Jedro

Tožnik je moral biti v času pripravljenosti za delo (straža in varovanje državne meje) takoj na razpolago toženki. Ker odrejenega kraja ni smel zapuščati, s svojim časom ni mogel razpolagati in se posvečati svojim interesom. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se ta čas šteje v delovni čas, za katerega mu pripada 100 % plačilo osnovne plače.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku za obdobja julij in avgust 2017, avgust in september 2018, november in december 2018, april in maj 2019, november 2019, februar 2020, april 2020, avgust, september, oktober, november in december 2020, januar, februar in marec 2021, junij 2021, avgust 2021, november in december 2021, januar 2022 in marec 2022, izplača neto zneske od bruto osnove in zakonske zamudne obresti od zneskov in datumov navedenih v prvem odstavku točke, višje vtoževane zneske pa je zavrnilo (točka I izreka). Odločilo je, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v višini 510,76 EUR v roku 8 dni od dneva pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo vseh stroškov postopka v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku tega roka do plačila oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbeni stroški, ki jih priglaša, pa so nadaljnji stroški postopka. Toženka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki je sledilo stališču VS RS v zadevi VIII Ips 196/2018, da že narava spornih vojaških dejavnosti (straža in varovanje državne meje) ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Nepravilno se je sklicevalo na 64. točko sodbe Sodišča EU v zadevi C-742/19 z dne 15. 7. 2021, saj ta točka le na splošno govori, da oboroženih sil kot takih ni mogoče v celoti izključiti iz področja uporabe Direktive. S tem je dopustilo, da se lahko posamezna dejavnost, ki jo opravlja Slovenska vojska, v celoti izvzame iz področja uporabe Direktive. Toženka je dokazala, da so posamezne dejavnosti izključene iz uporabe Direktive, ni pa bila dolžna dokazati, kaj je v zvezi s to dejavnostjo počel tožnik. Že iz samega izreka sodbe Sodišča EU ne izhaja, da bi morale države članice dokazati tudi vlogo vsake posamezne vojaške osebe pri izvedbi dejavnosti. Na strani tožnika je, da dokaže, da bi se za njegov primer Direktiva morala uporabiti. Sodišče je tako v obravnavani zadevi toženki zmotno naložilo dokazno breme in je s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Nedopustna prevalitev dokaznega bremena na toženko pomeni tudi kršitev načela enakosti orožij, ker se toženka sooča z množično vložitvijo tipskih tožb. Sodišče ni opravilo resne dokazne ocene, ampak je zgolj zaključilo, da ne gre za vojaško operacijo. Napačna je obrazložitev, da je vojak zgolj varoval policijske postopke, saj je potrebno vse naloge, ki jih je opravljal, zaokrožiti v serijo povezanih taktičnih aktivnosti, ki so koordinirane v času in prostoru za dosego strateških in operativnih ciljev. Sodišče se ni opredelilo o navedbah toženke o cilju operacije A. in tudi ne do navedb, da se je tožnik ob tem usposabljal. Ker se sodbe ne da preizkusiti, je to kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, saj bi bil, v primeru, če bi dejansko vestno in skrbno presodilo vsak dokaz posebej in vse skupaj, rezultat nedvomno v korist toženke. S tem pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišče je podalo lastno definicijo vojaške operacije in svojega naziranja ni pojasnilo, kar je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je navedla, da je vojaška operacija serija povezanih taktičnih aktivnosti, ki jih izvajajo bojne sile, in so koordinirane v času in prostoru za dosego vojaških ciljev. Temu tožnik ni vsebinsko nasprotoval, zato bi morala obveljati definicija toženke. Slovenska vojska pri varovanju meje ni sodelovala zgolj podporno, kot je ocenilo sodišče prve stopnje. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta straža in varovanje državne meje primerljivi dejavnosti, saj sta priči B. B. in C. C. podrobno pojasnili razloge, ki so prispevali k spremembam o načinu varovanja meje (povečanje števila nezakonitih migracij), zato je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je namesto primernosti sistema rotacij zaposlenih, ugotavljalo ali je sistem rotacij splošno možen. Sodišče tudi ne sme presojati, koliko delovnih mest mora biti sistemiziranih, presoja lahko le, ali je sistem rotacije zaposlenih primeren za naloge Slovenske vojske pri varovanju državne meje. Napačna pa je tudi ocena, da se dejavnost varovanja državne meje opravlja že osem let in je ni moč označiti za izredno, ker iz izpovedi prič izhaja, da so izredne okoliščine dejansko obstajale. Smiselno enako kot za varovanje državne meje navaja tudi v zvezi s stražo. Zanjo sistem rotacije zaposlenih sploh ni primeren, sodišče pa svoje drugačne ugotovitve ni pojasnilo, kar je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni ocenilo izpovedi priče D. D. in listinskih dokazov, predlaganih v zvezi s stražo in s tem kršilo prvi odstavek 339. člena ZPP, dejansko stanje pa je zmotno ugotovilo. Pri straži se je sodišče zmotno sklicevalo na stališče VS RS v zadevi VIII Ips 196/2018, saj iz te zadeve ni razvidno, da bi stranki navajali dejstva, ki izključujejo uporabo Direktive. Toženka pa nasprotuje tudi odločitvi sodišča glede stroškov postopka, ker je sodišče tožniku priznalo stroške za štiri pripravljalne vloge, saj bi lahko, glede na sklep sodišča, podal le tri in ker je v četrti vlogi le ponovil svoja stališča. Poleg tega pa je tožnik v sporu uspel z 61,86 % in ne 64,11 %. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti in tožniku naloži plačilo vseh stroškov postopka v roku 15 dni, po tem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prilaga stroškovnik.

4. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Sodišče je neutemeljeno upoštevalo, da je dejavnost vojaških vaj in usposabljanj tožnika spadalo v okvir začetnega usposabljanja, saj je bil za to že usposobljen. Iz Sodbe SEU C-742-19 z dne 15. 7. 2021 izhaja, da je izjema od uporabe Direktive vezana na začetno usposabljanje posameznika in ne enote. Preveliko težo je dalo zaslišanju tožnika, ki je izpovedal, da brez sodelovanja logistov uspeh vaje ne bi bil možen, ker je tožnik zgolj vojak in nima nikakršnih pooblastil. Jasno je, da je uspeh vaje odvisen od vseh sodelujočih, vendar pa to ne pomeni, da ne bi bilo mogoče delovnega časa organizirati drugače, z večjim številom pripadnikov po sistemu rotacij. Sodišče je dalo premajhno težo izpovedima prič D. D. in E. E., ki sta izpovedala, da je tožnik v času pripravljenosti moral posredovati, narava njegovega dela pa je bila taka, da se ni natančno vedelo, od kdaj do kdaj je v pripravljenosti. Deloval je kot podpora, zato je bil v tem smislu zamenljiv ob ustreznejši organizaciji. Glede vojaških vaj na Hrvaškem leta 2021 tožnik navaja, da ni šlo za vaje, ki bi predstavljale operacije kriznega usposabljanja in tega toženka tudi ni zagotavljala, dokazala pa tudi ni, da so bila urjenja, usposabljanja in vaje opravljena v okviru izrednih ali izjemnih okoliščin, saj je šlo za redno delo tožnika. Tako je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo, da imajo vojaške vaje in usposabljanja, ki se izvajajo v okoliščinah, v katerih se pripadniki soočajo s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, tako posebne lastnosti, da njihova narava nasprotuje uporabi določb Direktiv 89/391 in 2003/88. Ker ne gre za operativno usposabljanje v času izrednih okoliščin ali posebnih varnostnih potreb, je potrebno tožnikov čas vojaških vaj šteti kot običajno službo, bi moralo sodišče prve stopnje temu tožbenemu zahtevku ugoditi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa tožniku prizna povračilo vseh stroškov postopka tudi pritožbenih.

5. Stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke in predlagali, da ju pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrne in v izpodbijanih delih potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglašata vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS‑1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v povezavi z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi razlogi sodišča prve stopnje in pravnimi stališči iz obrazložitve sodbe, zato jih po nepotrebnem ne ponavlja. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa v nadaljevanju presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

8. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu „vojak“ v nazivu „vojak II“. V vtoževanem obdobju je opravljal naloge straže, varovanja državne meje in naloge usposabljanja oziroma vojaških vaj na terenu. Toženka mu časa pripravljenosti za delo ni štela v delovni čas. Za vse ure pripravljenosti mu je plačala dodatek za stalno pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače. Tožnik je vtoževal plačilo prikrajšanja pri plači za obdobje pripravljenosti za delo.

**9. K pritožbi toženke:**

10. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, saj je tožnik dokazal, da straža in varovanje državne meje predstavljata običajno službo v mirnodobnem času.

11. Toženka na več mestih sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se naj ne bi opredelilo do vseh njenih navedb. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in ustrezno upoštevalo ter se opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev strank. Sodba se da preizkusiti, saj vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Ti si med seboj niso v nasprotju, prav tako pa tudi niso v nasprotju z izrekom, zato ta kršitev ni podana.

12. Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitno se pritožba ne strinja z dokazno oceno, ki jo je skladno z določbo 8. člena ZPP celovito opravilo sodišče prve stopnje. Vestno in skrbno je presojalo vsak dokaz posebej (tudi izpovedi prič B. B., C. C. in D. D.), vse izvedene dokaze skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka po svojem prepričanju pravilno ugotovilo, katera dejstva se štejejo za dokazana.

13. Pravilno je upoštevalo stališča VSRS v zadevi opr. št. VIII Ips 196/2018, ki se nanašajo na čas stalne pripravljenosti vojaške osebe, kar je enako kot v obravnavani zadevi. Na podlagi v obravnavani zadevi ugotovljenega dejanskega stanja je pri pravni presoji izhajalo iz stališč zavzetih v sodbi Sodišča EU v zadevi C-742/19. Ugotovilo je, da gre za kontinuirane naloge v vojski, ki jih je mogoče izvesti tudi z rotacijo, zato je pravilno zaključilo, da te aktivnosti niso izključene iz določb Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES; UL L 299, 18. 11. 2003). Pritožbene navedbe s tem v zvezi so neutemeljene. Sploh pa se je že sodišče prve stopnje opredelilo do teh toženkinih navedb, ki jih znova ponavlja v pritožbi. Tožnik je moral biti v času pripravljenosti za delo (straža in varovanje državne meje) takoj na razpolago toženki. Ker odrejenega kraja ni smel zapuščati, s svojim časom ni mogel razpolagati in se posvečati svojim interesom. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se ta čas šteje v delovni čas, za katerega mu pripada 100 % plačilo osnovne plače. 14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo dokazno breme na toženki. Ta je namreč ves čas zatrjevala, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izključene iz uporabe Direktive 2003/88/ES. Tožnik je trdil, da bi jo morala toženka neposredno uporabiti, saj ureditev v nacionalni zakonodaji ni skladna z njo. Skliceval se je na podatke mesečnih plačilnih list, navedel je delo, ki ga je opravljal in trdil, da to ni predstavljalo nobene od izjem, ki po sodbi izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES. Toženka ni dokazala, da so delovne naloge, ki jih je v spornem obdobju opravljal tožnik, izvzete iz uporabe Direktive 2003/88/ES in pritožbeno sodišče se s to presojo v celoti strinja.

15. Toženka je tako za stražo kot tudi za varovanje državne meje zastopala stališče, da gre za vojaški operaciji. Pri straži naj bi šlo za bojno nalogo v miru, pri kateri se lahko uporabi strelno orožje, medtem ko je dejavnost varovanja državne meje povsem primerljiva z dejavnostjo, ki jo Slovenska vojska opravlja v izrednih razmerah.

16. Tožnik je izvajal varovanje vojaških objektov posebnega pomena v F. in v G., kjer je bila straža nujna po določbah Zakona o obrambi in vladni Uredbi o objektih in okoliših objektov posebnega pomena za obrambo. Straža se je izvajala 7 dni, v 12-urnem turnusu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je stražo mogoče organizirati v sistemu rotacij (kot se opravlja sedaj), da je dejavnost straže spadala v običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, tako da ni šlo za posebno dejavnost oboroženih sil, ampak za povsem redno miroljubno delovno nalogo v vojski. Tudi zatrjevana okoliščina, da pripadniki Slovenske vojske nosijo orožje in gre za posebno bojno nalogo v miru, ne pomeni, da gre za dejavnost v okviru začetnega usposabljanja, saj se na stražo razporejajo zgolj visoko izurjeni pripadniki Slovenske vojske. Prav tako pa straža ni vojaška operacija v smislu Direktive 2003/88/ES, katere namen je, kot izhaja iz obrazložitve sodbe C-742-19, določitev minimalnih zahtev za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev. Zato je presoja, da straža ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede, pravilna.

17. Enako je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi za varovanje državne meje, ko so pripadniki Slovenske vojske zagotavljali logistično podporo Policiji na podlagi sklepa Vlade RS z dne 20. 9. 2015, to pa se je z izdajo Direktive št. 13-11: sodelovanja Slovenske vojske in Policije pri širšem varovanju državne meje – Operacija A. z dne 7. 12. 2020 spremenilo v sodelovanje s Policijo. Okoliščine, zaradi katerih je prišlo do varovanja državne meje, niso zatrjevane okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno to dejavnost izločiti iz uporabe Direktive. Teže in obsega migracij ni mogoče označiti za izredni dogodek, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 30 obrazložitve, prav tako varnost ne bi bila ogrožena, če bi bila spoštovana vsa pravila Direktive 2003/88/ES. Zaradi tega bi se dejavnost varovanja lahko izvajala tudi po sistemu rotacij in z načrtovanjem delovnega časa. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko presojalo le, ali je sistem rotacij splošno možen, ni pa se spuščalo v število sistemiziranih delovnih mest. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s tem, da izredne razmere ne morejo trajati več let. 18. Tožnik je bil ves čas na razpolago toženki, saj je bil neprekinjeno prisoten na delovnem mestu, ki ni sovpadalo z njegovim prebivališčem. Skladno s sodbo C‑742/19 to pomeni, da je potrebno ta čas šteti za delovni čas po 1. točki 2. člena Direktive. V obravnavanem primeru zato tudi ni mogoče uporabiti določb 97.č) člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in naslednji), ki določa, da se vojaškim osebam, ki opravljajo stražarsko službo, ure, ko ne opravljajo dejanskega dela, ne štejejo v delovni čas, 97.e člena ZObr, da se pripravljenost na delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti in 46. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 in naslednji).

19. Glede na to, da je bil tožnik ves čas na razpolago toženki, mu je sodišče pravilno dosodilo vtoževane zneske glede na število opravljenih ur v višini razlike med prejetim 50 % dodatkom in 100 % osnovno plačo. Tožnik je podal navedbe glede obrestnega zahtevka že s tožbo (l. št. 6), zato so neutemeljene navedbe v pritožbi, da tožnik ni podal navedb.

20. V zvezi s pritožbenimi navedbami, s katerimi se toženka pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnik s četrto pripravljalno vlogo odgovoril na toženkine navedbe iz njene tretje pripravljalne vloge, v kateri prereka navedbe in s to vlogo vložene dokaze, zato je bila ta vloga potrebna. V zvezi s pripombo toženke, da je sodišče prve stopnje napačno zaokrožilo uspeh tožnika v postopku, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tožnikov uspeh v postopku in sicer 64,11 %, zato je tudi odločitev o stroških postopka pravilna.

**21. K pritožbi tožnika**

22. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bil tožnik v spornem obdobju na operativnem urjenju. Po začetnem usposabljanju so vojaki podvrženi dodatnemu urjenju, torej nadaljnjemu usposabljanju, kar vse sodi k rednemu vojaškemu izobraževanju, saj morajo skladno z Doktrino vojaškega izobraževanja in usposabljanja enote Slovenske vojske ohraniti najmanj doseženo stopnjo izurjenosti. Usposabljanje poteka na ravni posameznika, na ravni enot in na ravni poveljstev in štabov. Vse to so potrdile v postopku zaslišane priče. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da vojaških vaj ni mogoče izvesti na sistemu rotacije zaposlenih. Gre za specifično dejavnost pripadnikov oboroženih sil. H. polk, katerega član je bil tožnik, se je usposabljal skupaj z drugimi enotami, uspeh vojaških vaj pa je bil odvisen od vseh sodelujočih. Vojaške vaje, tudi mednarodne, se izvajajo na način, da se posnemajo takšni pogoji delovanja, kot bi veljali v izrednih, ekstremnih vojnih razmerah. Zaradi narave vojaških vaj, je sodišče pravilno to dejavnost izključilo iz Direktive 2003/88/ES. Ugotovilo je, da je toženka v zvezi s pripravljenostjo na delo v času izvajanja vojaških vaj in terenskega usposabljanja utemeljeno upoštevala določbe 97.e. člena ZObr, po katerem pripravljenost ni všteta v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti in tožniku skladno z določbo 46. člena KPJS izplačala 50 % dodatek osnovne plače. Iz tega razloga je tožnikov zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo.

23. Ker s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato skladno s 165., 155. in 154. členom ZPP sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.