede na vse navedeno, ko dokazni oceni, ki jo ponuja pritožba, ni mogoče pritrditi in je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja, kar je v izpodbijani sodbi tudi tehtno in podrobno obrazložilo.

21. Odločbe o izrečeni kazenski sankciji zagovornik s pritožbo ne izpodbija, zato se je sodišče druge stopnje v tem obsegu omejilo na preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, namreč obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Preizkus je pokazal, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ovrednotilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero višine kazenske sankcije ter obdolžencu upoštevaje težo očitanih kaznivih dejanj in stopnjo njegove krivde utemeljeno izreklo pogojno obsodbo z določeno zaporno kaznijo v trajanju enega leta in dveh mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let. 22. Ob vsem obrazloženem, ko sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kakšnih kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika obdolženega A. A. odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

23. Odločba o obdolženčevi dolžnosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter na 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), pri čemer je bila sodna taksa obdolžencu odmerjena na podlagi tarifnih št. 7113 v zvezi s tarifno št. 71113 in 7122 ZST-1 ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer obdolženca.

1 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 6998/2017 z dne 17. 6. 2021, I Ips 57293/2010 z dne 21. 3. 2013, I ips 2629/2010 z dne 18. 4. 2013, I Ips 815/2010 z dne 3. 3. 2011 in druge. 2 Prim. K. Filipčič in B. Novak v Velikem znanstvenem komentarju posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Ljubljana 2019, stran 261. 3 Prav tam.